Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
26.11.´04, 19h: DE LA SOUL The Grind Date (Sanctuary, 2004) (3370 bralcev)
Petek, 26. 11. 2004
jizah



RADIO ŠTUDENT na sporedu: 26.11.2004
TOLPA BUMOV petek ob 19.00

DE LA SOUL The Grind Date (Sanctuary, 2004)


*Starošolci se zadnja leta vneto vračajo na rapersko sceno, kjer so nekoč igrali vidno vlogo. Mnogim t.i. »comeback« nikakor ne uspe, spet drugi izdajo povsem solidne plošče, le redki pa se vrnejo s ploščo, ki kakorkoli konkurira njihovim starim izdelkom. Eni od teh so nedvomno tudi De La Soul, zasedba, ki jo že 17 let sestavljajo Posdnous, Trugoy oz. Dave ter Maceo. Kratek vpogled v njihovo prejšnje delo nam navrže vsaj tri raperske klasike. Prvenec 3 Feet High & Rising, nadaljevanje De La Soul Is Dead ter odlični Buhloone Mind State so plošče, ki so zaznamovale obdobje konec osemdesetih in začetek devetdesetih, v katerem so De La Soul s pomočjo Prince Paulovih skitov ter svojih smešnih in pozitivnih tekstov poleg A Tribe Called Questov tvorili izjemno močno ekipo »Native Tongue«. Longislandski trio je bil vedno trn v peti trendosledskih raperskih umotvorov in je kljub MTV-jevskemu »airplayu« vedno tvoril nekakšen antipol raperskim trendom. Ko je na sceni vladal gangsta rap, so bili sami neverjetni pozitivci, ko so se pojavili Wu tangovsko zapleteni teksti, so sami vse bolj odhajali stran od konceptualnih plošč, s katerimi so prišli na sceno. Navsezadnje, ko je MTV objel plaz ljudi, ki v tekstih niso imeli kaj povedati in so videli večinoma le priložnost za zaslužek, so De La Soul postali popolnoma jazzy. Danes, ko je od njihove prve plošče minilo že 15 let in ko so se po dveh od treh delov konceptualnega projekta Art Official Intelligence poslovili od le-tega ter od svoje matične založbe Tommy Boy, pa so De La Soul še enkrat udarili s polno močjo.

Njihova sedma plošča, imenovana »The Grind Date«, je nastajala precej dolgo. Premor, ki so si ga vzeli med zadnjim delom Art Official Intelligenca do danes, je trajal kar dobra tri leta in tokrat so De La Soul zadeli v polno. Na svojem 49-minutnem albumu so v 12-ih kompozicijah dokazali, da znajo poleg svoje šaljive funky strani povedati marsikatero pikro o stanju na raperski sceni, o življenju na splošno, da se znajo zabavati in se poigravati z besedami, s punchlini pa veterani presenečajo bolj kot kadarkoli do sedaj. Napadi na industrijo in njihove profiterje so presenetljivo udarni, tako kot udarci na stanovske kolege, ki se uklanjajo zakonu velikih založb, ali napadi na ljudi, ki bi za kratkotrajno slavo naredili (skoraj) vse. Vse to so le glavni znaki precejšnje kritičnosti sicer pozitivnega tria. Sveže rime, kombinirane z odličnim podajanjem besedil, lahko poslušamo skozi cel album, pri katerem se jim pridružijo mnoga znana imena. V prvi vrsti je tu podzemni raperski kralj Mf Doom, ki gostuje na eni najboljših zadev zadnjih let, v komadu »Rock Co.Kane Flow«, kjer na izreden beat Jake Ona, človeka, ki sicer veliko sodeluje tudi s kvalitetno precej slabimi, a hkrati komercialno uspešnimi raperji, doda svoj pozitivno bolni vokal in tekst. Serijo gostov nadaljujejo tako ugledna imena, kot so Flavor Flav iz Public Enemy, Common ter letošnji ljubljanski gost Ghostface. Prav vsi našteti več kot upravičijo zaupanje, da so se znašli na plošči, žal pa pri gostih najdemo tudi enega res redkih malce slabših trenutkov plošče, ki jih predstavi Butta Verses v kompoziciji »No«. Inteligentno besedno poigravanje, smešne in kritične rime ter ideje fantov pa več kot uspešno dopolnjujejo tudi podlage. Pestra izbira producentov, med katerimi najdemo Madliba, ki tudi tokrat postreže z beatom, ki je očitno pisan na kožo izvajalcu, 9th Wonderja, ki še vedno preseneča z jazzy biti, ki so napolnjeni z dušo in jih naredi kar v Fruity Loopsih, Jay Deeja, ki kaj tako dobrega na produkcijskem področju ni naredil že od projekta Jaylib dalje, ter že omenjenega Jake Ona. Kljub vsem tem velikim imenom pa je za glavnino podlag poskrbel Supa Dave West, ki je očitno postal kar hišni producent De La Soulov. Prav vsi brez izjeme so svoje delo opravili dobro in so ploščo povezali v konceptualno celoto, ki je vsekakor eno večjih letošnjih presenečenj. De La Soul so torej eni tistih res redkih raperskih starčkov iz uvoda, ki so kljub res dolgemu stažu ostali v stiku s časom in svoje delo uspešno krmarijo med vodami mainstreama in undergrounda, kljub temu, da z mainstreamom samim sploh nimajo veze, le preveliki in predobri so, da bi jih mediji tako zlahka prezrli.

Dobili smo še enega kandidata za rapersko ploščo leta. Veteranski trio, ki je svojo kariero začel z rožicami na naslovnici, veseljačenjem in je poleg zabavanja samih sebe zabaval tudi poslušalce, je svoj novejši izraz postavil v novi čas in s polno svežine, odličnimi teksti ter starošolskim flowom ter funky in jazzy sampli z lahkoto obranil in ohranil svoje cenjeno ime. To jim je uspelo z dobro mešanico kritičnih in zabavnih pesmi, z zmerjanjem stanovskih kolegov, češ da na svoje slabe albume dodajajo le en ali dva hita, v prvi vrsti pa gre veliko naklonjenost albumu pripisati temu, da album ni izumetničen in industrijski, ampak se opira na teorijo močnih družin, ki vedo, kaj hočejo, s tem, da jim denar ni glavna stvar v življenju in izključno zaradi njega ne bi naredili nič. O tem se lahko prepričate ob poslušanju kompletnega, skoraj 50 minutnega albuma, ki se začne z »The Future«, nadaljuje pa z »Verbal Clap«, »Much More«, »Shopping Bags«, »The Grind Date«, »Church«, »It's Like That«, »He Comes«, »Days Of Our Lives«, »Come On Down«, »No« ter konča z res pohvalno neverjetnim »Rock Co.Kane Flowom«.


Tolpo je spisal Jizah
Š2004, Jizah


Komentarji
komentiraj >>