V osrednjem slovenskem časniku so nam danes postregli z zaenkrat še neuradno novico – uradno naj bi jo državljanom Liberalna demokracija sporočila konec tedna – da njen predsedniški kandidat premier Janez Drnovšek kljub prvotno drugačnim napovedim ostaja na položaju predsednika vlade do konca volilne kampanje oziroma volitev. Sicer s strani predsednika državnega zbora Boruta Pahorja še ne razpisane predsedniške volitve naj bi bile v Sloveniji 10. novembra. Takrat pa naj bi – z izvršno oblastjo oblastjo očitno že nekoliko tudi zasvojeni predsedniški kandidat, ki ima resne možnosti za uvrstitev vsaj v drugi krog predsedniških volitev, ne glede na njihov izid nepreklicno odstopil.
Premier Drnovšek naj bi torej z mesta predesdnika vlade, ki ga z manjšimi prekinitvami zaseda že skoraj dobrih 10 let, odstopil šele po jesenskih predsedniških volitvah. Ali bo res odstopil ali ne, so v tem trenutku – vsaj dokler z njegove strani ne bomo slišali te javno izrečene zaveze, ki bo s sabo nosila tudi svojevrstno odgovornost za njegovo lastno politično kredibilnost v domačem političnem prostoru - le špekulacije. Tudi to, da so v Liberalni demokraciji vseeno trdno odločeni, da bodo v petek izbrali njegovega naslednika na mestu mandatarja za sestavo vlade, je v tem trenutku pač nepomembno. Tone Rop – svojevstno politično presenečenje bo, če bo v petek padla odločitev za katerega drugega kandidata – bo tako pač imel kak mesec ali dva več časa, da se uvede za opravljanje nalog, ki jih zahteva to najodgovornejše mesto v domači izvršni veji oblasti.
Problem je drugje. Janez Drnovšek, kandidat za predsednika države, se bo namreč za predsedniško mesto, ki ga je vsa poosamosvojitvena leta suvereno obvladoval Milan Kučan, potegoval z mesta predsednika vlade. Ne glede na izhodišče, da namerava s položaja predsednika vlade odstopiti šele po – ponavljam - po koncu volilne kampanje oziroma volitvah, najbrž ni potrebno preveč politične modrosti za naslednjo ugotovitev. S tem bo tako sam premier Janez Drnovšek kot tudi Liberalna demokracija, katere predsednik in kandidat je, v prvi pravi bitki za najvišji položaj v državi v bistveni prednosti pred vsemi ostalimi strankarskimi in nestrankarskimi kandidati. Funkcija predsednika vlade je namreč sama po sebi garant za dosti večjo publiciteto v domačih trobilih večinskega diskurza kot pa se je lahko nadejajo ostali predsedniški kandidati.
In kaj naj bi to pomenilo? Možnosti je seveda več. Najbolj očitna bi tako lahko bila, da so se v Liberalni demokraciji te prve prave politične bitke za predsedniško mesto v poosamosvojitveni Sloveniji preprosto ustrašili. V to bitko je namreč poleg že običajnih političnih luzerjev, ki si prizadevajo le za svojih pet minut hitro minljive medijske slave, vstopilo tudi kar nekaj povsem resnih kandidatov. Ti v morebitnem drugem krogu predsedniških volitev, ko smo v politični areni lahko priča klasičnemu obračunu ena na ena, če bi se zgodilo, da bi jih proti Liberalni demokraciji podprla politično enotna koalicija, le niso povsem brez možnosti. Še več, to dodatno potrjuje tudi politični manever, ki si ga bo uradno sicer šele v petek privoščila Liberalna demokracija.
Jasno namreč je, da se brez resne namere v lastno politično kontinuiteto, ki v domovini prinaša nadzor nad državnimi in paradržavnimi kapitalskimi resursi, v LDS-u za Drnovškovo kandidaturo za predsednika države, sploh ne bi odločili. Drugo vprašanje, ki to po petku tudi uradno ne bo več, pa je, kako to doseči. Najbolje in najbolj učinkovito kakopak po že dobro znanem receptu. Njegova glavna sestavina tako ostaja – šele zaradi zdravstvenih težav sploh prvič ogrožena politična karizma Janeza Drnovška. Nenazadnje jo Liberalna demokracija volilno uspešno vnovčuje že vseh zadnjih deset let, kar je na demokratični oblasti. Uraden povod, da naj bi na zadnji manever politično-ekonomske modrosti LDS oblastnikov, vplival spremenjeni načrt širitve Evropske unije, pa je bolj kot kaj drugega le pesek v domače državljanske oči.
Veliko bolj pošteno bi namreč bilo, če bi tako Drnovšek kot Liberalna demokracija priznala, da je namera predstavnikov evropskih držav in Evropske komisije, da se politična odločitev o širitvi Evropske unije sprejme konec oktobra oziroma v začetku novembra – torej še pred domačimi predsedniškimi volitvami – predvsem voda na njihov politični mlin. Ker naj bi Drnovšek objavil, da bo v vsakem primeru odstopil, bo torej tudi takratna vlada v vsakem primeru v odstopu. Toda še vedno bo njen prvi mož predsedniški kandidat Janez Drnovšek. To pa je za fascinacijo domačega politično aptičnega volilnega telesa vse prej kot pa nepomembno.
ODPOVED: Tudi današnji N-euro moment z političnimi manevri predsedniškega kandidata premierja Janeza Drnovška in njegove stranke Liberalne demokracije v zobeh sem prispeval Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>