Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Arterija 43 (4757 bralcev)
Torek, 4. 1. 2005
vizualka



Novoletno razpoloženi in od gledanja novoletne turneje smučarskih skokov še vedno tekmovalni Arteriji, se je razstava v Moderni galeriji zazdela kot tekmovanje med dvema nacijama. Že v prejšnji oddaji je predstavila koncept in ozadje Sedmih grehov, tokrat pa se je odločila za drugačen pristop. Umetniška dela v sobah Moderne galerije so se ji zazdela razporejena v nekakšnih olimpijskih disciplinah. Tistim, ki umetnost jemljete preveč zares, se Arterija že vnaprej opravičuje, ostali pa poglejmo, kateri so vodilni v posameznih kategorijah vzhodnoevropskih grehov.

Kolektivizem: Sicer je v tej dvorani na ogled Čohova in Eričeva Socializacija bika, vendar pa celovečerna risanka bolj navdušuje na mehkih sedežih sicer še vedno zaprte Slovenske kinoteke in zato tokrat ni prišla v najožji izbor za najboljša umetniška dela v kolektivističnem duhu. Kaki dve minuti je vso mojo pozornost zasedlo Misianovo razmišljanje o tem, kdo bo zmagal na ruskih volitvah, a tudi dokumentacija Vizualno-antropološke delavnice, ki je pred desetimi leti desetkrat na kup zvabila večino sodobnih ruskih umetnikov, ni prišla med prve tri. Le medlo sem zaznala Alfa theta ritem obeh Draganov, ki se umešča nekam v zgodovino sodobne umetnosti, kljub približno isti dataciji pa sem zato več pozornosti namenila dokumentarni Hidrogizmini rekonstrukciji. Morda mi je v oči padla zaradi velike konstrukcije raznih sodov in paličevja, ob njej pa sem vztrajala, ker mi je poleg strukture ponudila še nekaj prijetnih minut v naročju in ideji vodno-kovinskih zvokov skulpture.Klikni za veliko sliko: Davide Grassi, Fliper Zois

Moje oko je šinilo mimo fotografij Klavdija Slubana in ustaljene prakse na razstavah Moderne galerije: NSK in njihovih predhodniku OHO in se ustavilo na absolutnem favoritu skupine: Leonid Tiškov, Spletenec. Tiškov je z materino pomočjo spletel osebno in širšo družbeno zgodbo iz ostankov blaga, ki so se nabrali v njegovi družini. Spletenec je spomin in ohranjanje ljudske obrti z Urala. Z nenavadnostjo ukrade pozornost in na ustnice izriše smehljaj.

Za predelno steno se je v veliki dvorani Moderne galerije skrivalo še nekaj presenečenj. Vendar se je tukaj naselil drug greh. Ta se imenuje neprofesionalnost. In tu se skriva umetniško delo, zaradi katerega mora razstavo obiskati tudi tisti, ki ni ljubitelj umetnosti. Na ogled in uporabo je namreč postavljen fliper, verjetno najcenejša tovrstna zabava v Ljubljani. Elektromehanski mecen Davida Grassija vas s srebrno žogico popelje v zapleteni svet sodobno umetniške produkcije. Ko boste zagnali start boste postavljeni v vlogo umetnika in vaša žogica bo dobila plemeniti namen, zbrati kar največ denarja za projekt. Zmagovalcu igre gre vsota vseh vplačanih sto tolarskih bankovcev, ki pa jih mora porabiti za produkcijo lastnega umetniškega dela. Ko boste opravili s fliperjem, se velja zapoditi do Ljudskega muzeja doma narejenih predmetov, kjer se bo zabava nadaljevala. Klikni za veliko sliko: Vladimir Arhipov, www.folkforms.ruVladimir Arhipov je zbral nadvse nenavadne pripomočke, ki pa so mi bolj kakor abstraktne oblike, kakor jih razlaga umetnik, zapustile vtis etnološke zbirke, ki prikazuje iznajdljivost, ki je bila potrebna v časih pomanjkanja.

V prvi sobi Moderne galerije domuje utopizem in prevlada slovenskih umetniških del. Kljub temu nisem mogla zapustiti dvorane, ne da bi postala pred ubogim stolom, ki sta ga Viktor Skersis in Vadim Zaharov zaprla v kletko in ga hranita z starimi kostmi. Delo V kletki bi lahko domovalo tudi v sklopu Ironije, a zgodba v katalogu razkrije, zakaj so ga kustosi umestili v utopijo. Stol za rešetkami grozi, da bo napadel, trese se in tudi napis na kletki svari obiskovalca. Ne hrani stola! Pa še humorna besedna igra Cage/cage je dodana. Pogleda vredna so dela Tihca, Pogačarja, Putriha, Peljhana pa Fiškinova grožnja z spremembo ozračja pred Moderno. Vsako od del skriva svojo utopično zgodbo, vsaj zame, pa so v kategoriji utopije zmagala nova Gorenčeva platna.

Slovenska umetnost je prevladala tudi v polju mazohizma. Bertok z znanimi fotografijami iznakaženih teles, Borghesijini videi in kar cela galerija na razstavi. Kot umetniško delo se predstavlja Kapelica z dokumentacijo svojega poslanstva, prikaza mazohistične umetnosti. Predstavljena je v sedmini posvečeni mazohizmu in pred dnevi je Arterijo doseglo njeno sporočilo: »V tekstu priložnostnega kataloga smo izpeljali misel, ki vrača žogico in opozarja na popularno tolmačenje težkih prizorov iz eksplicitnih umetniških praks, za katere se verjame, da so pripeti na perverzno uživanje umetnikov v bolečini. V nasprotju s tem prepričanjem trdimo, da so ti težki prizori le tehnika oziroma tehne, s katero umetniki prebijajo cenzure v malomeščanskem konzumiranju estetskih paradigem, s katerimi so zaprečene in marginalizirane težko dojemljive topike sodobnosti«, je bilo zapisano v mejlu. To sporočilo Arterija posreduje v eter, da ob mučnih prizorih ne boste ostajali le na površini.

Ko sem obiskala cinike med umetniki, so me povsem prevzeli Rusi. Sicer Buldožerjem ne gre odrekati cinizma, a fotografije Dostojevskega v Baden Badnu so zame eno najboljših del na razstavi. Delujejo brez teksta, na prvi pogled, a za njimi se skriva tudi umetnikova osebna in pa širša zgodba o prepovedih v ZSSR. V isti sobi je vredno pokukati tudi v rjavo pakirno škatlo na podstavku in se potopiti v reality show, ki vam bo pokazal vse, kar ste pogrešali v telenovelah. Ne pozabite pobrskati tudi po računalniških animacijah na enem od razstavljenih monitorjev in opazovati kako se dva ruska prijatelja zabavata v Amsterdamu ali kako si nosita vedno večja darila. Potem pa se zasukajte okrog svoje osi in si oglejte morbidne fotografije Borisa Mihajlova, ki razmišlja, kako je biti Nemec in Dmitrija Gutova, ki je mamo in očeta poslal v ligo prvakov.

Ostala sta nam še dva greha. Lenoba mi ni pustila, da bi si izbrala favorita. Burgerjev V Leru in Joseljanijev Živel je pojoči drozg, me v galerijskem prostoru nista privabila. Za trenutek se je zazdelo, da si bo prvo mesto priboril Baršijev Walking, potem pa sem mimo postelje kjer lenarijo knjige zajadrala do stripa Georgija Litičevskega. Preprosta zgodba o mravljah in kobilici, ki pa jo do vrhunca pripelje njena krožnost. Zgodba o lenobi in marljivosti se namreč ne konča, ampak se neprestano vrti v krogu.

Klikni za veliko sliko: klub mMaratonsko popotovanje po razstavi Sedmih grehov zaključujem z Ljubeznijo do zahoda. Tu se za prevlado borijo znana Štrukljeva zelena platna, izviren Vrabičev Tetris in megalomanski – vsaj v času, ki bi ga gledalec potreboval, da bi si delo ogledal – Karižev projekt. Video klub, ki ga je Kariž izdelal po ideji Rodčenkovega Delavskega kluba iz leta 1925, bo k mizi za več ur prikoval marsikaterega ljubitelja filmofilskih ocvirkov. Kariž je namreč zbral kopico t. i. exploitation filmov – velik zaslužek filmarjev in nezahtevna in cenena zabava za občinstvo. V sobi ljubiteljev zahoda se skrivata še Kovačičev video American dream ter pop ikonično poznana Coca cola Aleksandra Kosolapova, ki ji ob bok lahko mirno postavimo manjše in starejše Logarjeve slike s podobnimi motivi, ki pa naše razmišljanje speljejo v popolnoma drugačno smer.

V tem tekstu, ki temelji na izbiri popolnoma osebnih favoritov z razstave 7 grehov, je Arterija pozabila omeniti mnoga umetniška dela. Pozabila je npr. na Zasebne skodelice Polone Tratnik pa tudi na Komarja in Melamida, Franca Purga in Marjetico Potrč. A to se pač zgodi na takšnih velikih razstavah, ki včasih postanejo prava bojna polja, na katerih med seboj za naš spomin tekmujejo umetniška dela. Navadno, in tako se je gotovo zgodilo tudi v tem tekstu, v takem boju umetnin prevladajo nasilnejša, barvitejša umetniška dela, tista, ki delujejo na prvo žogo in nam potem v zavest podtaknejo še svoje pravo sporočilo. A takšne so pač slabosti velikih razstav. Kljub temu je razstava 7 grehov z izdelanim konceptom in množico umetnin vsekakor must see za vsakogar. Poglobljeno spoznavanje z avtorji in njihovimi deli pa sledi, ko si boste tudi vi izmed sedmih grehov izbrali najljubšega in v njem našli svojega umetnostnega prvaka.

 

Klikni za veliko sliko: Sona Abgarian, Lahko bi bila…, video, 2003Pri Arteriji sta gostovali Saša Nabergoj, ki je Arterijo obiskala že prejšnjič in pa Barbara Borčič. Povabili smo ju zaradi tega, ker sta pred kratkim obiskali Armenijo in v Slovenijo prinesli informacije o tamkajšnji sodobni in moderni umetnostni sceni. Rezultata potovanja, ki sta jih poklonili javnosti, sta video in predavanje Davida Kareyana, ki ste si ju lahko privoščili decembra v novi pridobitvi SCCA Studiu 6. Poleg tega je Saša Nabergoj kustosinja razstave z naslovom Na robu, na katero lahko še do 20. januarja odromate v Celje. Govorili smo o realnosti življenja v Armeniji, Muzeju Sergeja Paradžanova, razvoju sodobne armenske umetnosti od petdesetih let do danes, razpetosti umetnosti med post-sovjetsko resničnost, krščansko zgodovino in vplive iz zahoda. Povedali sta, zakaj bo bodoči center sodobne umetnosti ustanovljen v bivšem spomeniku Sovjetski zvezi in še mnogo več.

 

Naslednja Arterija, ki jo pripravljam Petja Grafenauer Krnc bo z vami opoldne čez štirinajst dni, ko se bomo verjetno potopili v Smetano slovenske sodobne umetnosti.



Komentarji
komentiraj >>