Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Zvečer, ko se mi že po malem odpravljamo spat, se na nebu zvezde zbude… (5262 bralcev)
Torek, 28. 12. 2004
vizualka



Na današnji večer v Novih pisarijah, dragi poslušalec in poslušalka, če te ni strah in če se ti ne bo zavrtelo v glavi, stopi z menoj gor na nebo, da si pobližje ogledaš, kaj zvezde počno …

Klikni za veliko sliko: Zvezdica Zaspanka, ena otrokom ljubih slovenskih pravljic, je luč, ali bolje lunino svetlobo, zagledala daljnega leta 1952. Zvezdica je na ramo sedla Franetu Milčinskemu Ježku in zapisal je njeno zgodbo. Ta je postala prva radijska igra, ki so jo predvajali v Sloveniji in takrat še Jugoslaviji. Ježek je v tistem času razveseljeval od vojne izmučeno in neveselo slovensko populacijo s svojimi znamenitimi Veselimi večeri na radiu. Vmes, da bi si odpočil od napornega dela, je spisal prvo radijsko igro za odrasle z naslovom Strme stopnice in Zvezdico Zaspanko. Zvočni posnetek zvezdice, ki ste ga gotovo poslušali v topli postelji, ko ste bili še otroci, je še iz tistih časov in režiral ga je Ježek sam. Zvezdica Zaspanka je bila Alenka Svetelova, ena od zvezd je postala velika dama slovenskega filma Mila Kačičeva. Boter Meseček, ki zvezdico pošlje na dolgo pot na zemljo, je bil s svojim značilnim glasom Nace Simončič, kot izklicevalec na sejmu pa se je pojavil celo Stane Sever.

Ker so Zvezdico otroci takrat, v času, ko še ni bilo anim in Telebajskov, poslušali morda še raje, kakor jo poslušajo danes, je Ježka Jože Pengov, takrat direktor Lutkovnega gledališča v Ljubljani, povabil na obisk. Iz radijske igre je leta 1955 nastala lutkovna predstava Zvezdica Zaspanka, ki je prepotovala skoraj cel svet. V nemški jezik jo je prevedla Mihaela Šaričeva, in Zaspanka se je leta 1958 prebudila na festivalu v Bukarešti, zatem pa zdaj v Nemčiji, zdaj na Švedskem, v Rusiji in na drugi strani Atlantika v Čilu in ZDA, kamor jo je pač pripeljala njena gledališka pot…

V Lutkovnem gledališču Ljubljana, kjer domuje Zvezdica Zaspanka, njeno življenje že štirideset let spremlja Matjaž Loboda. Povedal je, da so bile prve lutke za Zvezdico Zaspanko klasične marionete. To pomeni, da so bile manjše in zato se je tudi predstava dogajala na manjšem marionetnem odru. Lutke je naredila Mara Kraljeva in za njeno ustvarjanje je bilo značilno, da je v lutkah upodabljala znane ljudi s ceste. Tako je v Zvezdici Zaspanki upodobila takrat poznanega doktorja Drča kot enega izmed pasantov v predstavi, ki jo je režiral Jože Pengov. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so po predstavi posneli prvi slovenski celovečerni lutkovni film. Seveda je bila glavna zvezda naša Zaspanka, lutka iz leta 1955.

In potem, strašno, se je leta 1972 v Lutkovnem gledališču zgodil požar. V bivših prostorih Viba filma je bila v prvem nadstropju delavnica, kjer so se lutke umivale in preoblačile. Pod njimi pa so v delavnicah nekaj žgali. Neprevidna iskrica je povzročila požar, ki se je v trenutku razširil. Zgorela je Zvezdica Zaspanka, vsi njeni prijatelji, pa tudi lutke iz predstave Sinja ptica, za katere je France Mihelič dobil celo Prešernovo nagrado.

Po trinajstih letih so nastale nove lutke. Branko Stojaković je leta 1985 ustvaril flower power punk psihadelijo. V režiji Matije Milčinskega in ob glasbi Jožeta Privška. Na oder - kot bitje iz dadaističnega gledališča - pridrvi Komet Repatec. Lutke Zemljanov so v tej lutkovni predstavi veliko večje od prejšnjih marionet, zato je bil večji tudi oder. Lutke niso bile vodene od zunaj, ampak si jih je igralec nadel. Leta 1987 so to izvedbo Zvezdice Zaspanke tudi posneli za televizijo in videokaseto. Po mnogih letih uporabe je VHS, ki si ga sposodiš v knjižnici, že močno načet. Zvok pripovedovalca zveni kot iz groba, ali pa vsaj zelo oddaljenega konca galaksije. To Zvezdico Zaspanko kar naprej nadlegujejo vesoljci in nič čudnega ni, da si želi po pretiranih obiskih malo odpočiti. Kljub temu jo Boter Mesec pošlje na Zemljo in sicer kar v ljubljanski Tivoli. Tu sreča že znane prijatelje, pridruži pa se jim tudi človek De Gumi, ki je pripotoval iz Singapurja. Času primerno je Ceferin, ki je mimogrede zelo podoben Juriju Součku, po poklicu punker. Neprestano si v brado mrmra 'Lublana je bulana', ko pa ga navdušijo zlati lasje, svojemu napevu doda še verz 'laski, zlati laski'. Postmodernistično si od Hamleta sposodi znameniti izrek in se sprašuje: 'Ali bo prišla ali ne bo prišla? To je tu vprašanje.'

Klikni za veliko sliko: Ko Ceferina zvečer Zvezdica Zaspanka le obišče, ta gleda televizijo. In kaj gleda Ceferin? Zvezdico Zaspanko seveda! Avtorji nove lutkovne igre na staro niso pozabili in so posnetke marionet iz leta 1955 vključili tudi v novo lutkovno predstavo. V novih lutkah Zvezdico Zaspanko popolnoma zasenči Ceferinova vloga. Zgodba se kot ponavadi zaključi z bitjem Ceferinovega srca, ki je povsem blizu zvokom začetka kake pesmi Einstürzende neubauten.

In s tem gledališkega življenja naše zvezde še ni konec. Novembra, prvega leta v našem tisočletju, so v Lutkovnem gledališču na oder poslali že tretjo zaspano zvezdico. Tokrat jo je režiral Diego de Breia in sicer povsem v duhu sodobnega z vizualnim prežetega časa. Dialoge in spremljevalni tekst je približal minimumu, zato pa so veliko vlogo na odru prevzele računalniške animacije. A zdi se, da ti nova predstava ni zlezla v srce dragi poslušalec, draga poslušalka. V letošnjem letu Zaspanke ni več na repertoarju Lutkovnega gledališča, zato pa so si obiskovalci festivala animiranega filma letos lahko ogledali posnetek prve lutkovne Zvezdice Zaspanke. Sicer ton ni bil originalen, saj se je v dolgih letih od nastanka filmskega koluta izgubil, pa menda prav pred kratkim spet našel, a nič zato. To je bila prava Zaspanka.

Zvezdice so se lotili in jo gledalcem servirali tudi na štajerskem koncu. V Lutkovnem gledališču Maribor je predstavo pred nekaj leti režiral Edi Majaron. Lutke, namizne marionete oziroma manekene, ki jih v črno oblečen lutkar drži pred sabo in jih vodi po odru, je oblikovala Agata Freyer Majaron.

Ko sva, dragi poslušalec in poslušalka lahko poslušala Zvezdico Zaspanko in njene prijatelje na radiu in jo hodila gledat v lutke, sva si jo zaželela tudi doma, ob svoji postelji. Kristina Brenkova, pred leti urednica za otroško in mladinsko literaturo pri Mladinski knjigi, je poskrbela za uresničitev najinih sanj. Zvezdica Zaspanka je prvič izšla v knjigi leta 1959 kot pravljična igra za marionete. Zanjo je Ježek leta 1965 prejel Levstikovo nagrado, priznanje Založbe Mladinska knjiga za izvirno leposlovno delo. Sprejeli so ga tudi v Društvo slovenskih pisateljev. Kot zanimivost naj povem še, da je Zvezdica Zaspanka, poleg knjižice trinajstih humoresk, edino natisnjeno Ježkovo delo, vse ostalo pa ostaja kot radijski, televizijski ali danes za uporabnika prijaznejši zapis na CD-jki.

Šele v naslednjem - novem tisočletju, kar pa se zvezdi, ki je stara že tri milijone let gotovo ne zdi bogvekako dolga doba, se je Zvezdici Zaspanki zgodila slikanica. Tudi ta je izšla pri založbi Mladinska knjiga, tokrat z ilustracijami, ki jih je izdelala Mojca Cerjak. Cerjakova je priznana ilustratorka iz Slovenskih Konjic, ilustrirala je mnoge knjige, nazadnje slikanico z naslovom Kako je Evropa dobila ime, ki je izšla pri založbi Ajda. Mojca Cerjak je zate, dragi poslušalec, draga poslušalka povedala, da so jo za Zvezdico Zaspanko kar poklicali iz Mladinske knjige in se z njo dogovorili, da jim mora najprej prinesti tri slike na vpogled. Šele potem pa se bodo dokončno odločili, če bo ona prva ilustratorka slikanice Zvezdice Zaspanke. Mojca je bila navdušena in tudi s prvimi tremi risbami se je dobro izteklo, tako da je leta 2002 Zvezdica doživela svojo prvo izdajo kot slikanica. Ilustratorki so pri založbi naklonili veliko časa in z njenimi spretnimi svinčniki, čopiči in barvicami, so eden za drugim nastajali liki, ki pa so se v eni od bistvenih značilnosti ločili od prejšnjih podob Zvezdice Zaspanke. Vsi liki so se pomladili, v razsežnostih zvezd verjetno kar za več milijonov let. Ceferin je postal bolj izgubljeni deček, kakor pa resen in grozeč razbojnik. Nečakinja je Mojci svetovala, da morajo biti njegovi nohti umazani in hlače raztrgane. Ali so Zaspanka, Ceferin in komet Repatec prav taki, kakršni so zrasli v tvoji domišljiji, lahko preveriš v vsaki knjižnici, saj je bila Mojčina Zvezdica Zaspanka do prav pred kratkim edina slikanica po pravljici, o kateri teče beseda.

A od decembra, zdaj že prejšnjega leta, ni nič več tako. Pri založbi Sanje, kjer so izdali že kar nekaj Ježkovih pesmi, njegove Humoreske in CD z naslovom Ježek pripoveduje, so ob njegovi devetdeseti obletnici na tržišče prinesli še Zvezdico Zaspanko in to kar v treh knjigah. Ne, to ne pomeni, da je Zvezdica dobila svoj sequel in se spet vrnila na zemljo. Sanje so izdale slikanico za otroke do treh milijonov let in pa skrajšano verzijo, za tiste, ki se šele učijo brati, s primernimi velikimi tiskanimi črkami. Poleg tega so ponudili tudi v angleščino prevedeno zgodbo, da bosta ob pravljici lahko uživala tudi bralka in bralec, ki govorita angleško in tista dva, ki se angleščine učita. Torej nič več Linda in njen pes Spotty ter dolgočasne vaje iz obiskovanja trgovin in turističnih agencij pri urah angleškega jezika. Takšne smo trpeli mi, vajine otroke, poslušalka in poslušalec, pa vajine nečake in nečakinje ter mlajšega bratca in sestrico, v šoli čaka Twinkle Sleepyhead, z repom miglja Comet Wagtail, zvezde šteje Uncle Moon, zlate lase pa poskuša naši zaspanki ostriči Grovel brez srca. Po mojem mnenju dobra imena si je za angleško izdajo zvezdice, ups Twinkle Sleepyhead domislil Sunčan Patrick Stone.

K novi slikanici seveda sodijo tudi nove ilustracije. Za te je odgovoren Gorazd Vahen. Gorazd je leta 1995 diplomiral na Oddelku za oblikovanje ljubljanske ALU, danes pa živi in ustvarja na Brezovici. Predvsem so znane njegove ilustracije številnih pravljic Svetlane Makarovič: Tacamuca, Sovica Oka, Pekarna MišMaš, Sapramiška in obeh knjig o Kosovirjih. Gorazd je oblikoval tudi lutke za predstavo Peter Pan, ki jo je režiral Matjaž Pograjc. In še več. Gorazd Vahen je bil gost v oddaji Nove pisarije. Intervjuja pa žal ne moremo posredovati.

Zate dragi poslušalec, draga poslušalka, se mi ni zdelo dovolj, da ti posredujem zgolj zvezdičino zgodovino, brez za tvoja ušesa tako primerne teorije. Lotila sem se torej še analize teksta, ki ga je pred pol stoletja Ježku na uho šepetala Zaspanka, ko je obiskala zemljo. Najprej moram pohvaliti Zvezdico, saj je v nasprotju z ostalimi junakinjami pravljic aktivna, na izbranca ne čaka doma, ampak ga kar sama obišče sredi noči. Ugotovila sem, da naša zvezda ni tako mila, osamljena in neskončno nedolžna, kakor smo o njej razmišljali teh dolgih petdeset let.

Prvič: Katero spodobno mlado dekle se v pozni nočni uri napoti samo obiskat in celo prenočevat k neznanemu starejšemu moškemu, za katerega ji je povsem jasno, da je razbojnik, saj ga je pri delu videla že na semnju. Sama na potovanjih nekaj časa premišljujem preden sprejmem ponudbe neznancev o prosti postelji, ki mi jo brezplačno ponujajo… Tale Zvezdica Zaspanka pa kar tako, na prvo žogo privoli. Res je, da bi se nam zdaj lahko zagovarjala z neizkušenostjo, saj tam na nebu, razen priletnega botra Mesečka in hitrega Kometa Repatca nima izkušenj z moškimi.

Ali pa vendar. Komet Repatec se namreč zdi precej sumljiv, kar spomnite se, s kakšnimi mamljivimi in želje polnimi glasovi ga k sebi kličejo zvezde. Ga kličejo res samo zato, da bi jim prinesel kaj novic, ali pa od njega želijo še mnogo več. In Boter Meseček, sam na nebu med kopico privlačnih zlatolask. Je v resnici le njihov dedek, oče varuh, ali pa vodja velikega nebesnega harema?

Nikakor nočem namigovati, da je imel Fran Milčinski Ježek nečiste misli v glavi, ko je pisal Zvezdico Zaspanko. A spomnimo se, ona sama mu je sedla na ramo in mu v uho šepetala svojo zgodbo. Morda pa je Zvezdica Zaspanka res takšna: nedolžna, dobra in naivna in je pokvarjena le moja domišljija in zatorej iz nje sledeča analiza. Morda mi, prav tako kot Ceferinu, v prsih bije kamen namesto srca in morda bi potrebovala Zvezdico Zaspanko, da bi mi začelo spet biti srce. Morda bi jo potrebovali vsi.

Kaj nam torej sporoča Zvezdica Zaspanka? Naj verjamemo neznancem? Da lahko hudobneža popravi tisti, ki ima čisto srce? Ali pa le, da moramo zjutraj vstajati pravočasno, ker nas bodo drugače poslali na zemljo? Ampak mi smo že na zemlji. In tudi tisti redki, ki bodo kdaj obiskali vesolje, se bodo kmalu vrnili nazaj na tla. Verjetno je naše mesto prav tu na zemlji, če zamujamo ali ne, in mesto zvezd je tam gori na nebu. In je Zvezdica Zaspanka le lepa zgodba. Na srečo obstajajo ljudje, ki nam včasih domov pripeljejo kakšno zgodbo o zvezdi, Zvezdici Zaspanki. Eden takšnih je bil Fran Milčinski Ježek.

Z Zvezdico Zaspanko je Komet Repatec po nebu nosil Lejo in Petjo.



Komentarji
komentiraj >>

Re: Zvečer, ko se mi že po malem odpravljamo spat, se na nebu zvezde zbude…
Alenka [04/12/2007]

Spoštovani Leja in Petja, kako zanimivo razmišljanje! Na spletu sem poiskala Zvezdico Zaspanko zaradi neke pesmi pesniškega prijatelja, ki je v pesmi napisal, da je zjutraj, ko je stopil s kolesa, na tleh pobral kamen. Vse dobro vama želim, lep pozdrav v praznični december! Alenka
odgovori >>