Mediji nas vsak dan spomnijo na dobroto razvitih držav, ki so področjem jugovzhodne Azije in vzhodne Afrike obljubile pomoč petih milijard dolarjev za odpravo škode, ki so jo povzročili cunamiji. Združeni narodi ob tem ugotavljajo, da bi za popravilo infrastrukture in namestitev zasilnih zavetišč ta številka morala biti vsaj petkrat višja in bo še narasla, če bodo opustošena področja prizadeli izbruhi različnih epidemij. Svetovni voditelji za slednje kažejo bolj malo zanimanja in se v svojih sobanah raje še naprej prepirajo, katera od njihovih držav je prispevala več pomoči in v kakšni obliki.
Ob njihovih bahaških prepirih pa vsi skupaj pozabljamo na eno ključno stvar. Poročilo humanitarne organizacije Oxfam razkriva, da obseg letne pomoči dvajsetih najbogatejših držav nerazvitemu delu sveta znaša le še polovico svoje vrednosti iz leta 1960, če ob tem seveda upoštevamo inflacijo in rasti BDP-jev držav donatork. Predstavnice kluba G7 revnim namenijo povprečno 0.19 odstotka svojega bruto domačega prihodka oziroma skupno 55 milijard dolarjev. Velika Britanija za svojo vojsko nameni osemkrat več denarja kot pa za pomoč nerazvitim, Italija petnajstkrat, Združene države pa kar triintridesetkrat več. Samo za vojno v Iraku so ZDA na primer porabile devetkrat več denarja, kot ga letno namenijo obubožanim delom sveta.
Denarna pomoč ni bila nikoli zagotovljena brez prikritih političnih in gospodarskih interesov. Po koncu druge svetovne vojne je Amerika Evropi zagotovila milijone dolarjev pomoči, ki so obnovili evropsko gospodarstvo, a tudi povečali ameriško vodeni prosti trg in ZDA utrdili kot svetovno ekonomsko velesilo. V času hladne vojne je bila nato ustanovljena 'Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj', katere namen ni bil odprava svetovne revščine, pač pa spodkopavanje sovjetskega vpliva na geostrateških območjih. Po izginotju rdeče grožnje so razvite države močno oklestile svoje proračune za pomoč najrevnejšim. ZDA so na primer svojo finančno podporo med letoma 1985 in 1995 zmanjšale za trideset odstotkov, medtem ko je centralna Afrika po razpadu Sovjetske zveze doživela upad mednarodne pomoči za kar petdeset odstotkov.
Finančna posojila za razvoj vse pogosteje spremljajo ekonomske zahteve razvitih držav in mednarodnih bančnikov, ki revne izsiljujejo, naj v zameno za pomoč razprodajo svoja naravna bogastva in javne storitvene sektorje, kot sta zdravstvo ter šolstvo, podredijo pravilom svetovnega trga. Mednarodni denarni sklad je med letoma 1995 in 2000 svoja posojila najrevnejšim pogojeval s povprečno enainštiridesetimi tovrstnimi zahtevami, na izpolnitev katerih so morali prosilci pomoči pristati vnaprej. Mednarodni bančniki se niso ozirali na uničujoče gospodarske ter socialne posledice, ki so jih njihove direktive puščale za seboj v nerazvitih državah. Najpogostejša posledica njihove tako imenovane denarne pomoči je bil občuten porast revščine.
Najbolj znan primer je prav območje jugovzhodne Azije, ki ga je leta 1997 prizadela huda ekonomska kriza. Mednarodni denarni sklad je od indonezijske vlade zahteval, naj pred nakazilom denarja poleg restrukturiranja bančnega ter javnega sektorja tudi ukine državne subvencije za gorivo, elektriko in hrano. V par letih se je število najrevnejših podvojilo na 100 milijonov, plače pa so upadle za povprečno 30 odstotkov. Poročilo Svetovne banke iz leta 2002 razkriva, da polovica Indonezijcev živi z manj kot dvema dolarjema na dan, medtem ko ta številka v indonezijski provinci Aceh znaša 90 odstotkov populacije. Bolezni, kot sta malarija in hepatitis, sta v Acehu polnili pokopališča že zdavnaj pred prihodom cunamijev. Isto velja tudi za Šri Lanko in druge države v jugovzhodni Aziji.
Poleg tega morajo prejemniki finančnih posojil uslugo vrniti tudi na tak način, da od držav donatork kupujejo stvari, ki jih potrebujejo, v kar je všteto vse od hrane ter zdravil do telekomunikacijske opreme. Združeni narodi ugotavljajo, da se v Ameriko tako vrne 84 centov od vsakega dolarja pomoči revnim državam. Od tega seveda najbolj profitirajo velike korporacije. Na tem mestu zelo težko govorimo o kakršni koli denarni podpori. Avstralska vladna agencija za pomoč obubožanim je v svoji deklaraciji na primer jasno zapisala, da je njen primarni motiv izboljšanje avstralskih nacionalnih interesov.
Avstralski premier John Howard je prejšnji teden javno povedal, da njegova država ne bo nakazala denarne pomoči Indoneziji preko Združenih narodov ali kakšne druge mednarodne humanitarne organizacije zaradi nepotrebnih birokratskih postopkov. Kako in v kakšni obliki bo pomoč dosegla prebivalce opustošenih predelov, je nejasno, velja pa poudariti, da Avstralija za izvajanje raznih humanitarnih projektov po svetu najema izključno bogate korporacije. Eden izmed najbogatejših Avstralcev Kerry Packer, ki ima v lasti podjetje za razvoj 'GRN International', vsako leto od države prejme zajetnih 200 milijonov dolarjev. Kam in kako je denar naložen, spet ni povsem jasno.
Razvite države, ki so leta in leta sponzorirale ekonomsko opustošenje držav tretjega sveta in na milijone ljudi pahnile v absolutno revščino, se sedaj sončijo v samohvali ob zagotavljanju pomoči opustošenim predelom jugovzhodne Azije ter vzhodne Afrike. Ob tem velja še enkrat poudariti, da finančna podpora v vrednosti petih milijard dolarjev zaenkrat obstaja le na papirju in da je zgolj majhen del te pomoči prišel do prebivalcev prizadetih območij.
Januarja lani je potres povsem uničil iransko mesto Bam in pri tem ubil okoli 32.000 ljudi. Zahodne vlade so takrat obljubile več kot milijardo dolarjev pomoči. Do danes so za humanitarno oskrbo preživelih te države nakazale le nekaj več kot 17 milijonov dolarjev. Ljudje še vedno živijo v šotorih in le nekaj infrastrukture je bilo dejansko popravljene. Vendar o tem danes ne slišimo nič. S tem na umu se lahko upravičeno vprašamo, kakšna usoda torej čaka preživele na obalah jugovzhodne Azije in vzhodne Afrike.
Komentarji
komentiraj >>