Iraške volivke ter volivci so glasovali in nekatere izmed njih je veselje ob tem prignalo do tega, da so grožnjam z bombnimi napadi navkljub plesali pred volišči. Na zahodu je bilo slavje še bolj pompozno. Številni svetovni politiki dajejo vtis, kot da so Iračani volili zanje, ameriški predsednik George Bush pa obenem ne pušča nobenih dvomov, da so glavna zmagovalka volitev v Iraku pravzaprav Združene države Amerike. Za mnoge druge je bil povsem navaden dan. Gverilci so v napadih ubili skoraj štirideset Iračanov in več ameriških vojakov. Zrušilo se je tudi britansko transportno vojaško letalo, pri čemer je umrlo okoli deset Britancev. Človek bi se moral zares osredotočiti na volitve, da bi včerajšnjo nedeljo razglasil za dober dan v Iraku. Poglejmo si nekaj najbolj razširjenih mitov o iraških volitvah, ki napihujejo njihov pomen in odvračajo pozornost od realnega stanja v državi.
Mit številka ena: na volitvah so glasovali Iračani.
Na volitvah niso glasovali Iračani, pač pa iraški Kurdi in šiiti. Suniti, ki predstavljajo med 20 in 30 odstotkov prebivalstva, v novem parlamentu z dvestopetinsedemdesetimi sedeži skorajda ne bodo imeli svojih predstavnikov. Mediji navajajo, da so suniti ostali doma v glavnem zaradi strahu, in se jim ob tem ne zdi smiselno poudariti, da so na bojkot volitev že zdavnaj pozvali vsi najvišji sunitski verski predstavniki. Razlogov za nezaupanje je kakopak veliko, najpomembnejši med njimi pa je zagotovo uničenje Faludže, katere prebivalci še vedno živijo v šotorskih begunskih taboriščih. Kljub dejstvu, da se suniti niso udeležili volitev in jim s tem odvzeli precejšen kos legitimnosti, je iraška nevladna organizacija Ein, katere člani so nadzorovali volitve, poročala, da so le-te potekale odlično in da je bilo ugotovljenih le malo napak ter prevar.
Mit številka dve: volitve predstavljajo prelomnico za Irak na njegovi poti do demokracije.
Gre za zelo obrabljen mit, saj je bilo tovrstnih prelomnic že veliko. Prva je bila nedvomno sama 'osvoboditev' zatiranega ljudstva izpod krempljev diktatorskega režima. Ko se je v državi razplamtela gverilska vojna, je Bush zatrdil, da gre zgolj za posameznike, ki jih vodi Sadam Husein, zato je veliko prelomnico za umiritev situacije predstavljalo njegovo prijetje. Ker na koncu niti to ni obveljalo, so bile vse stave položene na tako imenovani prenos suverenosti iz okupatorskih rok v roke iraške prehodne vlade, ki so jo izbrali Američani. Nasilje se je medtem le še stopnjevalo do volitev, ki naj bi dokončno privedle do dolgoročne stabilizacije razmer v državi. Toda ravno dejstvo, da so suniti množično bojkotirali volitve, priča zgolj o nadaljevanju bojev.
Mit številka tri: volitve so dokaz iraške svobode.
Nekateri mediji, ki se jim je to zdelo vredno omembe, so prejšnji teden poročali, da so ameriški vojaki odgovorni za 60 odstotkov vseh civilnih žrtev v Iraku. Ko je ameriška vojska bombardirala neko hišo v vasi Aajtha, pri čemer je bilo ubitih 14 članov ene družine, je Pentagon v sporočilu za javnost zapisal, da zelo obžaluje »izgubo domnevno nedolžnih življenj.« Iračani vsak dan umirajo na nadzornih točkah in v svojih domovih. Poniževanja, mučenja, nadlegovanja, racije, obstreljevanja so zanje vsakodnevna stvar. Dokler se ljudje nahajajo pod vojaško okupacijo, je nesmiselno govoriti o kakršnikoli svobodi. To so konec koncev dokazale tudi same volitve - Irak je doživel policijsko uro, zapore cest, meja in letališč. V času okoli volitev so Američani pokazali vso moč svoje okupacije in bili kljub temu nemočni pri preprečenju številnih napadov predvsem v prestolnici.
Mit številka štiri: Iračani so si sami izbrali svojo prihodnost.
Jastrebi v Washingtonu so prepričani, da je veliko lažje ustvariti legitimne voditelje, kot pa jih iskati med ljudmi. Dve ameriški nevladni organizaciji z močnimi strankarskimi povezavami, Nacionalni demokratski institut ter Mednarodni republikanski institut, že skoraj od začetka okupacije operirata v Iraku. Bela hiša jima je za izvajanje političnih in elektorskih nalog zagotovila čez 80 milijonov dolarjev. Naloga teh dveh institutov ni opazovanje volitev, pač pa nudenje logistične ter finančne podpore strankam, ki jih kot svoje kandidate favorizira Washington. Obe organizaciji sta tudi iskali in podpirali tako imenovane zmerne in demokratične sunitske stranke, ki bi bile pripravljene sodelovati z okupatorji. Namen je seveda ohranitev ameriškega vpliva v vseh vzvodih oblasti, pri čemer je potem nemogoče govoriti o kakršnikoli pravi iraški suverenosti.
Mit številka pet: Američani sponzorirajo demokratične volitve po svetu.
Leta 1984 so na svobodnih volitvah v Nikaragvi, ki jih je priznalo 400 opazovalcev iz štiridesetih držav, zmagali levo usmerjeni sandinisti, ki so v svojem političnem programu postavljali skrb za revne nad interese tujega kapitala. ZDA legitimnosti volitev nikoli niso priznale in so poskušale spodkopati vlado s tajnim sponzoriranjem terorja znotraj države. Ko je leta 1990 na volitvah zmagala proameriška opcija, so ZDA legitimnost volitev takoj priznale. Potem je tu na primer Yaser Arafat, ki je bil eden najbolj priljubljenih arabskih voditeljev, pa vendar so v Washingtonu ves čas zahtevali, da mora oditi.
Pisateljica Margaret MacMillan v svoji knjigi Paris 1919 citira britanskega uradnika za kolonialne zadeve: »Želimo vzpostavitev arabske administracije, ki jo lahko varno pustimo tam, sami pa iz ozadja vlečemo niti. Hočemo nekaj, kar ne bo stalo veliko, obenem pa obvarovalo naše ekonomske ter politične interese.« Gre za enako stvar, ki so jo Američani izvedli v Afganistanu s Hamidom Karzajem in v Iraku z Iyadom Allawijem. Na stolčke kolaboratorske prehodne vlade so najprej namestili svoje ljudi in nato poskrbeli, da tam tudi ostanejo. George Bush je bil dovolj jasen, ko je nekemu novinarju odvrnil: »Z namigovanjem, da v Iraku ne delamo napredka, se ne strinjam. Ravnokar imamo volitve.« Kdo ima torej volitve?
Komentarji
komentiraj >>