Z današnjim dnem smo lahko priča pravzaprav zgolj na prvi pogled presenetljivemu skupnemu nastopu vseh treh študentskih organizacij, ki so se kot organizacijske oblike Študentske organizacije Slovenije ustanovile znotraj ljubljanske, mariborske in koprske Univerze, proti aktualni politični oblasti na Slovenskem. Študentski funkcionarji imajo namreč 60 dni časa, da zberejo 5000 podpisov in na podlagi ljudske iniciative v državnozborsko obravnavo, ne pa tudi nujno v državnozborsko sprejetje, vložijo predlog novele Zakona o dohodnini. Res sicer je, da je za to konfuzno in za socialno šibke najbolj obremenjujočo davčno realnost, v katero smo se z mačkom zbudili na prvi dan novega leta, kriva poprejšnja oblastniška garnitura, ki bo na naslednjo priložnost po tem mandatu čakala v opoziciji, toda povsem brezmadežna ni niti sedanja koalicija in ministrska ekipa predsednika vlade Janeza Janše, ki je gladko ignorirala priporočilo svojega Strateško-ekonomskega sveta, da naj za začetek vsaj nekoliko odloži datum uveljavitve aktualne davčne zakonodaje.
Toda kot že rečeno, vsa ta enotnost in vnema študentskih funkcionarjev, je presenetljiva zgolj na prvi pogled. Študentska organizacija Slovenije in njune organizacijske oblike po posamičnih Univerzah in fakultetah so namreč predvsem kapitalske inštitucije, ki svoj bivanjski smisel in sredstva za lastni dolgoročni obstoj črpajo prav iz študentskega dela. Za silni razmah te sive cone na slovenskem trgu dela je kakopak poskrbela za delodajalce cenovno najugodnejša obdavčitev, saj so tako dijaki in študentje postali najcenejši vir delovne sile.
Za delodajalca je obdavčitev na dogovorjeno plačilo za študentsko delo namreč zgolj desetodstotna. Ta denar, ki pa ga ni malo, pa si po določenem ključu glede na velikost prometa posameznega študentskega servisa, ki je posrednik med delo iščočim študentom in delodajalcem, razdelijo prav študentski servisi in te študentske oblike organiziranja, ki organizirajo to zbiranje državljanskih podpisov za novelo zakona o dohodnini.
Zakaj pravzaprav gre, pa niti približno ne skrivajo niti sami študentski funkcionarji. Vse državljane in državljanke z volilno pravico namreč pozivajo, da s svojim podpisom pripomorejo k obravnavi omenjenega predloga v državnem zboru ter tako podprejo prizadevanja dijakov in študentov za poln dostop do študentskega dela kot glavnega vira financiranja njihovega študija. Funkcionarji iz krovne organizacije študentskega organiziranja v državi so tako tudi prepričani, da je prav študentsko delo tisti socialni korektiv, ki ob slabi štipendijski politiki in vse višjih stroških izobraževanja izboljšuje socialni položaj dijakov in študentov ter v večji meri omogoča dostop do izobraževanja, ne glede na socialni položaj posameznika.
Že vnaprej pa obljubljajo, da bodo državljankam in državljanom, ki želijo oddati svoj podpis podpore, pred pristojnimi državnimi uradi na posebnih stojnicah v pomoč takisto iz študentskega dela plačani aktivisti Študentske organizacije Slovenije in njenih vseh treh organizacijskih oblik. Zato pravzaprav ne gre dvomiti, da jim zastavljenega cilja, torej 5000 uradno overovljenih podpisov do sodelovanja na volitvah upravičenih državljank in državljanov v predpisanih 60 dneh, ne bi uspelo izpolniti.
Ključno vprašanje, ki opozarja na to sprevrženo družbenopolitično stvarnost na danes prav sončni strani Alp, v kateri izobraževanje pač ni več brezplačna in vsakemu sleherniku enako dostopna dobrina, pa je, zakaj tudi študentski funkcionarji ne verjamejo več v ta nekdanji ideal enakih izobraževalnih možnosti? Od študentskih funkcionarjev bi nenazadnje lahko upravičeno pričakovali, da se zavzemajo za brezplačen študij in maksimo iz nekdanjih časov, po kateri je študentsko delo predvsem učenje. Ne pa da vehementno zatrjujejo, da je študentsko delo glavni vir financiranja študija in nujni socialni korektiv v domači vse bolj neoliberalno skonstruirani družbi.
Vsa ta silna enotnost pravzaprav prav iz študentskega dela dobro plačanih študentskih funkcionarjev, ki zasedajo položaje po vseh teh študentskih oblikah organiziranja, tako v prvi vrsti sporoča, da akcija zbiranja 5000 državljanskih podpisov za vložitev novele zakona o dohodnini na podlagi ljudske iniciative, nima prav nobene zveze z altruističnimi cilji izboljšanja socialnega položaja študentske in tudi dijaške populacije. Če se namreč pod vprašaj postavi samo študentsko delo, se v prvi vrsti ogrozi tudi ta dosedaj neusahljiv finančni vir za potrebe prav te bolj ali manj potrebne študentske administracije. In od tod vsa ta enotnost. Altruizem, pa kot običajno, nima prav nič s tem.
Komentarji
komentiraj >> Re: Res »študentska« novela zakona o dohodnini ????
Tomo Juvan [31/05/2005]
Samo nekaj pripomb:
Za zbiranje podpisov vsaj na ŠOU v Ljubljani nismo plačevali nikakršnih "aktivistov".
Študentska organizacija Slovenije SE zavzema za v celoti brezplačen redni dodiplomski študij (trenutno se pojavljajo težnje, da bi bila brezplačna le prva stopnja novega "bolonjskega" študijskega procesa).
Od novinarjev Radia Študent bi človek pričakoval, da bodo podprli tista prizadevanja "študentskih funkcionarjev", ki so usmerjena v dobro študentske populacije (kar odprava akontacije gotovo je). Kljub temu, da se morda s taistimi funkcionarji sicer ne bi razumeli.
odgovori >>