Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Torek, 8. 3. ´05, 19h: DANI SICILIANO - Likes (2004, !K7) (3220 bralcev)
Torek, 8. 3. 2005
juREm



DANI SCILIANO – Likes …
(2004, !K7)

Dani Siciliano najbolje poznamo kot nepogrešljivi glas na ploščah angleža Matthewa Herberta, kjer je z neverjetno ležernimi vokali bogatila njegove že sicer nenavadne in ortodoksno sestavljene house ritme, ki so pogosto čisto na novo definirali naše definicije tega glasbenega žanra. Če je bil Herbert daleč od sivega povprečja že s svojim posebnim konceptom glasbene produkcije, ki ne dovoljuje uporabe mašinskih ritmov ter se omejuje le na zvoke pravih instrumentov in terenske posnetke, potem se je njegov spekter z Dani Siciliano le še razširil. Njegove plošče so z vokali pridobile na nekakšni globini, ki manjka velikemu delu instrumentalne produkcije, še posebej pri elektronski glasbi, kjer se lahko kaj hitro zgodi, da komadi postanejo dvodimenzionalni in brez neke zgodbe, ki jo lahko pripoveduje pevec. Pa ne da bi bil eksplicitni zagovornik vokalov – prej nasprotno – ampak če so le-tej narejeni z občutkom, potem jih absolutno podpiram in prav v primeru Herberta in Dani Siciliano vse deluje logično in usklajeno, kot da bi bilo že od nekdaj prav takšno kot je sedaj. Razlago moramo po mojem mnenju iskati tudi v njunem zakonskem razmerju, ki studijsko sodelovanje verjetno le še poglobi in omogoči tisto tiho razumevanje, za katerega ne potrebuješ odvečnih besed. Stvar se preprosto zgodi in v njunem primeru se to dogaja že celo vrsto let, odkar sta se spoznala v San Franciscu, kjer je živela in delala Dani Siciliano. Bojda sta se spoznala povsem po naključju, njuno srečanje pa ni imelo prav nobene veze z glasbo. Skupno afiniteto sta ugotovila šele kasneje, ko je Dani začela zahajati v London in počasi sodelovati v Herbertovih studijskih snemanjih. Očitno so se obrestovala leta nastopanja v različnih jazzovskih zasedbah in kasneje še »sukanje« vinilnih plošč v San Fanciscu. Tam je namreč Dani preko zapuščenih gejevskih zbirk vinilnih plošč v »second hand« trgovinah spoznavala podzemne disko ritme sedemdesetih let, s seboj pa je iz Arizone prinesla še vse ostale glasbene vplive: od jazza in soula, pa do punka, countryja, hip-hopa in seveda elektronike. Vse to se še kako pozna v njeni lastni produkciji, ki je počasi nastajala že zadnja štiri leta, odkar je prvič tudi sama stopila za glasbene mašine in se začela igračkati. Studijska sodelovanja s Herbertom in pa izdatna doza odrskega koncertiranja z njegovim Big bandom, so ji v tem smislu zagotovila bogato predznanje, ki ga je nadgrajevala z lastnimi demo posnetki, iz katerih so se potem postopoma oblikovali komadi, ki jih bomo poslušali v današnji Tolpi bumov. Njen debutantski album z naslovom Likes… je na nek način tipična Magic and Accident produkcija, ki smo jih iz Herbertovega tabora že dobro navajeni, toda zdi se tudi, da je Dani Siciliano idejo popeljala še dlje in iz danih produkcijskih principov iztisnila povsem njej lastno, osebno izpoved, ki je čisto specifična, pa naj gre za vokale ali pa za raztrgano, fragmentirano produkcijo. Ritmi se namreč dolgo časa sestavljajo iz posameznih zvokov, pa naj gre za akustične instrumente, terenske posnetke ali delčke vokalov, ki jih je Dani Siciliano s semplanjem vključila v domala vse komade. Končni pečat pa je seveda njeno lastno petje, ki albumu doda še tisto neotipljivo sanjavost in izgubljenost v času, ki daleč preseže vsakršno produkcijsko tehnologijo. Plošča Likes … je torej kot seznam stvari, ki so se nabirale tokom let in jih je Dani z nekaj Herbertove pomoči, zbrala skupaj in sestavila na cedejki. Svoj delež so prispevali še islandski pevec Ornelias Mugison, hornist Gabriel Olegavich in številni drugi gostje, ki pa jih je zaradi zvočne pluralnosti albuma Likes … precej težko poznati in izločiti iz zvočne mase, ki ga sestavlja. Na vsak način pa bo veljalo, da je Likes … nenavadna plošča, ki bo, vsaj upam, postavila pozitiven zgled še za ostale elektronike, ki se rešujejo iz svoje zvočne dvodimenzionalnosti.

Jure Matičič


Komentarji
komentiraj >>