Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Evropske mokre sanje Hrvaške (3633 bralcev)
Sreda, 16. 3. 2005
tomazza



Zunanji ministri Evropske unije, med katerimi bo zaradi velikosti svojega nosu in telesa vsaj vizuelno izstopal tudi naše gore list – Dimitrij Rupel, bodo še to popoldne opravili razpravo in sprejeli pričakovan sklep o zgodovinski odločitvi o preložitvi začetka pristopnih pogajanj z domovini južno sosedo Hrvaško. In ker bo slovenska delegacija branila stališče, da se naj začetek pristopnih pogajanj začne po načrtih, torej 17. marca, se bodo že slabo leto po vstopu Slovenije v povezavo kot zgodovinske izkazale besede žive komentatorske legende, gospoda Jurija Gustinčiča. Ta je na besedičenje tudi aktualnega zunanjega ministra, da bo Slovenija po vstopu v Evropsko unijo in zvezo Nato kot enakopravna sedela za mizo z vsemi drugimi veliko večjimi in kapitalsko ter politično pač vplivnejšimi državami, namreč mirno zapisal, da dejstvo, da so te naposled le pripustili k mizi, še vedno nujno ne pomeni tudi tega, da te bodo tudi kaj vprašali, kaj pa šele, da bi te za mizo tudi pustili dejansko o čem odločati.

In v tej slovenski evrointegracijski basni je nauk tudi za zadnje čase sicer vse bolj evroskeptično nastrojeno Hrvaško. Naj se naš zunanji minister štrlečega rdečega nosu še tako spreneveda, dejstvo ostaja, da so nekatere države v Evropski uniji, vsej tej deklarativni enakosti navkljub, pač bolj enakopravne kot druge. Oziroma povedano z drugimi besedami, prav nobena v Bruslju sprejeta odločitev se ne bo postavila po robu političnim nacional-interesom vsaj velike trojice držav članic – Velike Britanije, Nemčije in Francije.

Kljub temu, da bo za jutrišnji začetek pristopnih pogajanj in pravično obravnavo Hrvaške to popoldne lobirala vsaj skupina štirih držav, samooklicanih prijateljic Hrvaške, med katere se uvrščajo Slovenija, pa še Avstrija, Madžarska in Slovaška, z zadnjim, sicer že vnaprej na neuspeh obsojenim nastopom pred zunanjimi ministri Uniji pa bo pred odborom za zunanje zadeve Evropskega parlamenta to popoldne poskusil še hrvaški premier Ivo Sanader, pravzaprav še edina hrvaška ovira na poti v zveličano evropsko kraljevstvo ostaja neizročitev pobeglega generala Anteja Gotovine Mednarodnemu sodišču za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije v Haagu.

Status kandidatke za članstvo v Evropski uniji je sicer Hrvaška na vrhu EU dobila že junija lani, golo dejstvo, da pa za začetek materializacije evropskih mokrih sanj, aktualna politična elita na oblasti, dedinja velikohrvaškega projekta pokojnega očeta nacije Franje Tuđmana in ustanovitelja Hrvaške demokratične zveze – HDZ, ni pripravljena žrtvovati med ljudstvom že skoraj mitsko priljubljenega pobeglega generala, pa se ji utegne vrniti kot svojevrstni politični bumerang v obliki novih dodatnih utemeljitev, kaj da pomeni polno sodelovanje s haaškim sodiščem.

Tako tudi vsa dodatna poročila in zagotovila, kako zelo da si hrvaški represivni organi prizadevajo izslediti in pripreti pobeglega generala Gotovino, ki jih je v zadnjih dneh na mizo prejela glavna tožilka Mednarodnega sodišča za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije v Haagu, Carla del Ponte, niso omajali trdega prepričanja sivolase gospe, da se je sicer v zadnjem času hrvaško sodelovanje s tribunalom izboljšalo, da pa o polnem sodelovanju uradnega Zagreba še vedno ni moč govoriti. In če bi bilo za uraden začetek evropskih mokrih sanj Hrvaške do današnjega popoldneva dovolj, da bi na pot v Haag z enosmerno vozovnico romal general Ante Gotovina, bo po današnjem popoldnevu očitno drugače. Vse več je namreč evropskih političnih glasov, ki že zatrjujejo, da polno sodelovanje ne pomeni le izročitev Gotovine Haagu, temveč tudi razformiranje mrež, ki ga ščitijo.

Tisto, kar jezi velike in bolj enakopravne države od drugih, sedečih za isto evropsko mizo v Bruslju, je namreč prav dejstvo, da se uradna Hrvaška ni pripravljena soočiti z bolečo zapuščino takoimenovane domovinske vojne. Še več, kljub deklarativni demokraciji in vladavini prava, ki naj bi v Ljepi njihovi veljala, se Sanader in njegova ministrska klika zaradi notranjepolitičnih interesov in kratkoročnih političnih koristi še vedno ni pripravljena ali pač sposobna soočiti z močnim nacionalističnim lobijem, ki financira in podpira mrežo angelov-varuhov Anteja Gotovine.

Stranka hrvaška demokratična skupnost – HDZ oziroma vlada predsednika Iva Sanaderja je tako pred zgodovinsko preizkušnjo. Ne gre namreč kar tako za spregledati dejstva, da sta evropski politični ego in zaverovanost v lastni prav iz Bruslja še nekoliko narasla, ko se je zgodovinskosti trenutka zavedel denimo sam premier Kosova,Ramuš Haradinaj, ki se je s sklonjeno glavo odzval obtožnici iz Haaga in se že pridružil jugoslovanski allstar ekipi v luksuznih zaporih Ševeningena.

Tako torej dejstvo ostaja, da je ne glede na prihajajoče popoldansko prizadevanje držav prijateljic Hrvaške, med katere je Slovenijo sicer kilavo, a gotovo vnaprej premišljeno uvrstila aktualna domača vlada, na potezi uradna Hrvaška. Je že tako, da bo ta, če se ji naj materializirajo te evropske mokre sanje, morala sprejeti pravila igre, ki veljajo v Bruslju. In pri tem si z vso to enakopravnostjo držav članic in domačim sedežem za isto mizo v Bruslju, o katerih tako rad ob vsaki priložnosti razpreda zunanji minister Rupel, uradni Zagreb res ne bo mogel kaj prida pomagati. Hrvaško si bo Evropska unija pripojila, ko bodo s standardi delovanja njene oblasti zadovoljne tudi ključne velike države članice v Bruslju. Pa naj Dimitrij Rupel to popoldne na zasedanju zunanjih ministrov še tako zelo krili z rokami.

ODPOVED: Tudi današnji N-euro moment sem z evropskimi mokrimi sanjami Hrvaške v zobeh prispeval Tomaž Z.


Komentarji
komentiraj >>