Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
»Totalitarni diktat nacionalne prehranske politike« (3478 bralcev)
Sreda, 23. 3. 2005
tomazza



Slovenija je kot članica Svetovne zdravstvene organizacije in Organizacije za prehrano in kmetijstvo že davnega leta 1992 na Svetovni konferenci o prehrani v Rimu podpisala Svetovno deklaracijo o prehrani. S tem se je pridružila 278-im državam, ki so se s podpisom zavezale, da bodo v najkrajšem času oblikovale in sprejele program nacionalne prehranske politike. O pregovorni učinkovitosti domačih politikov pa samo zase priča današnje glasovanje v Državnem zboru, po katerem je 71 na seji navzočih poslancev po 13 letih izpolnilo to podpisano zavezo in soglasno potrdilo Resolucijo o nacionalnem programu prehranske politike do leta 2010.

Ne glede na to, da je pač zgolj za prikimati dejstvu, da se prebivalci Slovenije v povprečju nezdravo prehranjujemo in da zato v povprečju pogosteje obolevamo za kroničnimi boleznimi, ki so posledica prav dolgotrajnega nezdravega prehranjevanja, pa s soglasnim dvigom navzočih poslanskih rok potrjeni predlog Resolucije o nacionalnem programu prehranske politike sproža tudi nekaj povsem družbeno konceptualnih vprašanj. Ta pa pravzaprav že vnaprej potrjujejo, kako svoje poslanstvo na oblasti razumejo tako v aktualni vladajoči poziciji kot v opoziciji.

Gre namreč prav za vprašanje družbenega koncepta izvajanja oblasti ob upoštevanju temeljnih pravic in svoboščin vsakega posameznika v slovenski družbi, ob kateremu bi se, če bi v domačih razmerah sploh lahko govorili o parlamentarni levici, nujno morala sprožiti vsaj burna državnozborska razprava. Toda ne, ciljem iz Resolucije o nacionalnem programu prehranske politike do leta 2010 tokrat ni oporekal niti en sam pa čeprav opozicijski poslanec, tako da o kakršnikoli razpravi, ki bi danes v Državnem zboru pod vprašaj postavila demokraciji 21. stoletja tako zelo neprimerno totalitarno umevanje na Slovenskem živečih pravzaprav sploh ne moremo govoriti.

Dolgoročni cilj prehranske politike do leta 2010 je tako doseganje prehranskih priporočil za vnos hranil pri vseh starostnih, socialnih in drugih skupinah. Priporočila so sicer sestavili v Svetovni zdravstveni organizaciji, toda v tej seveda niso pozabili na lokalnost in geografsko ter kulturno pogojenost prehranskih vzorcev ljudi, zato je po njihovem mnenju ena osnovnih nalog pri oblikovanju nacionalnih prehranskih politik tudi izdelava lastnih prehranskih priporočil, ki temeljijo na dejanskih prehranskih vzorcih ljudi, ki so jim te nacionalne prehranske politike tudi namenjene.

Mnenje zdravnice in strokovnjakinje za prehrano, Jožice Mavčec Zakotnik, tako je, da naj bi iz domačih prehranskih problemov izhajalo, da je nujno spodbujati predvsem: uživanje čimveč kruha, krompirja, testenin, riža in raznih polnozrnatih izdelkov; uživanje čimveč sadja in zelenjave vsak dan; uživanje posnetega mleka in mlečnih izdelkov, pustih vrst mesa v manjših količinah in izogibanje vidnim maščobam in mesnim izdelkom; pogostejše uživanje rib namesto mesa; uporabo olja v manjših količinah namesto masla in masti; redne obroke in zmernost pri hrani, redno tehtanje in zmernost pri alkoholu, sladkorju in soli.

Po dokaz, kako zelo neustrezne so v času preživetih nacionalnih držav posplošene nacionalne prehranske politike, pa sicer ni treba daleč, saj ga brez težav zaznamo že na domačem slovenskem nacionalnem dvorišču. Že v majhni, a geografsko in kulturno izredno raznoliki Sloveniji je namreč povsem jalovo govoriti o nacionalnih prehranskih vzorcih. Še bolj zaskrbljujoče pa je v 21. stoletju individualiziranih posameznikov preko statistik posploševati tudi same njihove individualne življenjske vzorce, kamor nedvomno sodi tudi pravica do svobodne odločitve o izbiri načina lastnega prehranjevanja, ne glede na morebitne vnaprej znane, a spet posplošene kronične posledice.

Toda to kakopak ni zmotilo ministra za zdravje, Andreja Bračuna, ki se je pred zbranimi poslanci vehementno širokoustil, kako da je strateški cilj Resolucije o nacionalnem programu prehranske politike do leta 2010 zagotoviti izključno varno hrano na slovenskem trgu, okrepiti zdravje prebivalstva, okrepiti zaupanje potrošnikov v varnost hrane, vzpodbujati varne tehnologije pridelave in predelave hrane, izboljšati znanje o zdravi prehrani, osveščanje ogroženih skupin in splošne populacije o zdravem prehranjevanju, izboljšati ponudbo zdrave hrane, uveljaviti priporočilo o izključnem dojenju ter zagotoviti zdravo prehrano v javnih ustanovah ter skrb za posebno ogrožene skupine.

Kako bo vse to aktualna vlada in koalicija dosegla v naslednjih pičlih petih letih, minister Bračun konkretno seveda ni povedal, saj tega parole, kot je »ustrezna mobilizacija vseh ravni družbe«, pač ne vsebujejo. Toda za prihodnost osnovnih človekovih pravic in svoboščin slehernika živečega na tej strani Alp v prihodnje so še nekoliko bolj zlovešči sami srednjeročni cilji te nacionalne resolucije.

Natanko kdaj bodo ti izpolnjeni sicer v samem tekstu Resolucije ni navedeno. Toda če je ta dolgoročno naravnana na leto 2010, smo od časovnih okvirov, v katerih se naj bi izpolnili ti srednjeročni cilji, oddaljeni zgolj kake dve ali tri leta. Mednje pa sodijo povečanje uživanja zelenjave za najmanj 30 odstotkov; zmanjšanje povprečnega deleža zaužitih skupnih maščob za 20 odstotkov; povečati uživanje prehranskih vlaknin, kalcija in vitamina C, zmanjšati količine dnevno zaužitega alkohola ter zmanjšati delež odrasle populacije, ki je prekomerno debela.

Tudi o tem, kaj vse konkretno bodo postorili, da bodo v prihodnjih nekaj letih uspešno izpeljali to biopolitično družbeno preobrazbo prebivalcev – v zdrave, krepke in dela sposobne ljudi, ni minister Bračun povedal nič. Odsotnost vsake parlamentarne razprave ob določilih Resolucije o nacionalni prehrani, ki se jih ne bi sramovali tudi že v zgodovinsko pozabo pokopani ideologi novega arijskega človeka iz nacističnih krogov pred drugo svetovno vojno, pa vseeno priča, kako oblast nad v Sloveniji živečim posameznikom, pravzaprav pa njegovim statističnim povprečjem, razumejo tako v vladajoči koaliciji kot v opoziciji.

V imenu koristi države Slovenije, ki bo z eugeničnimi metodami družbenega inženiringa posameznikov oziroma vsaj njihovega statističnega povprečja, privarčevala pri stroških tako ali tako obvezno plačljivega zdravstva, so vam tako danes v Državnem zboru soglasno odrekli kar nekaj temeljnih pravic in svoboščin - med njim vsaj temeljno pravico do samouničenja svojega debelega ali pač z alkoholom ali drugimi narkotiki prežetega telesa.


Komentarji
komentiraj >>