Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Voice of Europe (3243 bralcev)
Četrtek, 24. 3. 2005
evi



Današnji pregled tedenskih evro-dogodkov začenjamo z nadvse spodbudno informacijo o velikem proletarskem štrajku, ki je minulo soboto pokazal zobe vztrajnemu radiranju socialnih primesi v evropski državi. To, kar predvsem od prihoda novih oblastnikov dalje, čutimo pri nas v Sloveniji, čuti še na desetine tisočev delovnih ljudi po Evropi. Dejstvo je, da se število brezposelnih po Evropi veča, pravice delavcev, ki smo si jih s krvjo in znojem priborili v 19. stoletju prejšnjega tisočletja, pa se krčijo in ožajo. Protestov v Bruslju se je udeležilo največ belgijskih, francoskih, nemških in nizozemskih sindikalistov, s svojimi zastavicami pa so mahali tudi predstavniki Zveze svobodnih sindikatov Slovenije.

Glavna zahteva okoli 50.000 delavcev, ki so stavkali pred vlado Evropske unije, je bila opustitev tako imenovane Bolkensteinove direktive o storitvah na notranjem trgu, ki jo delavci zaradi njene »horor« vsebine imenujejo kar Frankesteinova direktiva. Dovoljuje namreč, da podjetja s podružnicami v nedomači državi Evropske unije uporabljajo pravni sistem iz svoje matične države, kar bi seveda spodbudilo socialni dumping, natančneje: odpuščanje delavcev po principu držav, ki so gospodarsko prodornejše in ne poznajo več termina socialna država. Velika Britanija, na primer.

Poleg eksponencialnega izginjanja socialnih pravic v Evropski uniji vse hitreje izginja tudi količina denarja, namenjena plačam. Kriv naj bi bil divji vzhod, ki se je pred nedavnim priključil mirnemu zahodu. Od zadnje širitve Unije so namreč številna podjetja v novih, vzhodnjaških, članicah razvila donosen posel: zaposleni na Vzhodu izvajajo dela za nizka plačila za podjetja na Zahodu. Na Danskem na primer je v mesni industriji zadnjem letu zaradi poceni delovne sile iz novih članic delo izgubilo okrog 1000 oseb. Podobno velja tudi za Nemčijo. Kakih 26.000 Nemcev, ki so bili zaposleni v mesni industriji, so nadomestili delavci iz Poljske. Na udaru pa ni zgolj meso, ampak tudi drugi industrijski proizvodi.

Zahodnjaški podjetniki, ki si za svetli zgled jemljejo neoliberalni kapitalizem, delavce iz novih evropskih držav obravnavajo kot drugorazredne proletarce, ki imajo nižjo ceno in višjo delovno normo. Vse skupaj absolutno ni pravično ne za podcenjene delavce ne za tiste, ki jim slednji jemljejo delovna mesta.

Velecenjeno vodstvo Evropske unije pa se na krivice in slabosti ne ozira. Še naprej si prizadeva v čisto vsem dohiteti in prehiteti Združene države Amerike. A žal ne na samosvoj, izviren način, ampak prek kopiranja ameriških gospodarskih in socialnih mehanizmov. Ker vse bolj postaja jasno, da se Unija svojemu cilju “leta 2010 postati gospodarska carica” ni niti približala, predsednik Evropske komisije Barroso nacionalne parlamente držav članic vsak dan poziva, naj podprejo na novo spisano in reformirano lizbonsko strategijo ter da naj pri njenem izvajanju odigrajo svojo vlogo. S svojim krogom svetovalcev in enako mislečih je Barroso prepričan, da bo njegova nova ekonomska politika združeni Evropi dala nov zagon in iz nje napravila velesilo, ki ji kmalu tudi ZDA ne bodo več kos.

Pozive predsednika Evropske komisije je prva – kakopak – pozdravila vedno voljna in globoko vdana Slovenija. "V globalni situaciji mora gospodarstvo Evropske unije za preživetje postati bolj konkurenčno. Zato je reforma lizbonske strategije kljub nekaterim pripombam nujna," je pomodroval Novoslovenec Anton Kokalj, ki je v državnem zboru zadolžen za odbor za evropske zadeve. Da bi matjuški Evropi pokazala svoje aktivno delovanje, bo slovenska vlada že prihodnji mesec organizirala javno razpravo na temo Lizbonske strategije, h kateri bodo baje vabljeni socialni partnerji, nevladne organizacije ter predstavniki občin.

Morda bi Evropska unija Kokalja morala imenovati za Gospoda Lizbono. Nekaj takega je bilo dejansko v njenem planu, ki ga je nato opustila. Vsaka posamezna država članica bi morala imenovati koordinatorja izvajanja prenovljenih gospodarskih načrtov, ki bi nosil naziv Gospod oziroma Gospa Lizbona. Kot je bilo mogoče izvedeti iz diplomatskih virov, so bili načrti za vladne lizbonske koordinatorje opuščeni zato, ker so se nekaterim članicam zdeli butasti in odvečni. Predvsem odvečni, bi rekli mi, tukaj na RŠ-u, glede na to, da je v ustroju Unije že na tisoče in tisoče najrazličnejših funkcionarjev.

Sicer je smetana Unije ukazala napraviti raziskavo, ki bi ugotovila, katera izmed članic je bila pri izvajanju lizbonske strategije najbolj poslušna in katera je bila najmanj ubogljiva. Rezultati so pokazali, da je v dobrobit gospodarske desetletke največ prispevala Švedska. Prav nesramno ignorantska do evropske blaginje pa je bila Italija, ki se je v izpolnjevanju lizbonskih kriterijev uvrstila na zadnje mesto. Slovenija se je uvrstila med države, ki so dobile najboljšo oceno na področju raziskav in razvoja, hkrati pa je bila skupaj s Portugalsko najslabše ocenjena na področju klimatskih ukrepov.

Evropski liderji pa so si zadali še en dolgoročni cilj: zmanjšati vse bolj naraščajoče število starega prebivalstva. Glavna razloga za staranje prebivalstva sta veliko zmanjšanje rodnosti in vedno daljša življenjska doba. Rodnost v Evropski uniji je v letu 2003 padla na 1,48 otroka, kar je močno pod ravnijo, ki zagotavlja obnovo prebivalstva. Med desetimi svetovnimi državami z najnižjo rodnostjo so, oh kako sramotno, kar tri članice Unije: Slovenija z 1,22 otroka na žensko, Slovaška z 1,2 in Češka z 1,17. Saj ni čudno, da si evropske ženske ne želijo izpolnjevati rodnostne norme, ko pa se od njih pričakuje, da rodijo 1/3 otroka. Nam je pa vsaj jasno, od kod bolestna obsedenost slovenske vlade z dvigom rodnosti v Sloveniji. Če za ukrepi naše vlade ne tičijo ZDA, jim botruje Evropska unija.

Pričakovana življenjska doba državljanov EU se je v zadnjih desetletjih drastično podaljšala. Danes je povprečna življenjska doba za ženske 81 let, za moške pa 75. Posledica teh trendov je zmajševanje števila aktivnih prebivalcev. Da količina ostarelih in odsluženih prebivalcev Evrope ne bi več presegala števila aktivnih in uporabnih prebivalcev, bo vodstvo Unije pač skrčilo socialne pravice in s tem tudi število starčkov in stark. Samo pomislite, koliko žrtev bo prispevala privatizacija zdravstva, in kaj bo doprinesla ukinitev pokojninskega sistema. In veliki Evropejci se bodo tolkli po svojih kosmatih prsih!

Se bo pa morala Evropska unija, če želi še naprej služiti za zgled strpnosti in vzajemnega prijateljstva ter razumevanja, znebiti tudi revnejšega dela svojega prebivalstva. Ena izmed njenih analitičnih raziskav je namreč pokazala, da so ljudje, ki pripadajo najnižjim mestom na socialni lestvici, običajno bolj nestrpni in se vedejo diskriminacijsko ter rasistično. Evropski center za spremljanje rasizma in ksenofobije ugotavlja, da so pri ljudeh, ki so zgodaj končali izobraževanje ali imajo nizke osebne dohodke rasistična stališča bolj pogosta kot pri drugih. Izkazalo se je, da so reveži nestrpni do vseh, ki bi jih lahko ogrozili, predvsem do manjšin in priseljencev.



Komentarji
komentiraj >>