Petek, 1. 4. 2005
jizah
BUSDRIVER Fear Of A Black Tangent (Mush/Big Dada, 2005)
Kdo za vraga je Busdriver, je bilo vprašanje, ki sem ga v zadnjih nekaj dneh mnogokrat slišal iz ust slovenske raperske mladeži. Odgovor bomo vsi skupaj izvedeli v naslednji uri. Busdriver je človek z imenom Regan Farquhar, sicer član zasedbe Project Blowed, ki je dosedaj večkrat opozoril nase. Njegov prvenec, plošča »Temporary Forever« iz leta 2002, je doživel odličen odziv kritiške srenje, čeprav album ni bil prodajno zelo uspešen, pa je predvsem v Los Angelesu, od koder Busdriver tudi prihaja, pridobil kar veliko zvestih fanov. Na nastopih je izstopal po svojih iznajdljivih freestylih ter po humorističnih in veselih vložkih, že naslednje leto pa je skupaj z Radioinactivom izdal skupno ploščo »The Weather«, lani pa je izdal še svojo drugo solo ploščo, ko je v sodelovanju z založbo Big Dada na prodajne police prišel album »Cosmic Cleavage«. Njegov svojevrsten flow in vokal je postal vse bolj zanimiv alternativnim medijem, ki so v pričakovanju novega albuma hitro, že v začetku letošnjega koledarskega leta, dobili v roke najnovejši izdelek »avtobusnega voznika« Fear of a black tangent, na katerem najdemo 13 novih kompozicij ter štiri dodatke.
Že sam naslov, ki je povzet po odlični, legendarni plošči Public Enemy, nam ponuja vprašanje, ali gre za še enega pro-black usmerjenega raperja ali ima stvar kak drug pomen. Že ob prvem poslušanju plošče nam takoj postane jasno, da plošča z rasizmom ali poveličavanjem črne rase nima velike zveze, je pa zato znova prepuščena konceptu, kjer Busdriver samega sebe postavlja v vlogo ničvredneža, ki skozi celotno ploščo išče pravega sebe. Skozi celoten koncept pa niha iz ene vloge v drugo. Nekajkrat se vidi kot raper, ki ima tipične probleme s svojo eksistenco in ga skrbijo računi, drugič na celotno glasbeno industrijo gleda zelo kritično in bije bitke raperja v sodobno urejeni ameriški družbi, tretjič dvomi sam vase in tako dalje. Vsem stvarem pa so skupna kompleksna, na trenutke komična besedila, polna nekakšnih prostih, nepredvidenih asociacij in »punchlinov«, ki presegajo stereotipne »punchline« raperjev, ki le-te vse prevečkrat uporabljajo zgolj zaradi njih samih in brez vsakršnega konteksta. Tekstualno deluje konfuzno, časovno popolnoma neusklajeno, a hkrati dovršeno in dinamično, vse skupaj pa se lepo vpelje v strukturo vsakega komada posebej. Torej govorimo o nekakšni urejeni neskladnosti. Izjemno inteligentne in odrezave tekste pa vsekakor nadgrajuje z enako dobrim, svežim podajanjem besedil, vokalom, ki sodijo v samosvoj kaotični svet ter odlično rapersko formo. Flow je v primerjavi z njegovimi prejšnjimi izdelki bolj mehak, kljub temu, da besedila podaja z zelo hitrim rapanjem. Še najbolj izstopajoč je, ko se loti nekakšne mešanice rapanja in spoken worda, sicer pa celotno ploščo odrapa zelo energično in svojevrstno, s spreminjanjem hitrosti znotraj vsakega komada posebej. Kot goste na plošči najdemo njegove dolgoletne kolege, kot so v tem primeru nebodigatreba 2Mex ter Aceyalone iz Project Blowed, odlični Mikah 9 in Abstract Rude, ko pa k celotni sliki dodamo še producente, kot so Omid, Paris Zax, Thavius Beck ter predvsem Daedelus in Danger Mouse, dobimo ven zelo kohezivno, kreativno in svežo ploščo. Podlage, ki se opirajo na sample krautrockerjev Can, na Lala Scifrina in njegovega Dirty Harryja ter v sebi nosijo naboj in pridih različne sodobne elektronske godbe, se odlično vklopijo v tekstualni koncept plošče. Tudi podlage namreč variirajo iz ene skrajnosti v drugo, saj v njih slišimo zvoke akustične in električne kitare, violin, klavirjev ter še marsičesa drugega, česar pri večini, sploh komercialnih raperjev nismo vajeni, saj se raje oklepajo kalupa nenehnega ponavljanja na las podobnih beatov. Za nameček pa kot dodatek na plošči najdemo še remixe D-Stylesa, Prefuse 73 ter Nobodyja.
Avant raperski posebnež, kateremu so nekateri pripisali celo vzdevek norega jazz emsija, se vrača s konceptualnim izdelkom, polnim namernega zvoka zmedenosti, stilske zanimivosti, kreativnosti, tekstualne in produkcijske idejnosti, s komičnimi vložki. Njegovo kompleksno rapersko akrobatiko, ki sovpada s produkcijsko sliko albuma ter kritičnostjo, edinstvenim ritmičnim stilom in inovativno strukturno plošče, pa bi lahko z malo manj pametnimi teksti in malce bolj popeglanimi beati brez zadržkov pograbile tudi velike svetovne komercialne glasbene televizije in mediji. Pustimo tovrstne domneve ob strani in si raje poslušajmo predstavnika srečnih črnih raperjev, ki imajo še vedno kaj povedati in se trdno držijo izven tipičnega industrijskega dogajanja in založništva. Kljub temu, da je Busdriver manj komičen in eklektičen kot do sedaj si bomo poslušali »Yawning Zeitgeist Intro (Freestyle)«, »Reheated Pop!«, »Unemployed Black Astrognaut«, »Hapiness('s Unit of Measurement)«, »Avantcore«, »Wormholes«, »Map Your Psyche«, »Cool Band Buzz«, »Note Boom«, »Low Flying Winged Books«, »Befriend The Friendless Friendster«, »Sphinx's Coonery« in »Lefty's Lament«.
pripravlja: JIZAH
JIZAH, 2005
Komentarji
komentiraj >>