Siemens. Podjetje domuje v Berlinu in Münchnu in se na svoji spletni strani ponaša z laskavim nazivom enega največjih svetovnih podjetij v električnem inženiringu in elektroniki, ki svoje izdelke izvaža v 190 držav sveta. Vprašanje je, koliko izmed 434 tisoč zaposlenih v tovarni, ki letno zasluži 3.405 bilijonov evrov, se zaveda, da je podjetje naklonjeno sodobni umetnosti. Pri Siemensu se dobro zavedajo, da so novopriključene članice Evropske unije tisti prostori, kamor bodo lahko širili svoje globalistične lovke še dolgo časa. In če že dobro služijo na svojih vzhodnoevropskih potrošnikih, zakaj ne bi storili še česa dobrega. Človekoljubnega. Poskrbeli za promocijo njihove sodobne umetnosti na primer.

Avstrijska veja Siemensa je v svojih logih znan kulturni pokrovitelj. Je organizator različnih dogodkov, od Linške Ars Electronice, literarne prireditve LIITERATniktechTUR na Siemensovem Forumu, nižjeavstrijskega Donavskega festivala in Salburškega festivala. V likovni umetnosti se je podjetje naselilo leta 1996. Siemens svoje sponzorstvo nad umetnostjo usmerja v artLab, galerijo, ki leži na Dunajski Dorotheergasse. In če se je artLab najprej vzpostavil na netu in se šele kasneje naselil v realnem prostoru, če je v začetku deloval kot platforma za mlado avstrijsko umetnost in se kasneje preusmeril še na mlado umetnost t.i. nove Evrope, to podjetja Siemens še vedno ne stane nič kaj več kot letnega obroka 100.000 evrov. To pa za podjetje z bilijonskim zaslužkom pomeni pravi mušji kakec.

Za kvaliteto razstavljenih del odgovarja galerist Ernst Hilger in njegova začetna ideja je bila preprosta. Toda delovala je. Vsak mesec na netu predstavi delo novega mladega avstrijskega umetnika, s tem gradi arhiv in surferjem nudil možnost ogleda in nakupa del. Enkrat na leto pa Siemens in Hilger pripravita razstavo vseh dvanajstih letno predstavljenih umetnikov. S tem gradita krog kupcev in ustvarjata lastno zbirko. Nastal je prostor artLaba, ki danes domuje že v dveh nadstropjih. A to ni dovolj. Razstava CENTRAL je naslednja pomembna postaja na poti. K sodelovanju pa je kot sponzor povabljena tudi Bank Austria. To je ozadje zgodbe, zakaj si v ŠKUCU do 16. aprila še lahko ogledujete umetniška dela 24-tih umetnikov, ki prihajajo iz sedmih držav t.i. nove Evrope in Avstrije.

Morda nehote, a kljub temu, predstavitev umetnikov različnih nacij, ki so jih v projekt, iz vsake države po tri, pritegnili domači kustosi, deluje nekoliko anhronistično. Zdi se, kakor nekakšno tekmovanje nacij, podobno kakor zadevo ponujajo nacionalni paviljoni na Beneškem bienalu. Kljub temu, da umetniška dela treh umetnikov gotovo ne morejo ponuditi ustreznega pregleda ustvarjalnosti določene dežele in so še dodatno zaznamovana z okusom kuratorja, pa nas ob obisku galerije vendarle prežema občutek da npr. v Avstriji, Sloveniji in Romuniji v tem trenutku dominira slika, da so v Bosni in Hercegovini ogreti za video, printe in fotografijo, Bolgarija, Hrvaška, Srbija in Črna gora ter Slovaška pa se nepristransko odločajo za vse medije.

Moje mnenje je, da slikarska dela, ki na razstavi dominirajo v kvantiteti - gotovo tudi zaradi prodajne naravnanosti celotnega projekta - izražajo tudi največji kvalitativni presežek razstave. Že znane slovenske slikarje, Miha Štruklja, Sašo Vrabiča in Mojco Osojnik je k sodelovanju povabila Alenka Gregorič, kustosinja galerije, v kateri je razstava na ogled. Težko bi rekli, da so umetniki, ki jih je izbrala, še mladi in neuveljavljeni, saj imajo vsi trije za seboj že lepo vrsto razstav, tako v Sloveniji kakor tudi v tujini. Morda bi morala kustosinja poseči po mlajših avtorjih, ki šele začenjajo z ustvarjanjem, npr. tistih, ki bodo v Arterijo prikorakali v naslednjih minutah. Seveda pa moramo priznati, da so poleg nekaterih drugih domačih avtorjev, prav njihova dela tista, ki danes pomenijo presežek v domačem artu. Na razstavi lahko tako po dolgem času vidimo nekatera Vrabičeva zgodnejša dela, se zatopimo v večplastnost pleksijev Mojce Osojnik in vržemo oko na že videna dela Mihe Štruklja.

Odlične in sveže so slike Milene Gordić, rojene v Beogradu. Prazni življenjski prostori, čakalnice undergrounda, stropi dvoran in pogledi v hotelske avle, so vsi zaznamovani s ponavljanjem detajlov in zanimivim preizpraševanjem umikanja pogleda iz blizu v globino, na ravni površini slike.

Arterijo navdušujejo tudi slike Ance Benere, ki prihaja iz Romunije, a za katero bi po motivih njenih slik na prvi pogled lahko presodili, da je tesno povezana z oddaljenim japonskim svetom. Orientalske poteze naslikanih deklet, med katerimi se upodablja tudi sama, se dopolnjujejo s podobami iz anim, naslovi pa nas še globlje potisnejo v svet sodobne Japonske. Glavne protagonistke slik Benerove so ženske, ki v toplih rumenih,rdečih in vijoličnih tonih sanjarijo in energično bivajo v sodobnem svetu, neobremenjene s preteklostjo.

Tudi slike Damirja Stojnića, ki prihaja iz naše južne sosede, izstopajo iz povprečja. Vežejo se na koncepte ponavljanja. V ciklu Enciklopedija iz leta 2000 je Stojnić ponavljanje vključil v zgodbo o skrivnostih DNA. Slika je nasičena z vrstami knjig, ki horizontalno in vertikalno polnijo police. Enciklopedije ne izdajo svojih skrivnosti, s svojimi tričrkovnimi kraticami pa naše misli vežejo na množice zakritih poudarkov, ki jih vsebujejo naši geni. Kljub temu, da se Stojnićeva slika veže na določen koncept, pa tudi nasičena likovna podoba sama s svojim realističnim horror vacui ponuja očem več, kakor zgolj zgodbo.

Povsem svojevrstne so slike Tomislava Butnaka, ki prav tako prihaja iz Lijepe naše. V mešani tehniki nastajajo belkaste podobe, ki spominjajo na tapiserije in katerih motivi naše glave nagnejo v svetopisemske vode. Med drevesi se pode grifoni, pod njimi pa golo, kakor v rajskem vrtu, pohajkuje in poležava človeštvo. Zgodba se še bolj zaplete, ko zvemo, da je Butnak goreč kristjan in da je vera glavno gonilo tudi v njegovem slikanju. Kakršenkoli že je naš odnos do krščanstva, slike Tomislava Butnaka izražajo svojevrstno zgodbo in na platnu rišejo občutja, ki nekaj ponujajo tudi tistim, ki nismo goreči verniki.

Politično ironičen je video Irine Botee, ki je za glavni motiv izbrala Caso Poporului v Bukarešti. Stavba, spomin na obdobje komunizma in Ceausescuja, bo kmalu postala muzej sodobne umetnosti. Hiša ljudstva, druga največja zgradba na svetu, v videu ostaja simbol Romunije, vendar ne več kot strah zbujajoči ostanek represije, ampak kot prijazna otroška igrača, ki praznuje rojstni dan. Pepelka in palčki, zajci in pikapolonice so jo sprejeli za svojo, ji prinesli torto z njeno podobo in z njo zaplesali ples prijateljstva. Stavba ljudstva na svoj rojstni dan vabi vse, prav kakor si to za Romunijo želi Irina Botea.

Iz prepolnega razstavnega prostora galerije ŠKUC je potrebno izločiti še fotografsko serijo portretov in avtoportretov Vande Vučičević, ki s svojo nenavadno vsakdanjostjo pritegne gledalčevo oko. Na razstavi se predstavljata še dva že znana protagonista z umetniške scene Bosne in Hercegovine Kurt & Plasto. Kakor ponavadi se humorno lotevata zelo resnih tem in na ogled ponujata plakat z napisom: Created in Bosnia. Printed in EU. Ja, takšna je pač realnost nove Evrope.

Za konec preleta del na razstavi CENTRAL: New Art from New Europe se ustavimo še pri dveh slikarjih iz naše severne sosede Avstrije. Ta na razstavi, ki kaže na lastno internacionalnost (poleg enega pristnega Avstrijca), predstavlja dela dveh umetnikov, ki sta se rodila na drugih koncih sveta in šele naknadno posvojila avstrijsko državljanstvo. Od obeh omenimo Južnokorejko Yoon Sook. Njene slike so pravzaprav tiste, ki so me na razstavi najbolj navdušile. Mešanica prevzetih pop motivov se prepleta z našitimi elementi in ustvarja zgodbe, ki jih zlahka povežemo z osebno izkušnjo. Prijazne slike, ki pa so mnogo več kot le dekoracija, pa čeprav jim tudi na tej ravni ne moremo odreči kvalitete. Slike odsevajo duha svojega časa in v alienirano kapitalistično družbo prinašajo sodobno intimnost.

Povsem na drugačen način sliko izrablja drugi avstrijski slikar. Bernhard Wolf se v seriji slik Kratka zgodovina tabelne slike, Sanje Kandinskega. spopada z vprašanji modernistične zgodovine slikarstva. Na humoren način zgodbo prvega abstraktnega slikarja prenese v svet otroških slikanic. Mali slikar sedi v naravi pod drevesom, s katerega vanj bolšči veverica, in slika abstraktni simbol sovjetske zvezde. Kljub temu, da je platno prinesel v naravo, se narava na njegovem platnu spremeni v povsem drugo zgodbo. Sicer pa tudi narava na sliki ni tista prava narava, ampak le umetni svet – otroška igrača.

Razstava Central: New Art from New Europe je dobrodošla v slovenskem prostoru kljub svojemu konceptu ponujanja pomoči umetniški sceni novih članic EU oz. iz drugega pogleda uvoza svežih idej na gnili kapitalistični zahod, ki se skriva pod masko humanitarnosti. Dobrodošla je zaradi tega, ker se nam le redko ponudi priložnost ogleda produkcije umetniških del mladih umetnikov iz Avstrije, Bosne in Hercegovine, Bolgarije, Hrvaške, Romunije, Srbije in Črne Gore in Slovaške. Menim, da so kuratorji, ki prav tako prihajajo iz naštetih držav, prav zaradi tega, ker poznajo sceno v svojem življenjskem okolju, zadovoljivo opravili svoje delo in obiskovalcu razstave ponudili mnogo novega, svežega in še nevidenega.

Pretekli teden se je v Mestni galeriji  II na Cankarjevem nabrežju 10 zaključila razstava italijanskega fotografa Roberta Kusterleja. Razstava s starogrškim naslovom »Ana-hronos« prikazuje cikel takoimenovanih insceniranih fotografij. Izbrani motivi se razvijajo v nenavadne pokrajine. V njih aktivne figure, običajno z ribjimi glavami, delujejo kot skrivnostne, včasih zlovešče prispodobe v brezčasnem vzdušju spektakularnih pokrajin narave. Celotna fotografska podoba tako učinkuje kot dramaturška zgodba, oblikovana v formi neke vrste filmske scenografije. Avtor skozi bujno domišljijo naravni prostor predela v podobe, ki odražajo njegov notranji svet. Črno–bela tehnika dodatno poudari inscenirano dramatičnost pravljičnih bitij v nadrealističnih prostorih.

Inscenirane fotografije Roberta Kusterleja prikazujejo fantastične razsežnosti časa in prostora. Gledalcu ob gledanju fotografij pripovedujejo zgodbo o svetu neke druge resničnosti nedoločenih daljin. Območja, ki vzbujajo občutje morbidnosti, grotesknosti, drugič melanholije, celo domačnosti. Mračno predapokaliptično vzdušje, pomešano z nadrealističnimi motivi, tvori poetično atmosfero, ki podaja sporočilo o odtujenosti likov, ki prebivajo v njegovih pokrajinah. Kusterle vse to posreduje v črno–beli tehniki, v fragmentih, ki prikazujejo spajanje različnih pripovedi in njihovih likov s simbolnimi živimi ali neživimi objekti. Tako nam avtor prikazuje epske zgodbe, ki predvsem zaradi visoko kvalitetne obrtniške izdelave, na prvi pogled ustvarijo močan efekt skrivnostnega vzdušja.

Kusterletovo videnje sveta opredeljuje temna poetika z močno narativnostjo. Fotografski aparat je uporabljen kot dokumentiranje drame, ki je prikazana le v delčku nekega trenutka. Že omenjeni antagonisti so namreč skrivnostna na pol človeška bitja, vpeta v animalične, predvsem ribje maske, krilata krhka bitja in razne druge pravljične prikazni. Celotna Kusterlejeva pripovednost se odvija skozi skrbno režirane filmske sekvence. Dramaturški lok, ki ga avtor podaja tako s fantastičnim oblikovanjem prostora, kot tudi dramatično svetlobo, podaja zloveščo slutnjo pred prihajajočo katastrofo, ki jo skozi svojo krhko lepoto napovedujejo njegovi antagonisti.

Kusterlejeva poetika torej odraža konstanto napetost v odnosu med stvarnostjo in fikcijo. Avtor je stopil v prostor narave in se posvetil velikim spektakularnim scenskim pokrajinam, ki so glavno izhodišče v kompleksnem procesu njegovega ustvarjanja. Ta se nadaljuje v komunikacijo samega umetnika s svojimi modeli in naravo. Tako si lahko skozi zapletenost postavitev predstavljamo, koliko truda in časa je vloženega v posamezno inscenacijo, ki prav gotovo parira tistim na dejanskih lokacijah snemanja kakšnega filma. Kusterle med drugim namreč lastnoročno pripravlja in konstruira scenske elemente, pripovedi ter oblačila za svoje antagoniste.

Vse, kar je fotografirano, nosi v sebi prepoznavnost resničnih naravnih pokrajin v kombinaciji s fantazijskimi, imaginarnimi detajli, pridobljenimi s tradicionalnim fotografskim optično–kemičnim sistemom, kar njegovi poetiki v času, ko smo gledalci navajeni na raznorazne digitalno ustvarjene realnosti, daje nostalgičen pečat. Tako forma scenske postavitve in organiziranosti pogosto pripomore k oblikovanju neke posebne atmosfere, znotraj katere se odvija fragmentarno prikazana zgodba. Roberto Kusterle s  svojo poetično iluzijo oblikuje gledalčevo domišljijo. Ta je, glede na prepričljivost Kusterlejevih podob, spodbujen k temu, da prisluhne avtorjevemu notranjemu svetu.

Ravno tu pa se konča lepota in fascinacija nad premišljeno izvedenimi in brezhibno izdelanimi inscenacijami. Kusterle mi namreč s svojo zagonetno pripovednostjo zaradi samozadostnosti spektakelske pokrajine in njenih estetsko dovršenih likov, ni pustil možnosti identifikacije z njimi. Tako sem ob koncu ogleda razstave le nemo strmela v svet pravljičnih bitij, a sem ostala zunaj njega. Tudi skozi tranzicijo domišljije mi ni uspelo vstopiti vanj, kajti avtor je to že opravil namesto mene. Tako sem imela pred sabo neko zaprto zgodbo samozadostnih bitij in pokrajin, v katere sem hipnotično strmela in zmedeno nihala pred odločitvijo o tem, ali mi je razstava všeč ali ne. Na koncu sem se znašla pred eno samo interpretacijo, ki ima znotraj mojega dojemanja dve izhodišči: začutila sem razdvojenost med fascinantno formo, ki me je že na začetku privlekla, in samozadostno vsebino, ki mi ni pustila vstopa v pravljični svet čarobnih bitij. Nazadnje sem ugotovila, da je razstava nič več in nič manj kot pač lepa. Ta interpretacija se je v končni fazi izkazala kot dejstvo, ob katerem sem začutila nepotešenost in praznino.

Galerija P74 je že od svojih začetkov usmerjena v odkrivanje novih, svežih in mladih umetniških talentov in če je konec devetdesetih splavila danes uspešno slikarsko generacijo, se to verjetno obeta tudi ustvarjalcem predstavljenim na tokratni razstavi. Pravzaprav bi morala reči na tokratnih razstavah.

Jure Engelsberger, Jana Fak in Rone 84 se namreč v galeriji predstavljajo vsak s svojo malo razstavo. Njihovih del ne povezuje neka skupna nit ali motiv. Vsako deluje na svoj način in skupna jim je le sodobnost in vezanost na zdaj, ter to, da jih je galerija izbrala za projekt.

Jure, Jana in Ron ter Kustosinja razstave Sonja Zavrtanik naj bi danes prišli k Arteriji na obisk, a so nesrečno zboleli, tako da je v studio prišla le Jana.