Petek, 15. 4. 2005
jizah
PREFUSE 73 - Surrounded By Silence (Warp, 2005)
Pred leti se je globalno in kakopak tudi na Radio Študent pričela nepričakovana saga o eksperimentalno elektronskem, v bistvu kar raperskem producentu Prefuse 73-ju. Njegova fan baza se je iz leta v leto širila, vzporedno z njegovim fascinantnim pristopom pa so skupaj z njim na dan prihajale nove in nove informacije. Danes je Prefuse 73 eden najvidnejših in najbolj cenjenih raperskih producentov, sploh v t. i. podtalnih vodah. Scott Herren, kakršno je njegovo pravo ime, se je rodil v Miamiju in odrasel v Atlanti v ameriški zvezni državi Georgii, kjer je prišel tudi v prvi stik z glasbenimi studii. Pretežno komercialni studii so ga kmalu povlekli ravno v drugo, veliko bolj eksperimentalno stran njegovega videnja glasbe. Ustvarjanje z glasbo ga je kmalu presenetljivo potegnilo k življenju v katalonski prestolnici - Barceloni. Kmalu so ga glasbeni kritiki in poslušalci postavili ob bok velikim imenom eksperimentalnega, abstraktnega in drugačnega pristopa k hiphop glasbi, kjer so poleg njega prostor bolj kot ne zasedali najvidnejši beli raperski producenti. Imena kot so El-P, RJD2, Danger Mouse ter ekipa, zbrana okrog založbe Anticon, so tako dobili velikega konkurenta prav v liku Prefuse 73-ja, ki sicer svojo glasbeno ustvarjanje izžareva tudi pod imeni elektronskega projekta Savath & Savalas ter Delarosa & Asora. V kolikor smo prve projekte pod imenom Delarosa slišali sedaj že kar davnega leta 1997, leta 2000 pa se je s svojo prvo plato predstavil tudi pod imenom Savath & Savalas. Prefuse 73 je na sceno prišel kot zadnji od Herrenovih alteregov, saj je njegova prva, lahko rečemo kar legendarna plošča »Vocal Studies + Uprock Narratives« izšla šele leta 2001. Prav s tem izdelkom pa je Herren odprl novo poglavje svoje zgodbe, saj je tokrat za razliko od poprejšnjih elektronskih projektov zakorakal bliže raperskemu zvoku.
Po izjemni Vocal Studies + Uprock Narratives, kjer je ovekovečil svoj stil z mnogimi kratkimi komadi in brejki, precej razslojeno in nezaloopano produkcijo, je leta 2003 izdal še eno odlično ploščo, in sicer One Word Extinguisher, ki je prav tako kot večina drugih njegovih izdelkov izšla za založbo Warp. No, letošnje nadaljevanje pa je za razliko od njegovega dosedanjega dela že takoj po prvih informacijah krenil v neko novo smer. V kolikor so bila vokalna gostovanja pri njegovih izdelkih bolj izjema kot pravilo, se je tokrat stvar obrnila v povsem nepričakovano in drugo smer. Kopica gostov, ki so se znašli na najnovejši plati »Surrounded By Silence«, je percepcijo dela tega odličnega producenta premaknila v neko novo sfero. Na žalost so prav ti gostje Prefusu odškrbnili delček slave in odvzeli nekaj njegovih prepoznavnih načinov copy-paste taktike, katero je uporabljal tako prefinjeno in samosvoje, da so njegovi beati zveneli hkrati zmedeno in popolnoma naštudirano. Vokalni gostje so se na plošči najbrž znašli le zaradi dveh razlogov. Zato, da Prefuse opozori na svoje favorite in nekatera nova imena, ali pa zaradi večje tiraže, saj nekateri svoje delo opravijo res slabo, a imajo zato precej veliko ime, kot recimo Wu-Tangovca GZA in Masta Killa. Raperski gostje, z izjemo Camu Taa ter Aesop Rocka ter pogojno še Beansa in El-Pja, so svoje delo opravili zelo slabo ter izdelku dodali veliko nekonsistentnosti in neujemanja z vizijo glavnega avtorja. Ostali gostje večinoma prihajajo iz španskega ali pevskega okolja. Uporaba mnogih od njih je zanimiva, saj namesto celotnih kitic in refrenov Prefuse uporablja le delčke njihovih stvaritev, ki jih uporablja kot nekakšen vokalni efekt. Tako večkrat slišimo nekakšne polstavke, polbesede, celo vzdihljaje v stilu ooh-aah ali nanana, ki se odlično podajajo s formo producenta in mu dajejo celoto. Na žalost pa je takih trenutkov premalo, njegov pristop in končni izdelek pa sta, kljub nekaterim odličnim delom, padla v formo ponavljanja njegovih prejšnjih stvaritev. Idejno in kreativno je daleč od njegovih prvih dveh plat, recikliranje starih idej in pomanjkanje kompleksnosti pa nikakor ne odtehta njegova težnja po iskanju raperske kredibilnosti. Bolje se mu podaja nekakšna fuzija mnogih sodobnih urbanih glasbenih form.
V kolikor je bila do te plošče glavna moč Scotta Herrena prav v tem, da se je brezkompromisno sprehajal med različnimi žanri, si privoščil kratke nevokalne, a izjemno kohezivne glasbene podlage, katerim je s svojimi prijemi dodajal veliko življenja, je tokrat prav ta ekscentričnost in samosvojost pri prostoru pahnila glavnega junaka te zgodbe v bolj stereotipne vode. Z raperskimi gosti je očitno poiskušal dokazati, da je njegov alterego Prefusa vendarle raperski in da mora tudi plošča zveneti podobno tipično kot zvenijo današnje raperske plošče. Z interludi je svojo kreativnost sicer nekajkrat vendarle prikazal, vseeno pa ostaja vtis, da je Prefuse svojim poslušalcem hotel razkriti enigmo o tem, ali je tovrstna glasba sploh rap. Namesto, da bi peljal svojo zgodbo naprej, pa je tokrat sicer še vedno dobro, a vendarle veliko manj kreativno in eksperimentalno vpeljal na svoj izdelek precej solidnih in nekaj dobrih raperjev ter nekaj zanimivih vokalnih gostov. Rezultat vsega skupaj pa je bolj enolična, spolirana in nedoročena plata, ki se z vsemi interludi in komadi lahko pohvali z 21 komadi in 61 minutami glasbe. V rahlo oklesteni izdaji bomo v naslednje tričetrt ure poslušali »I've Said All I Need To Say About Them Intro«, »Hide Ya Face« skupaj z Ghostfacom in El-P, »Tv Versus Detchibe« z Tyondai Braxton, »Expressing Views Is Obviously Illegal«, »Pastel Assassins« z Claudio & Alejandro Dehezo, »Pagina Dos« z The Books, »Silence Interlude«, »Now You're Leaving« s Camu Taom, »We Got Our Own Way« s Kazu, »Mantra« na kateri se še enkrat pojavi Tyondai Braxton, odlična »Sabbatical With Options« z Aesop Rockom, »It's Crowded« s Claudio Dehezo, »La Correction Exchange« z Dj Nobodyjem, »Hide Ya Face v Reminder verziji«, »Morale Crusher« z Beansom ter zaključno »And I'm Gone« s Piano Overlord, Broadcast ter zasedbo Cafe Tacuba.
Tolpo je spisal Jizah
Š2005, Jizah