ODLOMKI IZ KHALEDOVE AVTOBIOGRAFIJE ZA NASMEHOM (Khaled: Derriere le sourire. Editions Michel Lafon, 1998.)
Šestindvajset let imam.
Pravkar sem se izkrcal v Franciji.
Paris ima tempo Kalifornije.
Bobigny.
Na večer prvega koncerta me prijatelj Kada odpelje na tonsko vajo.
Vaja – sploh nisem vedel, kaj to pomeni.
Sanjalo se mi ni, da je treba uskladiti jakost in glasnost vsakega glasbila. Vsa ta glasbila uskladiti s pevcem. Da bo zvok popoln, a tudi enak povsod v dvorani, spredaj, zadaj, sredi, ob strani.
Na tonski vaji sem tudi opazil, da vsi vlečejo jointe. V Alžiriji sem se vedno skrival. Tam doli te policaji takoj zaprejo, če rolaš. Šest mesecev zaprtega zapora.
[...]
Bobigny ...
Četrtek, 23. januar 1986, prvi večer prvega festivala raija, Cheb Mami in Cheb Hamid sta zmagoslavna. Še nikoli nisem videl takšne množice na koncertu. Na tisoče ljudi. In na stotine, ki čakajo zunaj. Iz vse Evrope prihajajo: Belgije, Nemčije, Španije ...
[...]
Čez nekaj trenutkov moram prevzeti štafeto ...
Strah.
Grozljiv strah.
Usrana trema.
Grozna slabost.
Krči.
Neskončne trentke visim nad lavabojem. Pravijo, da je bil tudi Jacques Brel na smrt bolan, preden se je soočil s publiko.
Tudi Johnny Hallyday ...
Bobigny ...
Po kozarcu viskija, sem skočil. Kot bi se vrgel v vodo.
[...]
Ta množica, ki v zboru poje refrene mojih pesmi: »Pivo je alžirsko in viski evropski.«
Vročina. Dekleta, ki jočejo. Dekleta, ki pojejo z mano: »Majhna baraka na plaži, kjer sva se ljubila vso noč.« Ali Shab el Baroud, pesem, ki sem jo napisal na letalu: »Odšla je v Pariz, brez pasoša in brez deviz.«
Brez pasoša in brez deviz ...
Skoraj bi ne prišel nikoli v Francijo. Le za ped – in zgrešil bi zgodovinski žur v Bobignyju.
[...]
Opazil sem, da jočem.
Jokal sem, ker sem se čutil svobodnega.
Jokal sem, ker sem prvič skušal sporočiti ljubezen do dežele Evropejcem, in to pri njih, v Evropi!
Jokal sem, ker sem videl v očeh deklet, čutil v navdušenju moških, da sem se jih dotaknil.
Bobigny ...
Koncert, ki me je najbolj zaznamoval.
*
Med Bobignyjskim šokom in kulturnim dvojnim tednom v Veliki dvorani La Vilette sem sklenil, da bom živel sanje: da bom nekaj dni stanoval v suiti hotela na Elizejskih poljanah. V mitskem hotelu ob najbolj mitski aveniji na svetu.
Le Prince de Galles ...
Le Prince de Galles, Champs Elysees, to se je slišalo podobno kot Hollywood. Besede, ki v glavi sprožijo popotovanja. Besede, s katerimi se lahko bahaš. Predvsem pa nisem hotel zamuditi alkohola. V Alžiriji se bari zaprejo zelo zgodaj. Ob devetih ne najdeš niti kapljice več, ne viskija, ne vina, ne piva.
V hotelskih suitah je minibar. Doma si. Popiješ lahko ves bar. Vso noč. Nisem hotel biti prikrajšan. Ob vrnitvi domov sem se hotel bahati.
V Princa sem vstopil s tistim, ki še ni bil moj manadžer.
Neprimerna.
V tej palači, z utrujeno pojavo in zguljenimi kovčki, so naju imeli za klošarja. Receptor naju je z dvignjenim nosom zaničljivo vprašal:
- Želita?
- Dober večer gospod. Dve suiti, prosim.
- Dajte mi kreditno kartico in izpolnite tele formularje ... nič vam ne verjamem, samo poglejte, kakšni ste.
Mojega prijatelja zanese.
- Kje pa sva, a? Jaz pa sem mislil, da je Francija svobodna dežela.
Skušal sem ga pomiriti. Zaman.
Ne izpolni teh papirjev, Khaled!
Potem se je obrnil k receptorju.
- Navaden usrane si. Zdaj naj ti bo, jutri pa bom govoril s tvojim šefom. Nisva tatova. Tale gospod je umetnik. Imava denar.
Nisem vedel, kam naj se dam. Preprosto sem rekel tipu za marmornato mizo:
- Poslušajte, ne bom vzel dveh suit, temveč tri.
- Kaaaaj?
- Ja, tri suite. Imate številko kartice, najini imeni. Nič ne tvegate ...
Tip je za hip okleval. Ne zamerim mu. Nisva spadala v to okolje. Tri sobe pa zato, ker sem hotel tri minibare. Strah me je bilo, da bosta dva premalo. Z dvema sobama samo zase sem bil miren.
Naročil sem, naj nama pošljejo buteljko šampanjca. V vedru z ledom. Žalosten sem bil. Hotel sem jokati. Obupno sem se počutil. Od otroštva sem rad svoboden. A vedno sem imel težave s policaji, avtoritetami, tipi v uniformah, ki imajo kanec moči in jo izkoriščajo. In vendar najprej z njimi govorim prijazno. Spoštujem jih. In preprosto pričakujem, da bodo z mano govorili prijazno. Me spoštovali. Ampak vedno se zajebe. To, kar se je zgodilo v hali hotela je bilo ponižujoče. Trpel sem ...
*
Izpraznil sem minibare vseh treh suit. To je bil preklemansko velik paket steklenic. Potem sem sedel na tla in izpraznil vse steklenice v vedro z ledom. Vse. Brez izjeme. Šampanjec, martini, viski, vodko, džin, rum ...
Mešal sem.
Stresal sem.
Rekel sem prijatelju:
- Temu bova rekla koktejl Khaled. In spila na eks.
Dost sem mel ...
- Si videl, kako ljudje živijo tu? Vse imajo. Mi pa nimamo nič. Z bančno kartico lahko narediš karkoli ...
Spila sva prvi kozarec.
Dinamit.
Prijatelj se je zabolščal vame s čudnim pogledom. Ni več mogel govoriti. Niti besede. Kot bi bil paraliziran. Ko je šel spat, sem začel jokati.
Ne iz radosti, kot v Bobignyju.
Skoraj bi se raztreščil.
V sobi sem ostal zaprt tri dni. Nihče ni smel vstopiti in nikogar nisem hotel videti. Na smrt sem bil zadet. Zaradi mojega koktejla sem zbolel. V kvazi etilni komi med sanjami, vizijami in morami je moj duh plaval, potoval ...
*
Klic dežele.
Blues Orana.
Želel sem si spet videti starše, prijatelje. Občutiti deželo raija. Potovanje preveč. Zaletel sem se v večne probleme z vojsko, ukradenim pasošem, ljubosumnimi cariniki, ušivimi policaji in dvignjenimi pestmi. Ponižali so me, me vtaknili v zapor za dva dneva. Izvlekel sem se ven in extremis, skočil na prvo letalo za Francijo. Z enosmerno vozovnico.
Vozovnico brez povratka.
Nikoli se nisem vrnil v Alžirijo.
Končno sem lahko odprl svoj velikanski gobec.
Po Marseillu sem veliko delal s Kado. Odšli smo na turnejo na Portugalsko, v Italijo, po vzhodni Evropi in vse do Japonske ... ter se nato vrnili v Severno Afriko: Maroko, Tunizijo, Egipt. Povsod je naša glasba naletela na čudovit in nepričakovan velikanski odziv.
Tako kot meni se tudi Kadi ni sanjalo o notah. Igra prav vsa glasbila in dela glasbo po občutku. Skupaj sva delala demo, pravzaprav bolj načrt za demo. Delovne seanse po oransko. Vsak svoje. Spomnil sem se stavka, refrena, misli. Kada je vse zabeležil, potem je šel za sintetizator in spustil domišljijo z vajeti. Naletel sem na drugo zamisel, drug stavek – in sva nadaljevala. Včasih sva delala tekst skupaj.
Veliko metafor uporabljam ...
Nekega večera sem se spomnil na prijatelja od dol. Ta tip je imel težave z ženskami. Ni znal pecat. Ker je bil plašen, ni znal pristopit k ženski. Kadar vendar je, ni šlo. Brez sreče!
Potem sem se spomnil, da bi povezal pecanje in lovljenje rib. Ribič, ki se odpravi na morje, ne ve, kaj bo zvečer prinesel v mrežah, borno jed ali velik zalogaj. Ampak vseeno meče mreže ... da bi nekaj vzel.
Vzemi: Didi!
*
Čeprav sem bil star 35 let, naj bom zvezda ali ne, sem bil za mojo mamo navadna zguba. Nič je ni brigalo, da prodajam milijone plošč, da sem številka ena v ducatu dežel, da me imajo domači šebi za junaka. Za Khedidžo ni vse to pomenilo prav nič. Zanjo sem bil zguba, sramota za družino ... ker še nisem bil poročen.
Moja mama me je absolutno hotela poročiti.
To je bilo njeno poslanstvo.
Hotela me je rešiti ... Kot tedaj, ko me je predala policajem, da bi šel odslužit vojsko v Saharo.
Da bi me poročila, je Khedidža celo leto preživela v Franciji brez papirjev. Rekla mi je: »Ne odidem, dokler se ne poročiš. Tukaj bom občepela. Vse življenje te bom nadlegovala, in če me poberejo policaji in pošljejo nazaj, bo to sramota zate. Vsa Alžirija bo vedela!«
Moja mama me je absolutno hotela poročiti.
Ampak ne kar s kom.
Treba je bilo najti ženo, ki ji ugaja.
Do tedaj ni nobeno dekle, nobena mojih prijateljic, četudi samo frendica, uspela osvojiti moje mame.
*
Ko je moja mama prišla v Pariz, da bi me poročila, je stanovala z mano v Villejuifu. In čeprav sem imel več kot 30 let, si pri sebi doma nisem mogel privoščiti buteljke in žurati. Khadidža je moja mama, prijateljica, moje življenje. Nisem se hotel bosti z njo zaradi alkohola. Torej sem šel spat v hotel. Včasih sem v hotelu ostal po ves mesec, ne da bi se vrnil domov.
Ti pobegi so jo razkurili. Ni prenesla tega, da sem zunaj s klapo. Rekla si je: »Enkrat bom umrla. Moram ga pustiti z namestnico. S kom, ki bo dober. Ki bo pazil nanj. Mu dal otroke.«
Da bi me razcoprala, je šla celo k maraboutu. Šarlatanu, ki jo je oropal, ni pa me obrzdal.
»Zapustila sem tvojega očeta, da bi te prišla rešit. Ne morem več gledati, kako zapravljaš življenje. Vsak večer greš ven, piješ, vračaš se pijan. To ni življenje!«
Hudo. Hudo. Hudo.
Težavno delo. Nisem se mogel navezati na eno samo dekle, glasba me je zahtevala vsega samo zase. In ker sranje nikoli ne pride samo, so me nekega večera aretirali policaji zaradi prehitre vožnje v pijanosti. Dve mojstrski obtožbi. Totalka, kot v velikih obdobjih v Oranu, Alžiru in Marseillu. Ampak saj ne morejo zahtevati, da živi raijevski upornik vsakdanje življenje. Potrebujem moj eksces, mojo norost. Moram kar naprej živeti odštek. Metati ven varovalke. Kratek stik je integralni del moje glasbe, raija.
*
Kako naj bi pozabil San Remo?
Tedaj sem se ravno poročil s Samiro. Povabili so me v San Remo na festival. Največje mednarodne zvezde so bile tam, tudi Madonna. Apokalipsa se je začela takoj, ko sem prispel na letališče. Povsod policaji. Avtomobili z utripajočimi lučmi. Do zob oborožene gorile. Sprejem, vreden predsednika države ali papeža. Sploh mi ni bilo jasno, kaj se mi dogaja. Moja žena je bila vznemirjena. Prevoz z letališča v hotel, vreden največjega holivudskega scenarija. Motoristi, sirene. Avtomobili spredaj, avtomobili zadaj. V mojem avtu so se vozili tipi z odprtimi vrati in rokami na orožju, pripravljeni na strel.
Kavbojka!
Le kaj se je dogajalo?
V hotelu se je cirkus nadaljeval ...
Balet varnostnikov. Dvigala. Hodniki. Brez besed. Kodirano trkanje po vratih. Vprašanja. Gesla. Štiri oborožene gorile so v apartmaju. Suiti z dvojno dnevno sobo in spalnico. Pride prevajalec s policijskim uradnikom. Dajo mi vedeti, da so glede mene prejeli resne grožnje. Maksimalna zaščita. Krizna celica. Dve gorili bosta noč in dan v sobi ...
Nekdo potrka na vrata. Hočem odpret. Ni šans. Eden od bodigardov izvleče pištolo, odklene in nameri cev v čelo osuplemu možaku.
- Nehaje! Nehajte! To je moj manadžer!
Ni kul ...
Sploh ni kul!
Norišnica se bo nadaljevala ves festival. Sledijo si prizori iz halucinacij. Spominjam se restavracij, v katerih sem bil edini pravi gost. Druge mize so bile polne ... policajev v civilu, pripravljenih, da izvlečejo topove. Če je na tla padel 1 krožnik, je trideset mož seglo za suknjič po pištolo.
Smrtno resno!
Spominjam se tudi, kako sem prišel v gledališče, obkoljen z desetkrat več varnostniki kot največje zvezde svetovnega šovbiznisa. Kljub grozi in dramatičnosti takšnega položaja se nisem mogel upreti smehu, ko sem pomislil na reakcije teh častitih zvezd: »Ampak kdo je ta neznani Arabec, ki ga čuvajo bolj kot Clintona?«
Ja, seveda, strah me je.
AFRIKAN GHOST PROGRAM RADIA ŠTUDENT april 2005
I. AFRONAVAJANJA: Urbani mandinški R&B
(20.00 – 20.40; v živo - zp!)
0. avizo AGP
1. CD-R bb –3 Ali Farka Toure – Devele wague (on) 6.02
2. CD-R bb –7 Hadja Kouyate/Kaba Kouyate – Namassa (K.Kouyate) 4.45 - za podlago napovedim!
3. CD bb –1 Bembeya Jazz – Bembeya (oni) 4.27
4. CD bb –9 Sekou Bembeya Diabate – Diamond Fingers (on) 4.53
5. CD bb –5 Super Rail Band de Bamako – Sory (D.Kouyate) 4.33
6. CD-R bb –8 Djelimady Tounkara - ____ (on) 5.59
7. CD-R bb –6 Mory Kante – Kenkan (on) 5.27
8. CD bb –2 Boubacar Traore with Ali Farka Toure – Diarabi (on) 3.13
II. AFRONOVOSTI: Afronovičke + »Brass« in glas: Waldemar Bastos in Gangbe Brass Band
x. Afronovičke (20.40 – 21.00; v živo – zp!)
0. reklama/napovednik za AGP!
1. CD bb –1+2+4 Fela/ Chief Xcel – Intro+Ololufe mi+Yanga wake am (on) 5.55
2. CD-R bb –1 Kora Jazz Trio – Tabou (A.Diabate) 6.23
3. CD bb –7 World: Ganmoun Lele/Jaojoby – Zav zav mine (on) 3.43
4. CD-R bb –1 Kora Jazz Trio – Tabou (A.Diabate) 6.23
5. CD bb –7 The Most Beautiful Songs of Africa: Miriam Makeba – Malaika (Live in Guinea) (trad./ona) 4.24
xx. »Brass« in glas: Waldemar Bastos in Gangbe Brass Band
(21.00 – 21.40; v živo - zp!)
1. CD bb –2 Angola 70's: Binga – Balumukeno (on) 4.44
2. CD bb –1 Waldemar Bastos – Outro tempo novo (on) 5.09
3. CD isti –5 WB – Pitanga madurinha (on) 5.16
4.CD isti –9 WB – Renascence (on) 5.19
5. CD bb –1 Gangbe Brass Band – Noubioto (oni) 3.41
6. CD isti –7 GBB – Gbedji (oni) 4.48
7. CD bb –3 GBB – Remember Fela (oni) 4.22
III. DO THE RAI THINK: 21.30-22.30
0. t AGP ef 3(?) AVIZZO RAI
1. lp KUTCHE A/1 LA CAMEL – cheb khaled & boutella 5.31
2. lp KUTCHE B/3 CHEB RASSI - cheb khaled & boutella 5.01
3. lp KUTCHE A/2 KUTCHE - cheb khaled & boutella 5.57
4. cd Wm 33 kom 11 HARAI HARAI – khaled 3.32
5. cd Wm 33 kom 9 NE M'EN VOULEZ PAS – khaled 4.54
6. cd Wm 33 kom 1 DIDI – khaled 4.59
7. cd N'SSI kom 2 KEBOU – khaled 4.53
8. cd N'SSI kom 7 BAKHTA – khaled 5.11
9. cd SAHRA kom 3 AICHA – khaled
IV. AFRIKA IZ OXFORDA: Še vedno v Kongu...preko Konono No.1 k pionirjem (odpade!)
Izbor: Wadada Leo Smith and N'da Kulture/Thomas Mapfumo and The Blacks Unlimited – Dreams and Secrets
0. reklama/ jingl za AGP!
1. CD bb –1+2+3+4+5 = 26.23
Wadada Leo Smith and N'da Kulture/Thomas Mapfumo and The Blacks Unlimited
– Dreams and Secrets (onadva) 20.17
– Big in America (T.Mapfumo) 6.06
V. HISTORIČNA AFRIKA: Gremo na Reunion!
0. avizo AGP: (v živo!)
1. CD bb -1 Music World: Natty Dread – Le a nou (J.M.Imira) 5.02
2. CD isti –2 Salem Tradition - Oh mamaye (M.C.Salem) 3.47
3. CD isti –12 Nathalie Natiembe – Gale (ona) 4.51
4. CD isti –7 Zangoun – Maroner (E.Ipolit) 4.30
5. CD isti –5 El daiblo – RMI (D.Payet) 3.42
6. CD isti –8 Marche tout seul – Jesica (oni) 4.52
7. CD isti –10 Mazin pa mwin – Kouler l'Afrik (F.Camilo) 4.29
8. CD isti –14 Black and Co. – Crier maloya (J.Osiris) 3.01
9. CD-R bb –13 Danyel Waro – Sanm ou (on) 3.05
4.18
VI. POLNOČNA AFRIŠKA DELTA
0. t AGP ef 1 NAPOVED VEČERA
1. cd CHAMA'A kom 11 HANINI YA L'MOUIMA – bnet marrakech 7.03
2. cd NUBIAN kom 8 SANDALIA – ali hassan kuban 3.13
3. cd LOVE L kom 10 EL HELWA – mahmoud fadl 5.51
4. cd DIWAN kom 2 IDA – rachid taha 5.56
5. lp KUTCHE B/zad MINUIT – cheb khaled & safy boutella 5.49
Komentarji
komentiraj >>