Petek, 29. 4. 2005
jizah
SOLE - Live From Rome /Anticon, 2005/
Tim Holland, ki ga bolj poznamo pod njegovim umetniškim imenom Sole, se je z lanskim koncertom v ljubljanskem Orto baru predstavil tudi slovenskemu občinstvu. Pa ne le sebe, tudi založbo, katero je leta 1998 štartal skupaj s Pedestrianom. Anticon je namreč v raperskem podzemlju v prvih letih tega tisočletja pomenil sinonim, saj so fantje s svojo drugačnostjo, samosvojostjo in predvsem progresivnostjo pred poslušalne enote privlekli mnoge naveličance stereotipnega rapa ter alternativno publiko, ki se stilsko ne omejuje kaj preveč. Da je ekipa, zbrana okrog imena Anticon polna odličnih posameznikov, na čelu z Dose Onom, Jelom, Odd Nosdamom, Aliasom, Why?om, Doshom in drugimi, je postalo kmalu jasno, v zadnjih letih pa se je ekipa začela razbijati. Njihove plošče so tako poleg izdaj na matični Anticon izhajale na mnogih drugih, recimo jim »prijateljskih« založbah, redki pa so postali izdelki, ob katerih bi našli prepoznaven Anticonov logo. Ekipa iz Bay Aree je začela še bolj kot prej koketirati z drugimi žanri, Sole pa se je zaradi zamer do ZDA preselil v katalonsko Barcelono, kjer živi s svojo izvoljenko, poteze okrog založbe pa vleče kar iz španskega sonca.
Solov četrti solo album pod njegovim imenom se imenuje Live From Rome, za katerega velja najprej poudariti, da nima prav nikakršne zveze z Rimom, še manj pa z živim albumom. Ob vseh ostalih stranskih projektih, kot so recimo Deep Puddle Dynamics, Live Poets ali projektom, ki ga je za založbo Morr izdal pod imenom Man's Bestfriend, je Sole leta 2004 našel dovolj idej in inspiracije za svojo novo ploščo, na kateri še vedno ne rima, temveč rapa brez rim. V kolikor se najprej ustavimo pri produkcijskem delu plošče, za katerega so poleg uveljavljenih Anticonovcev Aliasa, Odd Nosdama, Controller 7 in Telephone Jim Jesusa poskrbeli še Tepr, Yasamin in Matt, ugotovimo, da je za razliko od njegove odlične prejšnje plošče »Selling Live Water« produkcija veliko bolj razpršena in ne tako zelo abstraktno raperska kot do sedaj, kljub temu, da se nekatere stvari kar dobro navezujejo na predhodni album. Vsak producent nas tako popelje v zanj tipične vode, viden napredek pa je opaziti le pri Odd Nosdamu, ki nesporno presega svoja prejšnja produkcijska gostovanja, saj je vse bolj detaljno prestrukturirano kot do sedaj. Ostale produkcije sicer capljajo za beati iz prejšnje plošče, saj jih večinoma ne dosegajo, kljub temu, da na obeh ploščah najdemo določene »trademarke«. Tako lahko podobnosti iščemo v muhastih piano in bassovskih loopih, podobnih kitarah, kratkih zvokih trobil, klasično čudno uporabo nekaterih bobnov in še čem. Kljub temu, da nas sam zvok ne pograbi tako kot prej, pa je tokrat občutek bolj vase zaprt in klavstrofobičen, a hkrati tudi bolj eksperimentalen in razslojen ter na trenutke starošolski, kot recimo postavitev bobnov pri komadu A Typical. Seveda pa ima glavno vlogo na plati še vedno njen glavni govorec, ki le za kratko prepusti mikrofon že skoraj obveznim gostom, saj je na plošči natančno en vokalni gost, in sicer raper Bleubird. Sole poleg svoje poetične forme tudi tokrat uporablja veliko komparacij in besednih iger ter »punchlinov«, pri katerih za razliko od mnogih drugih raperjev ne napada nikogar specifično.
Neverjetno veliko je omenjanj točno določenih imen, ki jih spravlja v določen prostor in pomen, zraven pa dodaja veliko mero cinizma, sarkazma, humorja, satire ter socialnih komentarjev. Politična narava plate je logično navezovanje na njegove predhodne izdelke, saj o politiki in stanju v družbi, kot večina neodvisnih raperjev, nima ravno dobrega mnenja. Še najbolj zanimiv se mi zdi njegov pristop, saj se mnogokrat prav potruditi delovati rahlo trapasto, da ne rečem kar neumno, šele po nekaj poslušanjih pa ugotovimo, da je dovolj pameten, da sam ugotovi, kdaj bo izpadel neumno. Skratka, tudi neumnost je na ploščo postavljena namerno in ima svoj smoter, le izdelek je potrebno večkrat poslušati, saj se le tako ugotovi, da ga popolnoma briga, kako bo izpadel v očeh drugih. Sole je po vsej verjetnosti kar velik lingvistični in poetični potencial, s svojimi klišeji političnega mnenja in osebno manifestacijo oz. občasnim nezadovoljstvom, ki se manifestira v samokritiki in samoironiji, pogledu na potrošniško pop kulturo ter kakopak politiki, pa samega sebe mnogokrat spravi v kontradikcijo. Velik napredek je tokrat zaznati predvsem na precej izboljšanem flowu, ki z večkratnimi menjavami le-tega in hitrosti znotraj njega preseneti. Ravno obratno pa bi lahko trdili za njegovo na trenutke res slabo podajanje teksta, ki je bil do sedaj pri njem vsekakor boljše. Od mnogih vokalnih nihanj Sole tokrat deluje vokalno povsem stabilno in ni zanj tako značilnih odskokov iz briljantnosti v povprečje. Svojo morebitno tekstualno nadmoč kaže v različnih primerih, kot recimo takrat, ko prikazuje, kako se delajo norca iz njegovega nerimanja in se derejo »Dude Rhyme«.
Zmedena, nespolirana, na trenutke kar umazana plošča, pri kateri se nam zdi, da vokal prihaja iz ozadja in nam hoče nekaj dopovedati, nam šele ob samem koncu ponuja kanček presežka, sicer pa nikakor ne dosega perfektnega »Selling Live Water«. Občutek imamo, da se je Sole vrnil v srednješolske klopi, kjer s svojimi kolegi pokadi kakšno smotko, kritizira politično oblast in se ukvarja s problematiko družbe. Plošča je polna paranoj in prisiljenega idealizma in jo odsvetujem vsem raperskim prilagodljivcem, ki v rapu iščejo le nalaganja o raperskih stereotipih ter povzdigovanje svojega ega. Sole je najbrž eden redkih Anticonovcov, ki si je spoštovanje pridobil znotraj raperske publike, saj vsekakor velja, da je najbrž najbolj raperski od vseh izvajalcev na založbi Anticon. Umetniški hiphop ali kakorkoli bi že lahko poimenovali delo založbe, tokrat med dodatki iz drugih glasbenih zvrsti, ne deluje tako koherentno in odločno, kot smo bili tega vajeni do sedaj, kar nekaj komadov pa nikakor ni za odmet. Med legende plošče »Live From Rome« gotovo ne bo odšla, pozabili pa je najbrž ne bomo ravno zlahka, saj njegova domnevno namerna neumnost in smešnost med komadi vsaj v nekaj kompozicijah ne bo ostala neopažena. Očitno bo »Selling Live Water« res težko ponovljiva, tokrat pa za razliko od večine plošč v notranjosti knjižice najdemo tudi besedila, kar je v nekaterih primerih Solovih tekstov več kot potrebno. Vpogled v plato nam bodo ponudili naslednji komadi »Cheap Entertainment«, »Self Inflicted Wounds«, »Predictions«, »Sin Carne«, »A Typical«, »Crisis«, »Manifesto 232«, »Banks Of Marble«, »Atheist Jihad«, »Dumb This Down«, »Imsotired«, »On Martyrdom« in »Theme«.
Komentarji
komentiraj >>