Za začetek se bomo ob tokratni, slavnostni oddaji Kocin, spet podali nekoliko v zgodovino. Ker je oddaja praznična, bomo na začetku povsem na kratko predstavili namen teatralnega nastopa ob javnih sodnih ceremonijah.
Ceremonial javnega kaznovanja, teater groze je bil del kulture družbe, ki je vsem pokazal, kako bi bilo potrebno popraviti škodo, ki jo je naredil prestopek ali zločin. Seveda si za manjše kazenske zadeve prestopnik ni zaslužil razčetverjenja in ščipanja z razbeljenimi kleščami pred obglavitvijo. Za te tako imenovane causae minores je bil obsojenec ponavadi kaznovan z javnim sramotenjem na sramotilnem stebru, vklepanjem v klado, žigosanjem telesa itd. Javna kazen je bila v družbenem interesu.
"Delikvent je zapeljan in uporabljan od mojstra morilskih iger, popolnega morilca in lažnivca: zlobnega satana. Je diabolična stvaritev in stoji s svojo naravo, ki jo poganjajo zločinske strasti, v posebej ostrem nasprotju z Bogu všečno skupnostjo, ki se primerno vede. Skupnost bi lahko pahnil v pogubo, dokler bi njegova hudodelstva ostala nekaznovana in zato tudi nemaščevana."
Ker je krščanski svet odrejal smrtno kazen tudi za fantazijske delikte, kot sta bila krivoverstvo in čarovništvo, ter za t. im. zločine proti naravi, kot sta homoseksualnost in sodomija – odnos z živalmi -, je znalo prihajati tudi do precej bizarnih sodb. Živalim so tudi radi nalagali krivdo za spolne prekrške, ki so jih zagrešili nad njimi ljudje, in so jih celo mučili, da so stokale, kar so si razlagali kot priznanje. Kar dva takšna primera sta se zgodila tudi v Ljubljani leta 1650, za deželno blagajno so bili lahko takšni ceremoniali povezani s precejšnimi stroški.
"Dne 4. junija 1650 je bila odsekana glava vojaku domačega Wochenhaimovega polka Krištofu Faschingu, ki je bil nato sežgan skupaj z dvema žrebicama. Za to justifikacijo in grmado je šla velika vsota, celih 9 goldinarjev in 32 krajcarjev. Na enak način je končal na grmadi Hanže Kališ dne 26. oktobra. Zanj in za upepelitev obsojene krave so porabili skoro 20 goldinarjev."
Zločin sodomije je religiozni značaj krivoverstva in združitve s hudičem ohranil skozi stoletja. Zato se je kar najostrejše preganjanje t. im. nenaravnega spolnega akta - sodomije in homoseksualnosti - nadaljevalo tudi z reformiranim kazenskim zakonikom Marije Terezije iz leta 1768, ki je, podobno kot 230 let starejša Karolina, zahtevala, naj se oba partnerja v nenaravnem spolnem odnosu za vedno izbriše z obličja zemlje. Situacija se je spremenila z Jožefom II., ki je za sodomijo in homoseksualnost predvideval le telesno kaznovanje, strog zapor ali javna dela. Od leta 1852 pa je bil v habsburški monarhiji v veljavi nov zakonik, ki je zahteval prostorsko kazen.
"14. poglavje O posilni nečistosti in druzih velikih nesramnostih Kazenskega zakonika določa po členih 129. in 130, da se kakor hudodelstva kaznuje tudi sledeče nesramnosti:
I. Nečistost zoper naravo, to je
a) z živalmi
b) z osebami istega spola
Kazen je težka ječa od enega do petih let."
Clen je obravnaval enakovredno dve t. im. nečistosti zoper naravo: sodomijo in homoseksualnost. Novost je bila, da sedaj niso več predvidevali kazni za zapeljive živali, temeč so to problematiko urejali na drugačen nacin. Živalim so po novem izrekli disciplinski ukrep, kot je denimo to določal ukrep vojnega ministrstva iz leta 1851.
»Če bi v kateri izmed vojaških kobilarn prišlo do sodomitske zlorabe konja, tega konja ni več potrebno kot do sedaj pokončati, temveč ga je potrebno premestiti v drug oddelek.«
Pred prej omenjenim zakonom in sodnikom pa sta se v Ljubljani v drugi polovici leta 1910 morala zagovarjati tudi pomožni delavec in črkostavec. Potem ko je 18. julija zvečer nekoliko pijani 19-letni Georg Bär, pomožni delavec iz Neukirchna na Spodnjem Avstrijskem, pristopil k mestnemu stražniku Franu Možini, se je začel odvijati proces zaradi suma storitve t. im. hudodelstva nečistovanja proti naravi. Stražnik Možina je namreč poročal:
»Bär mi je v nemškem jeziku povedal, da ga je v nedeljo zvečer en prileten črkostavec po gostilnah vodil, ga nekoliko opijanil, ga konečno zvabil v tivolski park in tam ga je na tleh buzeriral in da si ga ni mogel ubraniti. Konečno ga je še k sebi v stanovanje peljal in tam ga je celo noč grabil, ne pa vec buzeriral.«
Stražnik je že naslednjega dne, 19. julija, začel s preiskavo. Začel je s stanovanjem na Dunajski cesti 11, kjer naj bi se omenjeno hudodelstvo pripetilo. Po zaslišanju stanodajalca Alojza Kotarja in njegovi potrditvi, da je v stanovanju in postelji Viktorja Šobe v noči na ponedeljek dejansko prenočil mladenič,je stražnik Možina takoj spisal ovadbo. Naslednji dan sta na magistratu izjavo podala oba vpletena. Bär je izjavo nekoliko spremenil, trdil, da ga
»Šoba v Tivolskem parku še ni buzeriral, temveč šele na svojem stanovanju, v ponedeljek pa vsled takratne pijanosti ne pomni, kaj je zvečer stražniku govoril.
Obtoženi je sicer sprva zanikal, kasneje pa priznal, da je možno, da ga je spolsko rabil, ker je bil nekoliko vinjen.«
Že naslednji dan, 21. julija, sta se oba znašla v preiskovalnem zaporu deželnega sodišča v Ljubljani. 22. julija pa je z poizvedovanji začel preiskovalni sodnik dr. Kaiser, ki je v naslednjih dveh dneh zaslišal vpletene. Ponovno je bil zaslišan tudi Alojz Kotar, ki je ponovil že omenjeno izjavo, ki jo je dal stražniku Možini, dodal, da kljub rahlemu spancu ponoči ni slišal ničesar sumljivega, in zaključil :
»Da je Viktor Šoba v spolskem oziru nenormalen oziroma v tem oziru nenaravno razpoložen, o tem mi do sedaj prav nič ni bilo znano. – To pa lahko potrdim, da kadar smo govorili o ženskah, ni hotel o teh nič vedeti, češ, da se z njimi ne splača.«
Dva dni kasneje, 25. julija, je izjavo podal še Bärov sodelavec Milan Stupica, ki je dejal:
»Bär meni nasproti ni trdil, da bi ga bil obdolženec bodisi v parku bodisi v svojem stanovanju buseriral ali se sploh z njim drugače spolsko pečal. Pač pa je rekel, da ga je dotični gospod povabil, naj večkrat pride k njemu. Na moje vprašanje, če se je pustil od obdolženca grabiti, je Bär to zanikal in rekel, da mu je ušel, da ga je pa obdolženec zopet k sebi zvabil.«
Natančen opis dogodka po vstopu v stanovanje Viktorja Šobe, kakor se ga je spomnil, je Bär podal že 22. julija:
»Odložil sem svojo obleko do spodnjih hlač in srajce in se vlegel v posteljo, ki mi jo je ponudil. To je bila njegova postelja. Nato se je tudi on ulegel v posteljo in me začel grabiti za zadnjico, vendar ne za golo telo. Branil sem se, toda nato sem zaspal in ne vem, ali je in kaj je počel z menoj«
Kljub izjavam prič, ki niso bile obremenilne, in ponavljanju Bära, da ga Šoba ni buzeriral, je državni pravdnik dr. Kremžar podal obtožnico proti obema in ju obdolžil hudodelstva zoper naravo po 129. členu Kazenskega zakonika, to pa kljub kasnejši, spremenjeni izjavi Bära samega, ki se je pri tem skliceval na pijanost.
»Vse izjave prič in obeh obtožencev nedvoumno dokazujejo, da je Šoba v resnici vtaknil svoj nabrekli ud v zadnjik Georga Bära in da sta oba obtožena pri polni zavesti nečistovala proti naravi.«
Do glavne obravnave, ki se je odvijala za zaprtimi vrati 2. oktobra 1910, je moral Viktor Šoba ostati v preiskovalnem zaporu. Obtožnica državnega pravdnika pa se je izkazala za precej slabo utemeljeno. Sodišče je kmalu dopustilo možnost, da sta mestni stražnik Možina in magistratni uradnik Lapajne zaradi slabega znanja nemščine Bärove izjave zapisala napačno. Bär je očitno od vsega začetka trdil, da ga je Šoba za zadnjico grabil le skozi obleko, tako v Tivoliju kot tudi doma, da pa je kmalu zaspal in ne ve, kaj se je zgodilo. Vsled tega je bil Bär oprošcen.
»Kar se pa tiče Viktorja Šobe, sodišče ugotavlja, da je kriv samooskrumbe z rabo delov telesa osebe istega spola. Kriv je, ker se je do izliva semena igral s spolnim udom Georga Bära, medtem ko je ta spal. Zato se ga obsodi na 13 mesecev težke ječe, poostrene z enkrat mesečnim trdim ležiščem.«
Sodišce je ob pomanjkljivih dokazih kot odločilnega upoštevalo uradni dopis z deželnega sodišca v Celovcu, od koder so v Ljubljano sporočili, da je bil Šoba v Celovcu že enkrat pravnomočno obsojen na 9 mesecev ječe zaradi hudodelstva nečistovanja proti naravi. Sodišče je namreč ta dopis upoštevalo kot dokaz, da je osumljenec predisponiran k homoseksualnosti.
Komentarji
komentiraj >>