Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Mediji in Republika z velikim R (3556 bralcev)
Sreda, 11. 5. 2005
tomazza



Fascinance vredna udeležba na sinočnji javni tribuni Zbora za Republiko z velikim R v Cankarjevem domu, na kateri naj bi beseda tekla o demokratizaciji in kakovosti delovanja slovenskih medijev, pa se je vse vrtelo okoli državno-javnega zavoda Radiotelevizija Slovenija, je presenetila. Vsekakor tudi organizatorje. Toda tam, zdi se da večni direktor Mitja Rotovnik, ve, kako je potrebno vsake toliko ustreči. Nenazadnje je državno-javen zavod tudi Cankarjev dom. Zbor za Republiko, ta možganski trust te nove, če štejemo od poosamosvojitvene vladavine DEMOS-a, tretje Republike z velikim R, ki se očitno vzpostavlja po lanskih volitvah, kulturni in zunanji minister, idejni oče sprememb zakona o RTV Branko Grims in dva njegova poslanska kolega, z mediji ukvarjajoči se akademiki, novinarji in vsi ostali firbci so se mimogrede preselili v večjo dvorano. Toda veliko udeležbo opravičuje dejstvo, da je bilo sinoči v Cankarjevem domu moč v živo slišati, da bo bitka za vsaj programsko avtonomijo novinarjev nacionalke pokazala, kako se bo novinarjem in s tem tudi medijem v naslednjih letih godilo, če bo država, torej aktualna koalicija, zagotavljala pluralnost medijskega prostora in tako odločala, o čem sploh ima javnost pravico biti obveščena.

Tako ne preseneča, da so se pravzaprav vsi nastopajoči, tako strankarsko goreči zagovorniki predloga zakona o nacionalni Radioteleviziji, njegovi najostrejši akademski kritiki ter novinarji, ki jih neposredno zadeva, povsem lahko poenotili, da je zakon o RTV res potreben sprememb. Toda seveda se nikakor niso mogli zediniti kakšnih.

Pravzaprav vsi se strinjajo, da bi bilo monopol nad oblastjo v nacionalni Radioteleviziji, ki ga pooseblja predsednik Sveta Zavoda Janez Kocijančič, res potrebno razbiti. No, vsaj vsi navzoči, tam res ni bilo nikogar, ki bi sodil v takoimenovani Kučanov krog. Da ta sicer res obstaja, dokazuje ganljivo pismo, ki ga je prav Janezu Kocijančiču v bran nekdanji predsednik poslal predsedniku Evropskega novinarskega združenja Arneju Koenigu. V njem gladko zavrne navedbe kulturnega ministra Simonittija, da je bil Kocijančič predsednik nekdanje totalitarne politične stranke, nosilec najvišjih političnih funkcij v nekdanjem totalitarnem komunističnem režimu in zagovornik oborožene represije v obračunu s študentskimi demonstracijami ter pošteno prizna, da je bil zadnji predsednik zveze komunistov Slovenije on sam.

Ok. Monopol nad politično oblastjo na nacionalni radioteleviziji nemara res obstaja, nenazadnje po kakšnem drugem kot pa političnem ključu bi pa lahko kdo Aleksa Štakulja predlagal za še en direktorski mandat. Toda aktualna oblast, ki med vzpostavljanjem te tretje Republike z velikim R še vedno tako zelo uživa, da še niti ne pomisli, kako bo, ko se bodo ponovno šteli vaši volilni glasovi, bi ta monopol razbila tako, da bi si hkrati nacionalno televizijo čim bolj podredila, oziroma da bi ustvarila svojega. Zraven pa še tako zapretiravala, da bi po novem še o imenovanju urednikov odločala aktualna politika.

To pa ima kaj malo za opraviti z novinarsko kakovostjo in demokratizacijo medijev, o čemer naj bi tekla beseda sinoči v Cankarjevem domu, še manj s pravico javnosti do celovite obveščenosti ali pa z idealoma resnice in objektivnega poročanja, ki naj bi jo politika javni televiziji omogočala skozi predlog zakona o RTV po mnenju v politika na oblasti spreobrnjenega nekdanjega novinarja Mira Petka. Pri predlogu Zakona o RTV in s tem pri aktualnem razumevanju pluralnosti medijske krajine na Slovenskem sta namreč popolnoma zgrešeno zastavljena dva koncepta. In sicer koncept javnosti in koncept objektivne resnice.

V družbeno-političnih teorijah predstavniške demokracije sta tako javnost kot objektivna resnica nikoli dosegljiva ideala, h katerima naj bi stremeli, v družbeno-političnih realnostih, prav lep primer se nam pred očmi odvija ta čas pri konstituciji tretje domače Republike z velikim R in podržavljanju ter politizaciji nacionalne televizije, pa gre po vsakokratnih volitvah za spopad javnosti in resnic. Če banaliziram. Prav v domovini bosta denimo očitno do končne apokalipse vsaj dve resnici o tem, kaj se pa je res dogajalo med drugo svetovno vojno. Prav tako očitno bomo do konca pamtiveka pogrevali tudi predvojno politično-družbeno razdelitev na konzervativce in liberalce, in vedno imeli vsaj dve v svoj celovitostni prav prepričani javnosti.

Iz sinočnje razprave na javni tribuni Zbora za republiko lahko tako samo zaključimo, da takšna oblast, kot smo ji trenutno ob tej gradnji tretje Republike z velikim R priča na Slovenskem, resnične medijske pluralnosti že ne bo zagotovila, ampak bo predvsem poskrbela za svojo javnost in svojo resnico. Toda v pogojih tržnega kapitalizma naj bi vendar za to poskrbel trg, tovariši, saj ste se zato borili. Kupite si že en dnevnik, in ne po politični liniji ustanavljati novega. Zgodovina, prav po vaše ali pa po njihovo neodvisnih v devetdesetih letih ustanovljenih medijskih projektov, namreč ni najbolj spodbudna.

Glede na dosedanjo nekajmesečno prakso odločanja oziroma bolje rečeno uzakonjanja nujnih sprememb, da pa lahko sploh govorimo o tretji Republiki z velikim R, pa oblast že kaže prve vzorce delovanja, ki bi nemara utegnili nakazovati, kaj se bo zgodilo na nacionalni radioteleviziji. Primer novela zakona o dohodnini, ki se nanaša na študentsko delo. Začneš z pravzaprav nepredstavljivim, potem nekoliko popustiš, še vedno dosežeš svoje, vsi pa so mirni, saj jim je pa nekaj le uspelo doseči. Kdo ve, nemara pa bo oblast le prisluhnila sinočnjemu, pred polnim avditorijem velike dvorane Cankarjevega doma izrečenemu apelu novinarke RTV Slovenija Rosvite Pesek, in dovolila zavodu, da je sam odgovoren za imenovanje urednikov, ter tako vsaj nekoliko ohranila programsko avtonomijo tam novinarsko delujočih, ki jo dopušča veljavni medijski zakon? Kdo ve, tudi ta bo v kratkem na vrsti.

ODPOVED: Tudi današnji N-euro moment sem s položajem medijev v tej tretji Republiki z velikim R prispeval Tomaž Z.


Komentarji
komentiraj >>