Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Evropska unija - branik korporacijske intelektualne lastnine (3367 bralcev)
Sreda, 18. 5. 2005
tomazza



Malo po malo pa se že kaže, čemu in komu v bran pravzaprav deluje ta razširjena domovina, ki ji ne glede na predstoječe ovire glede sprejemanja njene konstitutivne pogodbe - še vedno več kot polovica vsaj Francozov ostaja trdno prepričana, da jo je potrebno na referendumu zavreči -, vsaj zaenkrat še pravimo Evropske unija. Kaj imajo tako skupnega včeraj sprejeta Cannska deklaracija, v kateri evropski ministri za kulturo opozarjajo na nujnost spoštovanja avtorskih pravic v filmski industriji, s 5. majem uveljavljena Novela domačega Kazenskega zakonika, s katero se uvajajo strožji kriteriji za kršilce avtorskih pravic, in nenazadnje že 9. marca v Evropskem parlamentu sprejeta direktiva za zaščito intelektualne lastnine, tako imenovana Enforcement directive, ki naj bi na prste stopila poneverbam in piratstvu na trgu Evropske unije? Vsem tem ukrepom, oziroma še bolj po evropsko, direktivam iz glavnega štaba v Bruslju je skupno to, da kakopak niso v bran malega evropskega človeka, pač pa povsem konkretnim finančnim interesom korporacij, ki v imenu avtorskih pravic v bistvu uveljavljajo in ščitijo intelektualno korporacijsko lastnino.

Tako pravzaprav ne preseneča, da tudi Cannska deklaracija, ki so jo spisali v kabinetu evropske komisarke za informacijsko družbo in tehnologijo Viviane Reding, kot prva na evropski ravni posvečena filmu na spletu opozarja prav na nujno spoštovanje avtorskih pravic ter s tem samih avtorjev in umetnikov ter obsoja tako kot povsod po z dobrim dostopom do spleta tudi v Evropi razširjeno neavtorizirano kopiranje, distribucijo in uporabo avtorskih izdelkov, kot zakonodaja opredeljuje piratstvo, ta sodoben način upora proti korporacijski industriji intelektualne lastnine. Glede na to, da jim tudi v evropskem parlamentu ni uspelo harmonizirati kazenskih, pač pa zgolj civilne in administrativne sankcije proti kršiteljem pravic intelektualne lastnine, pa so se tudi evropski ministri za kulturo zavzeli zgolj za omogočanja razvoja on-line filmske industrije in nujnost osveščanja uporabnikov o prednostih dovoljenega nakupa.

Kam pes taco moli, pa je tako ali tako jasno že ob površnem poznavanju razmer v filmski industriji nasploh. Koliko izrazito avtorskih filmov pa bi sploh lahko videli zadnje čase, če ne bi bilo brezplačne internetne ponudbe? V sodobnih razmerah filmske industrije je namreč večina filmov, ki pridejo v kinematografe ali na trgovinske police, avtorskih zgolj do točke, dokler ideje in scenarija zanje ne odkupi katera od filmskih korporacij. Takoj nato pa lahko zgolj ugotovimo, da so pravzaprav izredno redki izdelki, nad katerimi je prvobitni avtor sploh obdržal dovolj svobode, da je vplival na podobo samega končnega izdelka. Običajno je že tako, da to vlogo prevzamejo tržniki in drugi za področje prodaje skrbeči korporacijski uslužbenci.

Torej ne glede na visokoleteče besede o nujnosti spoštovanja avtorjev, njihovega dela in intelektualne lastnine nasploh, že sama obrazložitev ukrepov zoper piratstvo priča, da pravzaprav res ne gre zanje, pač pa za industrijo in konkretne koristi, ki jih ta prinaša. Toda ne malemu evropskemu človeku, pač pa evrokratskemu kolosu iz Bruslja. Ključ je v milijardah evrov izgube pri davčnih prihodkih, ki jih intelektualna korporacijska industrija še kako rada poravna v zameno za politične represivne ukrepe. Pravzaprav pa jih še najraje prevali kar na pleča samih potrošnikov izdelkov, ki jih kljub majhnim reprodukcijskim stroškom legalno ponujajo za visoko tržno ceno.

Pravzaprav eden najbolj perečih prihodnjih problemov naglo starajoče se Evropske unije je, da se na njenih tleh vse manj proizvaja, gospodarsko breme prispevkov v pogoltno unijsko blagajno v Bruslju pa naj bi v prihodnje nosile storitve in industrija intelektualne lastnine. Njej v bran bodo iz Bruslja celo prispevali proračunski denar za kampanje osveščanja o prednostih rabe originalnih izdelkov. Toda pri tem pravzaprav sploh ne moremo več govoriti o kulturi in o avtorskih pravicah posameznika, pač pa zgolj o interesih korporacijske intelektualne lastnine.

Zakaj namreč gre? V sodobnih razmerah korporacijske industrije intelektualne lastnine lahko namreč o avtorskih pravicah govorimo zgolj pogojno. Dejstvo namreč je, da ta na njih zgolj parazitira in da možnost izbire ponuja zgolj za potrošnike. To pa z drugimi besedami pomeni, da ne gre za nikakršno izbiro, pač pa za omejevanje oziroma kar izločanje vsega, kar ni dovolj tržno oziroma profitno zanimivo. Torej tudi denimo večino res avtorskih filmov.

Logika piratstva je tako v prvi vrsti uperjena zoper tržno monopolizacijo idej, kot bi lahko označili industrijo korporacijske lastnine. Torej ne gre za omejitev, pač pa za razširitev možnosti izbire. Toda, ker evrokrati iz Bruslja in ta tvorba, ki bo očitno še kar nekaj časa brez splošno sprejete temeljne ustavne pogodbe, ne zastopajo interesov evropskega uporabnika kulturnih dobrin, pač pa predvsem korporacijsko intelektualno lastnino, se bo tudi na primeru represije in preprečevanja proste izmenjave intelelktualnih izdelkov še izkazalo, za kaj pravzaprav gre pri evropskem povezovanju. Za kapital in ne za človeka. Zatorej le kradite, dokler še lahko. Vse bolj se zdi, da to prav dolgo pač ne bo več mogoče.

ODPOVED: Tudi današnji N-euro moment sem z Evropsko unijo kot branikom korporacijske lastnine v zobeh prispeval Tomaž Z.


Komentarji
komentiraj >>