Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
PERFORMANS: Iskanje pogrešanega uslužbenca (3908 bralcev)
Ponedeljek, 23. 5. 2005
Ariana Ferfila



Festival sodobnih odrskih umetnosti, Exodos, naj bi bil letos zaznamovan s tematskim sklopom Umetnost in svoboda. Tako si je bilo 18. maja v Cankarjevem domu moč ogledati performans libanonskega umetnika Rabiha Mroueja z naslovom Iskanje pogrešanega uslužbenca. Libanonski igralec, režiser in dramatik Rabih Mroue je poznavalcem gledališke umetnosti v Sloveniji že znan. V okviru festivala Mesta žensk se nam je bil predstavil z domiselno gledališko predstavo Biokrafija, o kateri je bilo govora tudi v predavanju Ane Vujanović. Predavanja, ki so bila letos sestavni del posebnega projekta festivala Exodos, so si prizadevala predstaviti avtorje, ki na različne načine razmišljajo o vlogi sodobnega gledališkega uprizarjanja in o mestu političnega v sodobnem gledališču. Ana Vujanović je torej v predavanju naredila uvod v celostno predstavitev avtorja, ki se nam je tokrat predstavil s performansom, ki problematizira družbeno delovanje, manipuliranje tiska z govoricami, javnimi obtožbami, političnimi konflikti. Neposredno se performans nanaša na libanonsko družbo, vendar je jasno, da je tovrstna tematika za Zahod več kot aktualna.
Performans črpa tematiko iz resničnih dogodkov. Rabih Mroue začne pred desetimi leti izrezovati iz lokalnih, libanonskih časopisov fotografije izginulih oseb. Fotografije sistematično zbira in lepi v zvezek. Pritegne ga skrivnostno izginotje uslužbenca finančnega ministrstva, Rafata Sleimana, ki iz prvotnega naznanila v časopisu preraste v kaotično javno dramo. Kaotičnost poročanja postaja z vsakim novim člankom bolj in bolj očitna. Uslužbenec finančnega ministrstva je sprva pogrešan, objokovan s strani družine, nato pa preklet zaradi domnevne kraje denarja, zaradi sodelovanja pri državni korupciji. Kljub sistematičnem spremljanju novic o izginotju pomembne osebnosti jasna slika dogajanja ni dosežena. V nekaj mesečnem poročanju o izginulem se ni dokončno razjasnilo kolikšno vsoto denarja naj bi pogrešali, kam se je izginuli odpravil, kdo je sodeloval in kdo je kriv. Toliko bolj je dogodek interesanten, ker Libanon obsega le polovico Slovenije, ker je tradicija družinske pripadnosti silovita in ker stalen nadzor in kontrola nista vprašljiva.

Performans si prizadeva obnoviti nekaj mesečno dogajanje v časopisnih občilih in privzema spoštljivo, skrajno resno in odgovorno držo do nastalega problema. Držo, ki naj bi zaznamovala vsakega bralca časopisov, ki si prizadeva k nevtralnemu spremljanju vsakodnevnih novic. Ustvarjalci na začetku in na koncu performansa močno poudarijo, da si ne prizadevajo razrešiti, razsoditi, niti razmejiti med dobrim in zlim, med pravim in napačnim. Gledalcu se zgolj poda slika poročanja, v katero se zaupa in spremlja, v katero se neizpodbitno verjame. Prav to opomni na neznosno lahkotnost konstruiranja realnosti, zastrašujočo odprtost, poljubnost, dozdevno urejen kaos.
Gledalec je torej priča uro in pol dolgemu listanju po zvezkih, polepljenih s članki treh lokalnih časopisov in sočasnemu prevajanju novic iz arabskega jezika.

Klasične postavitve odra ni. Performans se odvija na štirih slikah, ki jih gledalec lahko zajame, ko bolšči naravnost naprej. Tisti, ki naj bi zgodbo pripovedoval, naj bi sedel pred občinstvom. Postavljen ima stol in mizo na odrskem prostoru. Vendar tam ni nikogar, zgolj projekcija Rabiha Mroue, ki občinstvo nagovarja iz ozadja dvorane. Prisoten je še en performer, ki sedi v drugi vrsti. Njegova vloga ni osebnostno relevantna, občinstvo nagovarja le s pisanjem po velikem papirnatem formatu, katerega vsebina je projicirana na levo polovico odrskega platna. Na desni polovici platna pa je publiki omogočen vpogled v zvezke Rabiha Mroue, ki je zaradi arabske pisave v večini primerov sporočilno nepomemben.

Po eni uri poročanja se Rabih Mroue ustavi. Gledalec, ki si prizadeva slediti, mu je hvaležen. Zaradi zasičenosti s prejetimi informacijami se vztrajna pozornost občinstva vse bolj preveša v stanje, ki je še najbolj podobno zasnovi apatije. V enourno poročanje o izginotju uslužbenca so se vmešali še neki drugi zapleti, ki so prvotni problem konfuzno zameglili. Časopisne objave nagovorov družine izginulega so se pomešale z izginotjem še dveh funkcionarjev, omenjena je bila nedeljska napoved vojne državni korupciji, afera s ponarejanjem znamk, bližajoče se volitve. Kaotična razpršenost informacij se je stopnjevala. Po dobri uri pa se je diktiranje faktov zamenjalo z zvoki klavirja, luči so se ugasnile.
Izredno interesantno in domišljeno je zastavljen problem, ki se nanaša na pozornost prejemnika informacij, na poslušalca, bralca. Zaradi preobilice vsrkavanja podatkov se posameznik na nekatere najbolj absurdne, paradoksalne trditve ne odziva več. Zaradi resnega, spoštljivega odnosa tistega, ki sporoča, se trditvam pripisuje relevantnost. Čeprav nihče ne razume, čeprav nihče več ne sledi, čeprav je celostna slika popačena, se še vedno riše, vztraja. Množični naval informacij se s strani gledalcev prebavlja na ravni, ki jih ne zadeva, ki se jih ne dotakne.

Iskanje pogrešanega uslužbenca je sodobni performans, ki gledalca vrže v sam vrtinec neskončnih premlevanj raznovrstne družbene problematike. Vsakemu izmed prisotnih se je prav gotovo pojavljala druga paleta vprašanj, niti en odgovor nam ni bil podan. Kako iskati uslužbenca, ki je pogrešan? Mar je status družbenega uslužbenca neizogiben?

Današnji Teater v eter je pripravila Ariana Ferfila.


Komentarji
komentiraj >>