Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Studijska fotografija (4259 bralcev)
Petek, 3. 6. 2005
pavelk



Bazično bi lahko studijsko fotografiranje razdelili na dve veji. Fotografiramo lahko žive stvari ali pač nežive. Kar je pri živih stvareh bistveno, je, da se rade premikajo, zato je skorajda nujno, da večino priprav opravimo pred samim fotografiranjem; torej, da je doba, ko mora subjekt čakati na to, da bo fotografiran, čim krajša. V praksi to pomeni, da si pripravimo ozadje, svetlobo, kader (po možnosti namesto živega organizma pri nameščanju uporabimo anorganski substitut), potem šele stvar opravimo v živo.

Pri fotografiranju neživih stvar je stvar nekoliko bolj preprosta. Ker se načeloma ne premikajo in nimajo takšnih in drugačnih kapric, je priprava fotografije precej bolj lagodna. Mnogo bolj se lahko posvetimo posameznim potankostim, preizkusimo lahko (zlasti je to enostavno, če smo opremljeni tudi z digitalnim aparatom) več možnih konstalacij in pristopov. In potem škljocnemo. Seveda velja biti pozoren na dejstvo, da ves vesoljni svet ve, da je lažje fotografirati mrtve kot žive stvari in da mora biti zato naša fotografija precej bolj premišljena in inovativna, če naj na potencialne gledalce in gledalke naredi zaželeni vtis.

Druga precej bazična delitev studijske fotografije je vezana na njeno namembnost. V principu gre zato ali hočemo, da se naši fotografiji vidi, da je bila posneta v studiju ali pa obratno težimo k temu, da bi fotografija izgledala čim bolj spontana.

V tem pogledu se razlikujejo tehnične zahteve pri delanju naših fotografij. Če želimo spontanost, je potrebno precej bolj paziti na izbiro ozadja (včasih se ljudje odločajo kar za blue screen, ki omogoča to, da subjekt na fotografiji kasneje izrežemo in ga pripnemo na poljubno podlago), ponavadi je potebnih več rekvizitov in podobnega. Nadvse pomembna je izbira svetlobe, ki mora čim bolj simulirati ambientalno.

Pri klasični studijski fotografiji, kjer ni nujno, da ljudje mislijo, da je fotka posneta spontano, oziroma, kjer je učinek studijskosti celo zaželen, je situacija bolj enostavna. Najtežji del procesa fotografiranja je iskanje pravega pogleda in nastavitve svetlobe. Vse ostalo je bolj ali manj stvar ročne spretnosti.

Iskanje spontanosti je torej tehnično zahtevnejše kot klasična studijska fotografija, vendar pa nudi več kreativnosti in posledično mnogo bolj raznolike ter zanimive fotografije.


Pravijo (kdo natančno ni tako pomembno), da so vse stvari razdeljene na tri. Naj bo tako tudi pri bazičnih delitvah studijske fotografije. Tretja in poslednja rudimentarna delitev studijske fotografije poteka na osi improvizacija : insceniranost. Ta delitev je nekoliko bolj konceptualna kot prvi dve, vendar še vedno ni preveč težko zapopadljiva.

Trditev bi bila, da je vsaka (studijska) fotografija zmes določene mere improvizacije (naivnosti) ter režiserskega truda, ki teži k čim bolj dosledni insceniranosti fotografij. V zvezi s to delitvijo je potrebno omeniti, da je studijska fotografija kot taka izrazito inscenirana, morda najbolj od vse fotografije.

Če smo natančni, je še najbolj improvizirana stvar pri studijski fotografiji sam studio. Ta lahko niha od hitre preureditve domače kopalnice, do več stokvadratnih metrov prostora zavzemajočih studijskih površin. Vendar pa se, ko je potrebno posneti inovativno in predvsem dobro fotografijo, vsak studio izkaže za ne čisto ustreznega. Vedno je potrebno še kaj na novo namestiti, prilagoditi in preurediti. Tu se improvizacija izkaže za najboljšo možno stvar. In prav nič problematično, če smo natančni. Skoraj nihče namreč ne bo gledal, česar na fotografiji ni, in videl, kako smo fotografijo posneli, v kakšnem okolju ter okoliščinah. Vsi bodo pozorni zlasti na to, kaj na fotografijah je in na kakšen način se daje pogledu.

Prav zaradi pravkar omenjenega je pri drugem delu studijske fotografije, torej potem, ko zaključimo z improviziranjem studija in se lotimo samega fotografiranja, improvizacije precej manj. Lahko nam sicer služi za navdih, vendar pa moramo njeno tehnično izvedbo temeljito premisliti (zato je včasih potreben kar zahteven prostorski, v mnogočem popolnoma matematični razmislek)
Na tej ravni je daleč bolj kot improvizacija na mestu režija; vse majhne elemente, ki vplivajo na končno podobo je potrebno minuozno nadzorovati, obvladovati in uravnavati proti njihovemu smotru – premišljeni in (tehnično) dovršeni (studijski) fotografiji.

Zato se je dandanes skorajda nujno malo pobližje spoznati s studijsko fotografijo, saj je večina (ne samo studijskih) fotografij, ki nas obkrožajo, tako ali drugače insceniranih. Hkrati pa se močno spogledujejo s »spontanostjo« ter »ujetostjo trenutka«, neke vrste hipno improvizacijo, za katero se ob malo resnejšem pretresu izkaže, da je larifari.

S poznavanjem osnovnih zakonitosti studijske fotografije se človek usposobi za bolj primerno in kritično branje fotografskega koda v vsakodnevnem življenju. To pa je le stežka nekaj slabega.

Klikni za veliko sliko: Fotografski studioKlikni za veliko sliko: Fotografiranje v studiju


Komentarji
komentiraj >>