Sreda, 4. 9. 2002
tomazza
Vse kaže, da bo končno sporočilo v Johannesburgu v Južni Afriki pravkar zaključujočega se Svetovnega vrha o trajnostnem razvoju, imelo le malo skupnega s svojim prvotnim namenom, ki so ga vehementno razglašali državni uradniki za stike z javnostmi tam sodelujočih držav. Namen srečanja naj bi tako bilo oceniti izvajanje usmeritev za zagotavljanje trajnostnega razvoja v svetu, sprejetih na konferenci Združenih narodov o okolju in razvoju leta 1992 v Riu de Janeiru in jih nadgraditi. Pri tem pa naj bi tam sodelujoče države – med njimi tudi Slovenija – posebno pozornost namenile najbolj kritičnim področjem, ki ovirajo uveljavljanje trajnostnih vzorcev družbenega razvoja, ter doseči soglasje o prednostnih nalogah za njegovo zagotavljanje v naslednjem desetletju. Sinoči doseženo soglasje o besedilu programa za uresničevanje trajnostnega razvoja pa kaže, da je tudi skupna planetarna prihodnost še vedno predvsem pogojena s posamičnimi interesi globalno najmočnejših držav.
Program nekako le usklajenih ukrepov, ki pa se na svetovni trajnostni razvoj nanašajo le skozi parcialne interese posameznih držav, naj bi sicer danes popoldne tudi uradno potrdili s sprejetjem splošne politične deklaracije. Pot do te pa je bila vse prej kot pa enostavna. Tudi na začetku 21. stoletja si namreč tudi deklarativno demokratične države ostro nasprotujejo v svojem dojemanju in uveljavljanju človekovih pravic. Do najhujšega spora je tako prišlo, ko so se Kanada, Evropska unija, Švica, Nova Zelandija in Avstralija zavzele za enake možnosti vseh pri zagotavljanju zdravstvenega varstva. Res da ta to sicer dejansko povsod po svetu ni, toda vsaj na deklarativni ravni naj bi to bila nekako temeljna človekova pravica.
Toda pozor – svet 21. stoletja po svoji meri še vedno krojijo tudi države, v katerih so pravice žensk iz splošnih človekovih pravic izvzete. Pobudi po enakih možnosti vseh pri zagotavljanju zdravstvenega varstva so namreč ostro nasprotovale Združene države Amerike, samo moška država Vatikan in še nekatere države v razvoju, katere enake možnosti zagotavljanja zdravstvenega zdravja za vse tolmačijo kot dovoljenje za kontracepcijo in splav. Ker pa je to za predstavnike uradne politike teh držav nespremenljivo, je usklajeno besedilo programa ukrepov za uresničevanje trajnostnega razvoja bogatejše tudi za svojevrsten oksimoron, saj poleg o človekovih pravicah posebej govori tudi o pravicah žensk.
To pa ni edini primer posameznih državnih interesov, ki je tako usodno zaznamoval končno skropucalo od sklepnega besedila Svetovnega vrha. Kopja posameznih interesov so se tako lomila tudi na energetskem področju. Že od nekdaj nam je tako jasno, kako kvalitativna je za sam planet razlika med obnovljivimi in neobnovljivimi energetkimi viri. Toda tudi v tej dobri veri zastavljen predlog delegacije Evropske unije, da se naj države udeleženke Svetovnega vrha o trajnostnem razvoju zavežejo, da bodo 15 odstotkov vse energije v naslednjih desetih letih pridobivale iz obnovljivih virov, je naletel na ostro nasprotovanje. Kakopak tistih, ki nadzirajo večino svetovnih zalog fosilnih virov energije - spet Združenih država Amerike in držav z največjimi zalogami nafte združenih v OPEC. In končni rezultat? Program tako le načelno narekuje nujno znatno povečanje deleža obnovljivih virov energije ter ukinitev subvencij, ki ovirajo trajnostni razvoj na tem področju.
Takšnih že načeloma puhlih načelnih dogovorov in zavez pa je v končni inačici besedila programa ukrepov za uresničevanje trajnostnega razvoja še kar nekaj. Države udeleženke so se tako le načeloma zavezale tudi, da bodo do leta 2015 prepolovile število ljudi, ki še vedno nimajo dostopa do čiste pitne vode in so prikrajšani za ustrezno zdravstveno oskrbo. Predvideno je tudi – sicer prav tako le načelno – zmanjšanje degradacije naravnih virov, biotske raznovrstnosti in ribolova. Do leta 2020 pa naj bi bilo potrebno ustaviti tudi proizvodnjo kemikalij, ki znatno – ponavljam znatno - vplivajo na človekovo zdravje in okolje. Seveda pa načrtujejo tudi pripravo 10-letnih okvirnih programov ukrepov, s katerimi naj bi spremenili vzorce potrošnje in proizvodnje, da povečevanje blaginje v zaenkrat še nedorečeni prihodnosti ne bi več ogrožalo okolja.
Toda kljub vsej tej načelnosti, je dejstvo, da za uresničitev samega koncepta svetovnega trajnostnega razvoja besede niso dovolj, ampak da štejejo predvsem in samo konkretna dejanja. Dokler pa bodo ta v prvi vrsti zaznamovana z kratkoročnimi interesi posameznih držav, pa bodo vsa ta razpredanja o svetovnem trajnostnem razvoju sicer že načelne, toda v prvi vrsti le prazne besede. Prav zato, bodo vrh v Johannesburgu danes simbolično zapustile nekatere nevladne organizacije in pred konferenčnim centrom pripravile manifestacijo proti sprejetim programom ukrepov. Te ocenjujejo, da so vladni predstavniki s sprejetjem takega programa na cedilu pustili okrog 6 milijard ljudi.
ODPOVED: Tudi današnji N-euro moment – z interesi posameznih držav usklajenim besedilom programa ukrepov za uresničevanje trajnostnega razvoja iz Johannesburga v zobeh sem prispeval Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>