Pred dvema letoma je na Mednarodnem grafičnem bienalu v Ljubljani glavno nagrado prejel precej nekonvencionalen umetnik Raymond Pettibon. Nekateri ga poznajo kot v njujorških krogih uveljavljenega, dobro plačanega umetnika, drugim je znan kot ilustrator ovitkov plošč Black Flag, Minutemen in nekaterih drugih ključnih izdaj ameriškega punka osemdesetih let. Današnja oddaja skuša združiti obe podobi, pred oči pa si risbe Raymonda Pettibona lahko postavite od tega četrtka naprej, če se sprehodite po Tivolski promenadi do Mednarodnega grafičnega centra. Njegova dela vas bodo razveseljevala in spravljala v dvome vse poletje.

Raymond Pettibon je bil tesno povezan z najzgodnejšo punk sceno v Los Angelesu, ki jo je zaznamoval z vizualne plati. Odgovoren je za večino ovitkov plošč Black Flag, ki smo jih ravnokar slišali s komadom My War z istoimenskega albuma. Zagrešil je tudi enega najbolj prepoznavnih simbolov punka, ki ni nič manj legendaren kot A v krogu ali de-ka simbol Dead Kennedys. Črna zastava, sestavljena iz štirih črnih pasov, ki so se na papir postavili v različnih višinah, se dobesedno nanaša na ime benda. Izhajanje iz besedila pa je tudi ena od značilnosti zgodnjih Pettibonovih ilustracij.

Povezava Black Flag in Pettibona izvira iz družinskega rodovnika. Kitarist benda in ustanovitelj založbe SST Greg Ginn ni nihče drug kot Pettibonov brat. Raymond namreč ni Pettibon že od nekdaj, ampak se je rodil kot Raymond Ginn. Izročilo namreč pripoveduje, da je oče bratov Ginn Raymonda klical z nadimkom, ki ga je sestavil iz francoskih besed petit in bon. Čeprav lahko le domnevamo da je bil znani ilustrator vzor majhnosti in dobrote, se je nadimek obdržal.

Greg Ginn je z založbo SST, ki je okrajšava za Solid State Transmitter, osrediščil kreativnost zgodnje kalifornijske punk scene, ki je nato imela vseameriške in svetovne razsežnosti. Za Black Flag so se pri SST udomačili Minutemen, zatem so prišli Meat Puppets, Descendents in Husker Du, v drugi polovici osemdesetih let pa je založba izdajala albume različnih bendov, ki so takrat predstavljali jedro originalnosti in ustvarjalnosti v ameriškem alter-rocku.

Komad Bob Dylan Wrote Propaganda Songs, otvarja drugi album Minutemen z naslovom What Makes A Man Start Fires, ki je izšel leta 1982 s kataloško številko SST 014. Na ovitku je Pettibonova risba zlobno smejočega se možička, ki teče iz sobe, v kateri je pravkar zanetil ogenj. To je ena njegovih redkih naslovnic, na kateri besedilo ob risbi sovpada z naslovom albuma in se temu prilagaja tudi vsebina risbe. Mnogokrat moramo ob pogledu na naslovnico kar pošteno pomisliti, najbolje pa je če sploh ne napenjamo možgane, preden najdemo kakršno koli povezavo med Pettibonovo ilustracijo in naslovom albuma. Vprašanje povezave je zato zabavno zastaviti drugače. Ilustracije odstirajo pogled v skrite globine opazovalca, ki ga na zadnji strani naslovnice albuma Loose Nut benda Black Flag Pettibon tako ali tako zmerja s peeping Tomom, navadnim voajerjem, ki strmi v golo žensko, ki se razkazuje za oknom predmestne hiše. Zato so Pettibonove risbe neke vrste roršahov test, s tušem ustvarjena madežna podoba. Ta gledalcu ponudi nič drugega, kot tisto, kar želi videti.

S prve strani ovitka istega albuma – Loose Nut, nam navihano mežika mladec, ki mu v naročju užitke ponujata črnolasa in platinasta plesalka. Navihani pomežik in seksualna obljuba tistim z bujno domišljijo lahko zmešata možgane. Zato, Loose Nut.

Raymond Pettibon, ki je z črnilom za vekomaj zaznamoval mnoge naslovnice albumov najbolj inovativne ameriške punk scene zgodnjih osemdesetih let se je pred skoraj polovico stoletja rodil v Tucsonu v Arizoni. Neverjetno, pot ga je zanesla k študiju ekonomije in kasneje je po srednjih šolah poučeval matematiko. V prostem času pa je bilo njegovo delo popolnoma drugačno. Že ko je bil še smrkavec je risal stripe, karikature in portrete politikov. Nič čudnega, da ga je brat prosil za oblikovanje logotipa svojega benda in naslovnice prvih plošč založbe SST.

Raymond se je kmalu udomačil kot domači oblikovalec skupine Black Flag in opremil večino njihovih albumov: My War, Slip It In, Loose Nut in In My Head. Tudi večini izdaj Minutemen je vtisnil svojo izrazito, s tušem izrisano vizijo drugačnosti. Fenom so se njegove naslovnice priljubile, ista publika pa je popolnoma ignorirala njegova druga dela, saj je na takratni sceni beseda umetnost veljala za nekaj izumetničenega.

Raymond Pettibon se je že zgodaj vdal umetnosti. Njegov izraz se je v mnogočem razlikoval od sočasne visoke umetnosti, ki se je razkazovala po znanih ameriških, predvsem New Yorških galerijah. Kljub temu, da je že v šestdesetih stripe za umetniška dela izkoriščal Andy Warhol in kasneje tudi mnogi drugi, pri čemer seveda ne gre pozabiti Roya Lichtensteina, je Pettibon našel sebi lasten izraz. Ni skušal v svet visoke umetnosti prenesti podob nizke kulture. To je storil že Pop-art. Značilnost Pettibonovega dela je povezanost besedila in risbe. Sam je avtor obeh in rad prizna, da ima mnogokrat več opravka z besedilom kakor pa z risbo. Teksta in slike ne razume kot dveh ločenih delov, ampak se pri ustvarjanju samoumevno združujeta v celoto.

Podobe, ki jih je najprej v fanzine, npr. Tripping Corpse, in na stripovske pole nizal Pettibon, so bile že samoumevno del ameriškega kulturnega miljeja. Ko je vseskozi ohranjal tehniko risbe s tušem na papir, so se posamezne podobe izločile iz poteka zgodbe in pričele na listu papirja bivati samostojno.

Kljub veliki produkciji, izraziti kritičnosti in humorju, ki je prisoten v Pettibonovem delu, so se mu vrata v svet velikih galerij odprla v devetdesetih letih z razstavami v Los Angelesu, New Yorku in Philadelphiji. V tem času je še vedno kdaj prispeval risbe za naslovnice albumov, na primer za Goo benda Sonic Youth in za prvo solo ploščo Mika Watta, basista Minutemen. Bolj kot njen naslov Ball-Hog or Tugboat? na naslovnici pritegne Pettibonova risba dveh golih možakov, od katerih ima eden glavo v mednožju drugega, napis nad njim pa doganje komentira z besedami Sex with you is like watching scientific wrestling. Naslovnice albumov, ki jih je ustvaril Raymond Pettibon, gotovo lahko prištevamo k vrhuncem pravega punk oblikovanja. Današnje naslovnice pogosto sledijo sodobnim trendom v oblikovanju in se, posebej v primerih MTV bendov, le malo razlikujejo od oblikovanja drugih tržnih produktih. Punk dizajn v osemdesetih letih pa se od njih v mnogočem razlikuje. Mnogokrat so naslovnice, fanzine in plakate za koncerte oblikovali prijatelji glasbene skupine in s tem ustvarjali danes slavno do-it-yourself punk tradicijo. Njihovi dizajni so se vsebinsko mnogokrat navezovali na komentarje ostalih bendov v njihovi okolici, kritiko aktualnih družbeno-političnih razmer ali zagovarjanje vrednot skupnih članom skupine.

Ali, kot pravi nuna, ki na naslovnici albuma Black Flag Slip It In objema kosmato moško nogo, »Nobody knows more than I that the less girls know, the better they are likely to be«. No, morda tega ne trdi nuna, ampak moški, ki ji ponuja svojo kosmatóst, morda pa nihče drug kot sam avtor besedila in risbe, Raymond Pattibon. Kakor koli že, namigi na seksualnost, ki se skrivanju tudi v nedrju katoliške cerkve, so več kot očitni.

Pettibonove risbe smo pri nas prvič slišali kmalu pa času njihovega izida pri založbi SST, torej pred več kot dvajsetimi leti. Skupaj z drugimi izdajami SST so v drugi polovici osemdesetih let predstavljale visoko oktansko gorivo glasbenega programa Radia Študent. Ljubitelji punka so torej umetniško vrednost del Raymonda Pettibona zaznali veliko prej, kakor nas je dosegla njegova slava, ki veje iz znanih njujorških in losangeleških galerij. In kljub temu, da so vizualci na Pettibonov okus prišli za glasboljubci, feni Black Flag zaostajajo za časom, kajti Pettibon še vedno riše, prav zdaj. Priložnost je velika in nezamudljiva. Grafični bienale razstavo njegovih risb ponuja obojim. Tisti, ki so doslej uporabljali ušesa naj gledajo, tisti, ki so le strmeli pa naj prisluhnejo. Četrt stoletja potem – kje je kdo? Raymond Pettibon, če ne osebno pa vsaj z izborom risb, na Grafičnem bienalu v Ljubljani. Lansko leto so mu na velikem vsakoletnem vseameriškem bienalu v muzeju Whitney podelili nagrado Bucksbaum, težko 100.000 dolarjev.

Greg Ginn, Pettibonov brat, še naprej vodi založbo SST in prodaja legendarni back-katalog z več kot 300 naslovi ter manj navdušujoče nove izdaje. Obenem ropoče po kitari v solo projektih in pod imeni Gone, Screw Radio, Mojack, Hor in El Bad. Gone so bili že v časih Black Flag najpomembnejši vzporedni glasbeni projekt Grega Ginna, kasneje pa je z njimi nadaljeval tam, kjer Black Flag nikoli niso končali. Pred desetletjem je izšla plošča Gone z naslovom Best Left Unsaid, s katere si poslušajmo komad My Name Is On The Mastehead But ...