Radio Študent Petek, 17.junij
Glasbena redakcija
Nick Cave, Križanke, 16. junij 2005
Po štiriletni odsotnosti z domačih koncertnih prizorišč je Križanke sinoči ponovno napolnil NICK CAVE, nekoč kontroverzna ikona post-punka, danes – če sodimo po heterogeni sestavi občinstva – stična točka vsaj treh generacij poslušalcev. Za razliko od ostalih priložnosti ga tokrat ni spremljala zasedba The Bad Seeds, vsaj ne formalno in v celoti: njegov koncert je bil napovedovan kot solističen, četudi so njegovemu večinoma klavirskemu izvajanju spremljavo nudili trije izmed siceršnjih sodelavcev, basist MARTIN P. CASEY, bobnar JIM SCLAVUNOS in WARREN ELLIS na violini in mandolini.
……………………….
Najmanj, kar lahko rečemo po včerajšnjem nastopu, je, da je NICK CAVE v solo izvedbi nekaj povsem drugega kot v kompaniji z THE BAD SEEDS. Morda razliko najbolje povzema sam NICK CAVE, ko pravi, da v THE BAD SEEDS ni dosti prostora za improvizacijo – da gre za uigran team, ki na koncertu ponudi popolno predstavo za občinstvo. Če ga razumemo pravilno – poslušalcem nameni precej standarden izbor uspešnic, ki jih odigra z vso prepričljivostjo. Na samostojnih koncertih je prostora za improvizacijo več, pa tudi repertoar se precej razlikuje od tistega, ki smo ga imeli priložnost slišati na prejšnjih gostovanjih: njegova osnova so klavirske balade, predvsem iz novejšega obdobja, nekatere radikalno predelane, druge dokaj zveste izvirniku. Koliko je ob tem komadov, v katerih Cave v svoji stari maniri spravi na noge sebe in publiko, pa je bržkone odvisno tudi od koncertnega prizorišča, če vemo, da predhodni zagrebški koncert in včerajšnji ljubljanski nista sledila povsem isti usmeritvi.
……………………….
Včerajšnji koncert se je začel dvajset minut čez deveto, ko so CASEY, SCLAVUNOS in ELLIS s hrupnim uvodom najavili prihod dobro razpoloženega NICKA CAVEA. Z dekonstruirano izvedbo dovolj netipičnega otvoritvenega komada, Heart Shaped Face, sicer balade s plošče Boatman's Call, so nakazali, da tokrat ne bomo priča best-of špilu. Cave je udaril po klaviaturi, ostali so mu pritegnili. Po nadaljevanju z Abbatoir Blues, Love Letter in Hallelujah je postalo jasno tudi, da to ne bo koncert, ob katerem bi občinstvo, napol v transu, družno prepevalo hit za hitom, ob baladah prižigalo vžigalnike ali od navdušenja stalo na nogah – situacija, ki smo ji bili priča v preteklosti. Ne le da izvedbe komadov tovrstnega početja niso spodbujale, ampak so flow, značilen za koncerte The Bad Seeds, prekinjale tudi pavze med posameznimi komadi, v katerih se je CAVE pogovarjal z občinstvom in bendom, prižigal cigareto za cigareto, se poskušal spomniti posameznih komadov ipd. Odzivnost pa zato ni bila nič manjša – poslušalci so burno, hvaležno in odobravajoče reagirali na vsako Cavevo opazko, on pa je – kot da ga vsa stvar nadvse zabava – odgovoril na vsako provokacijo iz avditorija.
………………………….
Po Babe Your Turn Me On je prvi vrhunec predstavljala precej predelana The Weeping Song, v kateri je tokrat namesto dueta NICK CAVE-BLIXA BARGELD dialog med očetom in sinom odpel CAVE sam, pritegnila pa je predvsem (in znova) zaradi njegove udarne rabe klavirja. Serija novejših, morda manj prepričljivih komadov z zadnjih dveh plošč je nato privedla do grozeče, mračne izvedbe Henry Lee, daleč od pop zvoka, ki je označeval duet s PJ HARVEY. Cave je znova odpel vlogi obeh protagonistov.
……………………….
Če so izvedbe siceršnjih balad, tokrat ojačane z ELLISOVO violino in CAVOVIM nabijanjem klavirja, na trenutke izpadle zelo rockersko in pustile močan vtis, se je v Mercy Seat situacija obrnila, saj so komad upočasnili, omehčali in mu vzeli dramatičnost, ki jo sicer ima. Slednja je bila tako skorajda bolj prisotna v naslednjih dveh komadih, Hiding All Away in God Is In the House, ki sta po približno uri in dvajset minut privedli do zaključka rednega dela koncerta z naspidirano Jack The Ripper.
……………………….
Toda to še zdaleč ni bilo vse: v prvem dodatku, ki so ga NICK CAVE in spremljevalna trojka začeli s komadom Wonderful Life, so presenetili s predelavo skladbe Dolphins Tima Buckleyja, nadaljevali z The Lyre of Orpheus in izpolnili glasbeno željo fena iz prvih vrst s skladbo Sad Waters. Ko se je že zdelo, da bo tradicionalna uspešnica, nekoliko drugače odigrana Ship Song, tudi zadnja na sporedu, pa je Cave končno vstal izza klavirja in s komadom Tupelo namenil pet minut užitka vsem, ki prisegajo na njegove stare stvaritve in ga imajo radi v akciji, ko skače po odru in se popolnoma razdaja. To je bil zadosten šus, da se je začel del avditorija, potem ko so se prižgale luči, naglo prazniti, medtem ko je drugi del z vztrajnimi ovacijami dosegel še en dodatek, upočasnjeno, morilsko Stagger Lee.
………………………
Kakšen je torej generalni vtis, ki ga je zapustil včerajšnji koncert? Če se je ob zadnjem gostovanju NICKA CAVEA & THE BAD SEEDS leta 2001 zdelo, da je navkljub takorekoč popolni predstavi čas za korak naprej, sinočnji solistični nastop kaže, da se je CAVE tega najbrž dobro zavedal. Tokrat je dal prednost svoji drugi, lirični, bolj umirjeni plati, ki je v ospredju tudi na zadnjih ploščah, čeprav se ob tem ni odpovedal radikalnejšim, nojzerskim momentom. Prav v teh intenzivnješih točkah se je zdel sinoči tudi najmočnejši in prav tu je do izraza prišla njegova spremljevalna ekipa – to pa je podatek, ki morda kaže na to, da je NICK CAVE navkljub svoji karizmatični odrski prezenci in talentu za pisanje pesmi navsezadnje le odvisen od svojih sodelavcev.
……………………
NICK CAVE bo v Križankah znova nastopil drevi, na včerajšnjem koncertu pa sem bila Polona.
Komentarji
komentiraj >>