Nedelja, 3. 7. 2005
jizah
V današnji izdaji oddaje razširjamo obzorja se bomo ustavili ob skorajda revolucionarnem inovativnežu, ki je leta 1996 postavili močno protiutež bristolski trip hop sceni, tipični raperski formi začetka in sredine devetdesetih, zraven pa je odkrito koketiral še z mnogimi drugimi glasbenimi žanri in je bil eden prvih hiphoperjev, ki se ga stilsko ni dalo umestiti v nobeno glasbeno zvrst. Govorim o Joshu Davisu, deejayu, velikemu zaljubljencu v raziskovanje starih in obskurnih - predvsem funkerskih – plošč, »turntablistu« in producentu, ki sicer sliši tudi na svoje umetniško ime Dj Shadow. Prihaja iz Haywarda v Kaliforniji, delavskega predmestja velemesta San Francisca, kjer si je že v ranih srednješolskih letih, raje kot njegovi vrstniki, ki so bolj tripali na rockerje, kupil mešalko in gramofona. Svoje prve izdaje je sicer v začetku devetdesetih izdajal preko založbe Hollywood Records, a že takrat je imel Shadow svoje načrte. Ustanovil je namreč svojo založbo in »crew« Solesides, v katerem so bili poleg njega še Lyrics Born, Lateef The Truth Speaker ter danes precej etabliran raperski dvojec Blackalicious. Založba se je leta 1999 preimenovala v Quannum, pod katerim imenom deluje še danes. Seveda pa se je večina najpomembnejših stvari povezanih s Shadowom zgodila že prej. V začetku devetdesetih ga je tako opazil James Lavelle, glava londonske založbe Mo'Wax in tudi sam dobro znan producent in DJ, ki ga je kasneje zvabil še k sodelovanju v allstar triphopersko zasedbo UNKLE. Že prvi resnejši Shadowov single se je povzpel visoko na angleških in ameriških neodvisnih lestvicah, v senci vseh teh dogodkov pa je izumitelj eksperimentalno-inštrumentalnega hiphopa, pričel s kreiranjem plošče Endtroducing…, o kateri govorimo danes. Za založbo Mo'Wax je tako leta 1996 izšla Endtroducing…, ki je v svet raperske, trip hoperske in tudi elektronske godbe prinesla prinesla zmedo, saj je bila plošča za nekatere preveč raperska, za druge preveč trip hoperska, za tretje celo shizofrena, mnogi predvsem progresivni mediji in odprta publika pa so ploščo takoj vzeli za svojo in so z veseljem skonzumirali vseh 12 mojstrovin iz Shadowovega prvenca. No, devet let kasneje, pa smo pred slabim mesecem pričakali še izid t.i. deluxe edition-a njegovega prvenca, ki nam ponuja vpogled v njegove originalne demote, drugačne in redke mixe in remixe ter nekaj novih verzij, pri katerih so mu pomagala tudi druga eminentna imena, za konec pa je tu še desetminutni izsek iz njegovega nastopa v Oxfordu iz leta 97.
Josh Davis velja za velikega inovativneža, pri katerem se bomo ustavili pri treh segmentih njegove ustvarjalnosti – dj-skem, producentskem ter pristopskem, ki je fanta najbrž postavil na piedestal brskanja obskurnih plošč in uporabe le-teh. Nekaj podobnega danes recimo počne RJD2, katerega plošča »Deadringer« je najbrž edini resni približek dela, ki ga je na svojem prvencu opravil Shadow. Najprej je tu Shadow kot dj oz. »live performer«, ki nas s svojimi gramofonskimi prijemi vodi skozi dve ekstremnosti. Poleg tega, da plošče menja z neverjetno hitrostjo in natančnost ter v svoje sete neverjetno umešča vse mogoče sample, je fant tudi eden najvidnejših »turntablistov« ali gramofonskih nadrkancev, ki gramofon vestno izkoriščajo kot inštrument, scratchajo, »jugglajo«, torej izmenjujejo dve isti plošči iz istega izhodišča, tako, da iz njega naredijo nekakšen loop in počnejo še mnoge druge vragolije na gramofonih. Shadowa sicer ne moremo šteti v najelitnejšo smetano turntablistov, vendar ga je njegova eksponiranost v raperskih in dj krogih umestila tja predvsem zaradi tega, ker je svoje prve izdelke izdajal v času, ko pobov za gramofoni še ni bilo toliko oz. so bili medijsko veliko manj prezentni. Dejstvo je, da fantje iz ekip X-ecutioners, Invisibl Scratch Piklz ter mnogi drugi posamezniki na »turntablerskem« prizorišču predstavljajo precej večje ime kot Shadow, po drugi strani pa Shadow slovi, kot izjemen živi izvajalec, ki s svojo pestrostjo tipične turntabliste prekaša s svojo dinamiko, samosvojostjo in ustvarjalnostjo.
S producentske plati je Shadow v svojem času naredil velik korak naprej in zasenčil morebitno konkurenco že v štartu. Njegova spretna cut-n-paste tehnika, ni temeljila na celotnih nekaj sekundih samplih ter loopih, ki so bili takrat in pravzaprav vse od začetka globoko vpeti v rapersko produkcijo, saj so že v samem štartu raperski producenti pobirali dolge linije drugih in jim dodali loop ter so skupaj sestavili celoto, na katero je bilo potrebno položiti le še vokal. Shadow se je zadeve lotil veliko bolj radikalno, saj je odvzemal kratke vokalne in inštrumentalne dele res obskurnih komadov, ki so imeli za razliko od drugih raperskih samplov, ki so temeljili na bolj kot ne precej poznanih funkerskih in jazzerskih klasikah, veliko več raziskovalne žilice in so se vklapljali v kohezivno celoto. Iz osnovnega sampla in postavitve bobnov, se Shadow spretno premika po vsaki svoji kompoziciji in ji dodaja in odvzema sample, ki jih ne uporablja skozi celotno kompozicijo, temveč se kratki samplčki pojavljajo in izginevajo, prehodi so narejeni z veliko mero občutka in idejnosti ter peljejo stvar naprej neopazno, kot da se ni nič zgodilo, tako, da določenih repetativnih delov sploh ne opazimo. Močna tolkala, s pridihom nekakšnih nezemeljskih, a izjemnih, morda kar malce prestrašenih atmosferskih zvokov ter miksov, nenavadni prihajajoči in odhajajoči kratki sampli, nekakšni mračni, deževni klavirski sampli, pridihom psihadeličnosti, odlični sampli basovskih linij ter z občutkom vstavljeni scratchi, so le ena stran Shadowove produkcije. Druga stran je izjemno konceptualna struktura, na trenutke popolnoma žalostni vpadi ženskih vokalov, dodanih nekajsekundnih kitarskih sekvenc, funkerskimi basi in živimi improvizacijskimi bobnarskimi kicki, ki nas vodijo skozi zmeden samosvoj svet hipnotičnosti, emocionalnosti, imagionarnosti, orgazmičnosti in spiritualnosti Shadowa. Seveda pa nikakor ne moremo prezreti glavne inspiracije in kreativnosti tega leta 1973 rojenega genialca – to je njegova strast raziskovanja starih, pozabljenih in obskurnih glasbenih plošč. To njegovo strast smo lahko videli tudi v filmu Scratch, kjer nas Shadow popelje v ogromno klet neke trgovine, kjer prodajajo vinile iz druge roke, on sam pa je edini poleg lastnikov, ki ima dovoljen vstop v klet omenjene trgovine. Tam preživi precej velik del dneva in raziskuje morebitne sample, ki jih potem uporablja med svojimi nastopi in jih vklaplja v svoje produkcije. Sam sem bil fasciniran nad tem, da sem slišal nekaj originalnih komadov, ki sami po sebi sploh niso nič posebnega, vendar pa iz njih Shadow izvleče res mikrodelčke, ki jih nato uporabi. Puritanci, ki so samplanje do takrat imenovali kot krajo glasbe drugih, so v njegovem primeru utihnili in zaprli usta.
Temelje sodobnega, sploh bolj poglobljenega samplanja v moderni glasbi je Shadow nastavil na tako visok nivo, da današnji posnemovalci težko pridejo zraven, poleg tega pa je na nek način dokazal, da turntablistične spretnosti niso le domena za domača stanovanja in tekmovanja, temveč se jih da izjemno dobro uporabljati na netipično turntablističnih ploščah ter v klubih. Redifiniranje pomena samplanja, je Shadow šest let kasneje nadaljeval z izidom še ene klasične plošče »Private Press«, ki je luč sveta ugledala poleti leta 2002 in je izjemno dobro nadaljevanje njegovega dela. Ob vsem tem je pravzaprav komično, da distribucijska hiša Universal ploščo Endtroducing… uvršča pod dance glasbo, čeprav z njo plošča skorajda nima nikakršne veze. V kolikor danes pogledamo hiphop navzven, ga lahko povezujemo z rockom vsaj do te mere, da imamo danes raperskega frontmana, ki na odru bolj kot ne predstavlja svoj ego, kar je bila značilnost rocka v 80-ih letih. Endtroducing je torej žanrsko neomejen izdelek, temelječ na raperski filozofiji in njeni zgodovini samplanja, na precej drugačen, progresiven način, ki je dal hiphop producentom kredibilnost, da so lahko postali solo izvajalci brez pomoči drugih. Shadow je torej na novo redefiniral in ovekovečil žanr inštrumentalnega hiphopa že na prvi plošči pa je kot, da bi šlo za preiskušenega glasbenega mačka, sestavil neverjetno glasbeno celoto, kjer prav vsaka pesem paše ob bok naslednji, in ki ga lepo zaokrožita tako uvodna »Best Foot Forward« kot zaključna sedem in pol minutna »What Does Your Soul Look Like Part I«. V kolikor bo kdo kdaj hotel patentirati znanost samplanja bo zato, najprej moral vprašati Shadowa, šele za njim pridejo na vrsto mnogi drugi odlični »samplomani« na čelu z snovalcema cut'n'paste tehnike Steinskim in Coldcutom ter Dust Brothersi, Normanom Cookom in drugimi. Danes polega Shadowa za največja med podobnimi veljata odlični RJD2 in morda še Blockhead, zanimivo pa je, da so prav vsi bele polti, kar je glede na zgodovinska raperskega dejstva ter strukturo najmočnejših dj imen, ki so povečini rumene polti, precej presenetljivo. Vsekakor pa je omembe vreden vsaj še japonski genialec Dj Krush in še kdo drug. Pomembno se mi zdi tudi to, da v času, ko je ta plošča originalno izšla ni bilo nobene res podobne zvočne podobe, niti tako širokega spektra iskalcev pozabljenih vinilov, v anale elektronske produkcije pa bo šla plošča tudi zaradi dejstva, da je za razliko od mnogih drugih plošč, ki so ob izidu dobile takojšnjo pomembnost, Endtroducing… iz leta v leta dobival na vse večji veljavi in danes velja za kult, zato je čas, da ga spoznamo vsi. Deluxe edition, ki je okupiral svetovne police plošč meseca junija pa je s svojimi dodatnimi vrednostmi, zapisi Shadowa ter Eliota Wilderja v dodani knjižici, lično podobo, dodanimi fotografijami in nekaj odličnimi remixi več kot prava priložnost za soočenje z delom Dj Shadowa in ploščo Endtroducing… Za konec pa naj samo še dodam, da tale Deluxe Edition ni še ena marketinška poteza glasbene industrije, ki nam tedensko privošči veliko število nebodigatreba remastrov, bonus skladb na raznih albumih in ostalih razširjenih izdaj, temveč dejansko odličen vpogled v ploščo, njen nastanek in vpogled v ploščo skozi prizmo novega tisočletja. Poleg tega pa je z ustanovitvijo založbe Solesides, Shadow vsem pokazal, kako lahko deluješ povsem po svoje in si tlakuješ pot za naprej tudi brez velikih založb.
Razširjamo obzorja sem spisal Jizah
Komentarji
komentiraj >>