Winiarski je absolutno navdušen nad Šalamunom. Opiše ga kot posredovalca mor in veselja, izgube in obupa. Šalamun Winiarskemu predstavlja pesnika z mnogimi preoblekami. Spreminja sebe in hkrati svoje avtorske poetike. Hvaležen mu je, ker se lahko druži s Šalamunovimi pesmimi in ga časti skoraj po božje. In zdi se, da ni edini. V Združenih državah si je Tomaž Šalamun ustvaril trop pesniških častilcev, ki zamaknjeno strmijo vanj na literarnih večerih in s tresočimi prsti obračajo liste pesmi v angleškem jeziku.
Šalamun pesnik in Šalamun človek sta prehodila dolgo pot od šestdesetih let preteklega stoletja, ko je bila v žep spravljena diploma iz Umetnostne zgodovine. Ta je verjetno botrovala znamenitemu verzu o baroku kot prehrani narodov. Sledila je povezava z skupino OHO. Skupaj so ustvarili nekaj najpomembnejših konceptualnih umetnin s katerimi se še dandanes hvali slovenski in svetovni svet umetnosti. Niso ga mogli prepričati, da bi se vdal likovni umetnosti in delal v galerijah na obali ali v Moderni galeriji. Tomaž Šalamun se je odločil, da bo le še pesnik.
Iz Slovenije je zbežal v ZDA in v Mehiki spoznal svojo drugo življenjsko sopotnico, slikarko Metko Krašovec. Pesniška pot ga je vodila le še navzgor, vse do zvezd in prešernovih nagrad. Leta 1996 je postal kulturni ataše v New Yorku. Ves ta čas pa so si besno, ena za drugo sledile pesniške zbirke od Pokra, Metode angela, Romanja za Maruško, Zvez, Balade za Metko Kraševec, pa do predzadnjih Tabel in zdajšnjega Sončnega voza.
Pri Beletrini trdijo, da Sončni voz prinaša obrat v Šalamunovi poeziji, ki so ga napovedovale že Table. In kaj pravijo je tisto tako drugačno? "Šalamunova poezija je vse od začetka devetdesetih let zajadrala v slovensko različico language poetry, hermetične mreže asociativno nabitih verzov, ki v svoji kompaktnosti pustijo še tako potrpežljivemu bralcu komajda mehurček zraka, kaj šele vrata, skozi katera bi lahko vstopil." Zdaj naj bi se v pesmi vrnila ironija in Beletrina pravi, da ponuja Šalamuna at its best.
Kljub temu, da se je po Beletrininih priporočilih sodeč, Šalamunova poezija omehčala, pa se je čeznjo še vedno težko pregristi. Na trenutke nam zbudi A-HA efekt v smislu: "Zdaj te razumem! Tu si! Tu sva se našla!" Naslednji verz pa nas iz miselnega vzorca, ki ga tko možgani, spet vrže v popolnoma neznan svet. Spet ostanemo brez rdeče niti.
To pa ne pomeni, da Šalamun bralke na trenutke ni zvlekel v svoje globine. Nekatere pesmi so jo navdušile. Temna očala z Bunuelom in nacufanimi holandskimi slikami so ji bila blizu iz osebnih razlogov, pa čeprav ne pozna nobene Sare, ki bi plavala po štirni. Navdušil jo je tudi češki prasec Kupka. Pa ne samo zato, ker ima rada umetnost.
Prvi del triptiha Tomaža Šalamuna odpira citat resnega Herodota, ki ga na naslednji strani posmehljivo dopolni Francis Picabia s stavkom: "Resni ljudje rahlo smrdijo po mrhovini." Ali pesnik vseskozi korigira samega sebe? Se velika resnica poezije lahko izrazi le še takrat, ko se v naslednjem trenutku ironizira? Sicer pa v Pesmi še Šalamun sam zapiše: "Moja poezija že zdavnaj ni več verodostojna." Knjiga, ki jo v rokah drži bralka, njegovo trditev postavlja na laž. Pesnik je knjigo svoje neverodostojne poezije vendar izdal.
Knjiga Sončni voz je v prodaji. Za ljubitelje Tomaža Šalamuna in tiste, ki bi se z njim radi šele spoznali, po študentskih cenah knjiga leži na policah Študentske knjigarne. Čez nekaj dni jo bodo zastonj v izposojo ponujale knjižnice. Prav vsak bo v njej gotovo našel vsaj košček zase. Prav vsak, ki bo dovolil, da se mu v glavi zgodi igra jezika bo vsaj enkrat zavpil A-HA. Če pa je med vami kdo, ki mu poezija Tomaža Šalamuna pomeni prav toliko kot drsanje z nohti po zeleni tabli, pa naj si iz supermarketa književnosti izbere kakšno drugo knjigo.
Bralko se je igrala Petja G.K.
Komentarji
komentiraj >>