1. CD flashes, 9 (on) ONE MAN ROCK AND ROLL BAND roy harper 7.24
CD bill frisell, 8 (on) OUTLAWS bill frisell 4.19
One Man Rock and Roll Band, Rock and roll skupina enega moža ali Enočlanska rock and roll skupina, seveda različica tistega izraza one man band, ki opisuje nekoga, ki poje, ob tem pa sam sebe spremlja s čimveč glasbili, od brenkal, orglic, tolkal, do kakih elektronskih pomagal. Takšen je bil tudi recimo pred časom preminuli Hasil Adkins. Tole pa je angleški ustvarjalec Roy Harper, ki se mu posvečamo, namreč Milko Poštrak, tokrat s pomočjo Kačota Mlajšega, v tokratni vsakomesečni oddaji Moč pesmi v okviru oddaje Izven zakona, v oddaji o piscih nadčasnih pesmi iz Amerike in okolice. In tokrat smo kajpak spet v ameriški okolici, zvesti slugi, četudi druge politične opcije, namreč levičarske ali socialistične, če kdo verjame ali resno jemlje tovrstne opredelitve, skratka, smo v Veliki Britaniji, pri Royu Harperju. Tole pesem One Man Rock and Roll Band smo zdajle slišali v izvrstni koncertni izvedbi z odlične koncertne plošče Flashes from the Archives of Oblivion iz 1974. leta, prve v nizu mnogih koncertnih plošč Roya Harperja in najboljše od njih. Pesem je za povrh z albuma Stormcock iz 1971. leta, Harperjeve plošče, ki jo mnogi štejejo za njegov najboljši ali vsaj enega najboljših izdelkov nasploh. Na plošči so le štiri pesmi ali poeme, dve daljši od dvanajst minut, dve dolgi kakih osem minut, zato zdajle, vsaj v pričujoči oddaji, ki želi kronološko predstaviti celoten opus posameznega pisca pesmi, s tiste mojstrovine ne bomo poslušali nobene pesmi več. Niti izredne dvanajstminutne izvedbe pesmi Me and My Woman, Jaz in moja ženska, z omenjene koncertne plošče Flashes from the Archives of Oblivion. Mogoče bomo še imeli priliko tisto izvedbo poslušati v bližnji prihodnosti, saj bo Roy Harper 2. avgusta objavil novo ploščo Country Culture. To pa omenjam zato, ker bo tokratna oddaja Moč pesmi spet zastavljena predvsem retrospektivno, novosti Roya Harperja pa bomo morebiti obdelali v kaki redni oddaji Izven zakona.
Preden povem par podatkov o življenju in ustvarjanju tega pomembnega, vplivnega, pa seveda hkrati spregledanega ustvarjalca, poslušajmo pesem s pomenljivim naslovom Legend z njegovega prvenca Sophisticated Beggar iz 1966. leta.
2. CD introduction, 1 (on) LEGEND roy harper 5.46
Roy Harper, ki je 12. junija letos praznoval štiriinšestdeseti rojstni dan, se je rodil v Manchestru, že v mladosti prišel v stik z glasbo, tudi preko bratove skiffle skupine De Boys, s petnajstimi pa je odšel od doma. Vključil se je v britansko vojno letalstvo, kmalu pa so ga odpustili zaradi težav z duševnim zdravjem. Nato je kar nekaj časa preživel po raznih ustanovah in v zaporih, sredi šestdesetih pa se je potepal po evropskih glasbenih klubih in nastopal skupaj s takimi ustvarjalci, kot so Paul Simon, Joni Mitchell ali Nick Drake. 1966. leta je pri mali neodvisni založbi Strike izšla njegova prva plošča The Sophisticated Beggar, s katere smo že slišali pesem Legend. S ploščo je pritegnil pozornost založbe Columbia, ki je leto kasneje objavila njegovo drugo ploščo Come Out Fighting Genghis Smith. V tistem času so ga primerjali z Donovanom, pa z Bertom Janschem, tudi z zgodnjim Alom Stewartom. Na misel, ne toliko v zvočnem ali oblikovnem smislu njegovih pesmi, pride še primerjava s Sydom Barrettom, ustanoviteljem zasedbe Pink Floyd, ki sta jo kasneje prevzela Roger Waters in David Gilmour. Skupine Pink Floyd zdajle ne omenjam kar tako, saj je bil David Gilmour pogost sodelavec Roya Harperja, 1974. leta pa je Roy Harper na klasičnem albumu skupine Pink Floyd, Wish You Were Here, posvečenem prav Sydu Barrettu, odpel Watersovo pesem Have A Cigar, Vzemi cigaro, posvečeno glasbeni industriji. Mimogrede, to pesem je med drugimi izvajala tudi skupina Primus. Verjetno smo takrat, sredi sedemdesetih, mnogi prav preko pesmi Have A Cigar prvič slišali za Roya Harperja. Če seveda nismo bili pozorni na pesem Hats off to Harper, Klobuk dol pred Harperjem, ki jo je 1970. leta na tretjem albumu objavila zasedba Led Zeppelin. Kitarist Jimmy Page je bil dolgoletni prijatelj Roya Harperja in je prav tako, kot Gilmour, večkrat sodeloval na ploščah in nastopih Roya Harperja. In še, če sem prej že omenjal skupino Pink Floyd in njeno zgodnje obdobje, naj omenim še pesem October 12th s Harperjevega prvenca Sophisticated Beggar, za katero nekateri menijo, da je vplivala na skladbo Grantchester Meadows skupine Pink Floyd.
1969. leta je izšla tretja plošča Roya Harperja, imenovana Folkjokeopus. Poslušajmo spevno pesem She's the One, ki bo razkrila še enega od vplivov na Roya Harperja. Ona je tista.
3. isti CD, 2 (on) SHE'S THE ONE roy harper 6.56
She's the One, pesem Roya Harperja z njegovega tretjega albuma Folkjokeopus. Verjetno ste prepoznali odmev še enega vpliva na Roya Harperja, namreč Boba Dylana.
Še enkrat moram omeniti skupino Pink Floyd. Roy Harper je namreč po srečanju z njenim takratnim managerjem Petrom Jennerjem podpisal za oddelek založbe EMI, Harvest, in tam objavil svoj četrti album Flat Baroque and Berserk, na katerega snemanjih so mu pomagali člani zasedbe Nice. Na albumu je, med drugimi, tudi razkričana pesem I Hate the White Man, ki jo obiskovalci Harperjevih koncertov še sedaj redno zahtevajo.
Mi pa z albuma Flat Baroque and Berserk poslušajmo pesem Tom Tiddler's Ground.
4. isti CD, 3 (on) TOM TIDDLER'S GROUND roy harper 6.50
V tistem času, torej 1970. leta, se je Roy Harper preselil v Kalifornijo in posnel pesmi za prej omenjeni klasični album Stormcock. Prej sem že omenil, da so na njem le štirje daljši posnetki, enega, čeprav v koncertni izvedbi, smo slišali v uvodu oddaje, še kakšnega pa bomo mogoče enkrat v prihodnosti, če bom imel priliko predstaviti njegov novi, letošnji album.
1972. leta je Roy Harper nastopal v filmu z naslovom Made, 1973. leta pa je pod naslovom Lifemask na plošči izšla glasba, ki jo je napisal za ta film. Še ena odlična plošča, ki ima celo vrsto klasičnih Harperjevih pesmi, od uvodne Highway Blues, preko All Ireland, do South Africa, seveda ostre kritike takratnega apartheida. Mi poslušajmo studijsko izvedbo omenjene pesmi Highway Blues, čeprav je na koncertni plošči Flashes from the Archives of Oblivion tudi ta pesem zabeležena v silovitejši izvedbi, vendar dolgi četrt ure, za to pa zdajle ni časa.
5. isti CD, 4 (on) HIGHWAY BLUES roy harper 6.34
1974. leta je izšla omenjana koncertna plošča Flashes from the Archives of Oblivion, Prebliski iz arhivov pozabe. Na njej slišimo recimo Jimmyja Pagea, ki igra slide kitaro v pesmi Male Chauvinist Pig Blues, Blues moške šovinistične svinje, v nekaterih drugih posnetkih pa se pojavljajo še Keith Moon, Ronnie Lane in Ian Anderson. Odlična plošča, ki bi jo lahko poslušali v celoti, jaz pa sem se zelo samovoljno in deloma iz programskih razlogov odločil, da s te plošče zdajle predvajam pesem Twelve Hours of Sunset, Dvanajst ur sončnega zahoda. Tudi zato, ker se v studijski obliki pojavlja na naslednjem albumu Valentine. Na albumu, ki že z naslovom namiguje, da gre za ljubezenske pesmi, gre pa pravzaprav za pesmi, ki jih je Roy Harper posnel v začetku sedemdesetih, vendar niso našle mesta na albumih iz tistega časa, torej na Stormcock in Lifemask. Twelve Hours of Sunset.
6. CD flashes, 3 (on) TWELVE HOURS OF SUNSET roy harper 5.48
1975. leta je sledila še ena izvrstna plošča Roya Harperja, HQ, na kateri ga spremlja hard rockovski trio Trigger, ki pa se je razšel po tej plošči. Ob Harperju sta ga sestavljala še razvpiti kitarist Chris Spedding in bobnar Bill Bruford iz King Crimson, Yes in vrste drugih skupin. Pomagala sta še David Gilmour in basist John Paul Jones iz skupine Led Zeppelin. S plošče HQ poslušajmo pesem z naslovom Hallucinating Light.
7. CD introduction, 6 (on) HALLUCINATING LIGHT roy harper 6.24
1977. leta je sledila še ena rockovsko obarvana plošča Roya Harperja, Bullinamingvase. Na njej je bila pesem Watford Gap, ki nam verjetno nič ne pomeni, Harper pa je imel z njo velike težave, ker je omenjal nek servis v mestu Watford Gap. Da skrajšam, zaradi tožb je moral pesem umakniti s plošče in jo nadomestiti z neko drugo. Zato pa je ob ponatisu 1998. leta na album Bullinamingvase spet uvrstil tudi kompromitirano pesem. Takrat očitno ni imel več težav. Na plošči je tudi spevna pesem One of Those Days in England, v kateri slišimo spremljevalne glasove Paula in Linde McCartney. Vendar nekako ne vidim razloga, predvsem pa nimam časa, da bi to pesem zdajle poslušali, zato se selimo kar k naslednji plošči. Vendar kateri? Šele 1988. leta je namreč izšla plošča z naslovom Loony on the Bus, Norec na avtobusu, ki nas z naslovom spet spomni na Syda Barretta. Na njej so pesmi, ki jih je Roy Harper nameraval objaviti 1979. leta na plošči Commercial Breaks, vendar jo je založba EMI zavrnila kot nekomercialno. Album Commercial Breaks je v izvirni obliki izšel šele 1994. leta. Nekaj pesmi se je 1980. leta sicer pojavilo na albumu The Unknown Soldier, vendar v drugih različicah. 1981. leta je sledila še ena šibka plošča Roya Harperja, Work of Heart, ki jo bomo preskočili. Naj omenim le, da je 1994. leta ta plošča izšla skupaj z albumom Born in Captivity, ki je izšel 1985. leta in v bistvu vsebuje bolj rudimentarne različice istih pesmi. 1985. leta je izšla še nekoliko boljša plošča Whatever Happened to Jugula, kjer je Harperju spet pomagal Jimmy Page. Leta 2000 je izšla nekoliko druga različica te plošče, imenovana enostavno Jugula. 1986. leta je sledila naslednja koncertna plošča In Between Every Line, 1988. leta pa novi studijski album z naslovom Descendants of Smith. Tudi ta plošča je bila, kot še mnoge Harperjeve v osemdesetih, deležna različnih predelav. Tako je 1994. leta izšla pod naslovom Garden of Uranium, zaradi nekih težav z založbo. 1990. leta pa je končno izšla spet izvrstna studijska plošča z naslovom Once. Z nje poslušajmo pesem Ghost Dance, ki zaključuje ploščo.
8. isti CD, 11 (on) GHOST DANCE roy harper 3.53
1992. leta je sledila še ena odlična plošča Roya Harperja, Death or Glory?, Smrt ali slava?, ki jo mnogi štejejo za eno njegovih najboljših plošč nasploh, vsekakor pa najboljšo v devetdesetih. Razlog pa je verjetno, vsaj za Harperja, manj prijeten. Malo pred tem ga je namreč zapustila žena, s katero sta bila skupaj kako desetletje. Na plošči slišimo tudi Harperjevega sina Nicka, ki igra kitaro, Roy Harper pa je eno od pesmi, Evening Star, Večerna zvezda, napisal kot poročno darilo za hčer Roberta Planta, seveda pevca skupine Led Zeppelin. Ena pesem, Miles Remains, Miles ostaja, je posvečena Milesu Davisu, ki je umrl 1991. leta. Mi pa bomo zdajle poslušali pesem The Tallest Tree, posvečeno Chicu Mendesu. Največje drevo.
9. isti CD, 12 (on) THE TALLEST TREE roy haper 4.54
1994. leta je izšla še ena koncertna plošča, Unhinged, 1995. leta Burn The World z istoimensko skladb v dveh različicah, studijski in koncertni, 1996. leta naslednja koncertna plošča Live at Les Cousins, ki pa ni prinašala posnetkov s takratnih koncertov, temveč posnetek nastopa iz avgusta 1969. leta, ki je bil prej na razpolago v obliki kasete.
Junija 1998. leta je sledila naslednja studijska plošča Roya Harperja, The Dream Society, na kateri je tudi monumentalna, četrturna poema These Fifty Years, Teh petdeset let, v kateri Roy povzema svoje življenje in ustvarjanje ob srečanju z Abrahamom. Za njo je maja 2001, ob njegovi šestdesetletnici, izšel album The Green Man, te dni pa omenjena nova plošča z naslovom Country Culture. Te plošče je Roy Harper že objavljal pri lastni založbi Science Friction, pri kateri je tudi ponatisnil nekatere starejše plošče, med njimi tudi pregledno zbirko An Introduction To Roy Harper, ki jo je 1994. leta objavila založba Beggars Banquet. Če bo torej le prilika, bomo novi album Roya Harperja poslušali enkrat v bližnji prihodnosti v oddaji Izven zakona, v kateri je naslednji teden na vrsti pregled nekaterih novosti založbe Bloodshot: novi plošči zasedbe Split Lip Rayfield in pevke Nore O'Connor in zbirka Hard-Headed Woman, posvečena Wandi Jackson.
Milko Poštrak se za nocoj poslavljam od vas in od Roya Harperja z njegovo pesmijo Broken Wing, Zlomljeno krilo, z albuma The Dream Society. Lep pozdrav!
10. CD dream society, 10 (on) BROKEN WING roy harper 6.42
Komentarji
komentiraj >>