V ta svet drug za drugim vstopajo Cărtărescujevi junaki, ki se vseskozi gibljejo na meji resničnega in sanjskega. Čudaški igralec ruske rulete tako vztrajno preizkuša svojo srečo in v pištolo vstavlja vedno več nabojev, nenavadni deček Mendebil navdušuje s svojo zmožnostjo pripovedovanja zgodb, zaljubljenca Gina in Andrej se po bizarnem potovanju skozi naravoslovni muzej preobrazita drug v drugega, sedem malih deklic preizkuša meje domišljije, vendar lahko v fazo REM vstopi samo ena, arhitekt Emil pa z igranjem na klaviature nazadnje nadvlada svet.

Roman Nostalgija s svojimi postmodernističnimi postopki brska po literarnozgodovinski ropotarnici in se navezuje na predhodnike kot so Kafka, Marquez in drugi. Cărtărescujevo pisanje zahteva nenehno pozornost bralca. Hitro menjajoči prizori izrisujejo kalejdoskop sugestivnih podob, ki še posebej ob prizoru iz naravoslovnega muzeja spominjajo na fantastičen svet slikarja Hieronymusa Boscha ter hkrati zabrisujejo meje med resničnim in fiktivnim. Bralec se tako znajde v nezavidljivem položaju, ko ni več prepričan o ničemer. In če skuša avtor na začetku zgodbe bralca čimbolj zaplesti v svoje mreže, mu daje ob vsakem koncu vedeti, da je vse zapisano samo iluzija. Z značilnim postmodernističnim postopkom vstopanja v zgodbo, se nenehno izkazuje kot stvaritelj literarnih oseb; junakov, ki ne morejo biti resnični.

Cărtărescu, ki se v svojem opusu pogosto ukvarja z mislijo, kako zabrisati meje med resničnostjo in literaturo, skuša ravno preko svojih del zaživeti v množici simultanih svetov. Tako se v zgodbi REM seznani s svojo literarno junakinjo, v Igralcu rulete pa se v zgodbo vplete kot eden izmed junakov in si tako z vsakim novim prebiranjem zagotovi lastno nesmrtnost. Meje svetov, vendar samo znotraj literature, lahko prestopajo tudi njegovi junaki. Mladenič Valij, ki je sicer eden izmed likov zgodbe REM, se izkaže za pisca Igralca rulete, njegovo dekle pa se je v preteklosti seznanilo z junakom zgodbe Dvojčka. Čeprav je avtor romana stvaritelj literarnih oseb, ni vsemogočen. V ozadju je namreč vseskozi prisoten lik lutkarja, ki na svojih nitih drži tudi pisca romana. Najbrž pa tudi on ni zadnji izmed lutkarjev, ampak pripada neskončni seriji lutk in lutkarjev, ki upravljajo drug z drugim.

Cătărescu, ki je s svojim pisanjem radikalno spremenil jezik v romunski literaturi, se nenehno poigrava s postmodernističnimi literarnimi postopki. Na vsakem koraku skuša razbiti bralčeva pričakovanja, hkrati pa osuplja z neskončnim nizanjem fantastičnih podob in stilsko dovršenostjo.

V nostalgijo se je potapljala Kristina Sluga