Pozdravljeni v julijski Arteriji. Tokrat jo pripravljava Saša in Petja. Odločili sva se, da bova preiskali vse skrite kotičke letošnjega grafičnega bienala in jih prinesli v RŠ-ev eter. Med pripravami na oddajo, pa naju je osupnila tragična vest, da je slovenski svet umetnosti, mnogo prehitro zapustil Igor Zabel. V naslednjih minutah vas zato Petja seznanjam z nekaterimi skicami njegovega dela.

Igor Zabel se je rodil leta 1958. Življenjska pot ga je zanesla na Filozofsko fakulteto, kjer se je odločil za študij umetnostne zgodovine, filozofije in primerjalne književnosti. V okviru slednje je tudi magistriral. Igorja Zabela smo v likovnih krogih poznali predvsem kot velikega pisca in teoretika sodobne umetnosti, kustosa, kritika in človeka, ki si je vedno utrgal trenutek za pogovor. A udejstvoval se je tudi na področju literature.

Prevedel je Thomasa Pynchona, Bil je urednik Alepha in revije Literatura. Izdal je dve zbirki kratkih zgodb. Leta 1985 so izšle Strategije in taktike, osem let kasneje, marca 1993 pa Lise na steni. Branja obeh sem se lotila šele v preteklem tednu, ko sem zmedena begala po Ljubljani in skušala priti v stik z Igorjem, saj z njim nisem mogla več govoriti. Lise na steni, ki jih je Tomo Virk povezal z estetiko minimalizma, sem doživljala na oseben način. Verjetno se me je zaradi tega, najbolj dotaknila zgodba z naslovom Pastorala.

»V službo se odpravim malo pred osmo, tako da ravno še ujamem avtobus in vem, da lahko pridem pravočasno. Med protestantsko cerkvijo in Kolizejem je široka plitvina in drevesa okrog so obraščena z bršljanom. Nad Župančičevo in nad Gosposvetsko leži jutranja megla po kotlinah. Zrak je svež in po travnikih naokrog se pasejo ovce. Megla je redka in blaga in napoveduje sončen dan.«

Leta 1986 se je Igor Zabel zaposlil v Moderni galeriji. Pomen njegovega dela v okviru in izven okvira te inštitucije se zdi tako obširen in izjemen, da se marsikdo v slovenskem umetnostnem prostoru tega trenutka sprašuje kako naprej. Pripravil ali sodeloval je pri pripravah tako ključnih razstav kakršne so bile retrospektiva Emerika Bernarda, skupina OHO, Tank! Slovenska zgodovinska Avantgarda, Oko in njegova resnica, Slovenska umetnost 1975-2005, Varnost in mir! Red in svoboda!, Sedem grehov: Ljubljana – Moskva. Prav kakor je v Delu zapisala Zdenka Badovinac je v zadnjih letih postal prava globalna zvezda. Vrstile so se Ljubljanska Manifesta, 50. Beneški bienale, revija Manifesta Journal in knjiga založbe Phaidon Cream 3.

A Igor Zabel ni le postavljal razstav, veličina njegovega dela je bila v raziskovanju in podrobnem poznavanju polja umetnosti ter posredovanju le-tega znanja ostalim. V slovenščino je prevedel je nekatera ključna dela s področja vizualij in kulturnih ved. Izšli so Umetnostnozgodovinski spisi Meyerja Schapira, Michelangelov Mojzes Sigmunda Freuda, Pomen v likovni umetnosti Ervina Panofskega, Orientalizem: zahodnjaški pogledi na Orient Edwarda W. Saida, Slikarstvo in izkušnja v Italiji XV. stoletja : začetnica iz socialne zgodovine slikovnega stila Michaela Baxandalla in mnogo drugega.

Igor Zabel je spremljal slovensko umetnost na njeni poti od prehoda iz modernizma v sodobno umetnost. Skupaj z Moderno galerijo je reagiral na aktualne družbene trenutke in nastale so Zbirke za Sarajevski muzej in Arteast collection. Opozarjal je na ideologije, ki vladajo v pisanju o umetnosti.

V spremni besedi h knjigi Skupine, gibanja, težnje je zapisal: »Zgodovina umetnosti ni nikoli dana neposredno. Proces historizacije – torej urejanje in povezovanje zgodovinskih dejstev in pojavov v sistem razvojnih tokov – je proces selekcije, kodifikacije in vzpostavljanja zvez. Takšni sistemi opredeljujejo ne le razumevanje historičnega zapovrstja in kavzalnih zvez, povezavo umetnostnih pojavov z družbenim kontekstom itn., temveč definirajo tudi razumevanje posameznih umetnin, saj jim določijo neki horizont, znotraj katerega jih ne le razumemo in interpretiramo, temveč celo emocionalno doživljamo.«

S svojim znanjem in prijaznostjo je Igor Zabel širil obzorja in spodbujal tiste, ki z delom v polju umetnosti šele začenjamo. Zapustil nas je mnogo prezgodaj, a njegova vedrina in spodbude bodo živele naprej. Zadnja razstava iz cikla pregleda slovenske umetnosti zadnjih tridesetih let, ki jih je pripravljal skupaj z Igorjem Španjolom, se bo v Moderni galeriji odprla 9. avgusta. Vabljeni.

26. junija 2005 se je v Ljubljani začel 26.grafični bienale, ki je tudi jubilejni , saj letos praznuje že svojo petdeseto obletnico obstoja, kar vsekakor ni zanemarljivo, sploh glede na vse bolj mačehovski odnos tako države kot mesta samega do kulture. Ker začetki grafičnega bienala v Ljubljani segajo v prostore Moderne galerije, si je vodstvo Mednarodnega grafičnega likovnega centra v Ljubljani, ki sicer vodi in organizira prireditev, zamislilo,da bi ob tako visokem jubileju grafični bienale zasedel prostore, kjer se je grafični bienale davnega leta 1955 tudi prvič zgodil. A žal so naleteli na gluha ušesa vseh tistih, ki bi o tem soodločali.

Na žalost ali pač na srečo, saj se je ob zavrnjenem predlogu kmalu pojavila nova lokacija te odmevne mednarodne prireditve. Organizatorjem je uspelo poiskati novo lokacijo in sicer prostore opuščene Tobačne tovarne. Tako kot se je pokazalo že marsikje, so opuščeni industrijski objekti s svojimi velikimi prostori odlične lokacije za predstavitve vizualne umetnosti in tudi dva tisoč kvadratov velik prostor Tobačne tovarne, ki na nekdanjo proizvodnjo še danes opominja z vonjem po tobaku, za omenjenimi nič ne zaostaja.

Tokratna jubilejna prireditev je zaradi svojega dolgoletnega obstoja in pomena za grafično umetnost tako za domača slovenska tla kot tudi za širše mednarodno območje dobila prvič tudi ime - Sunek. Osrednji del se, kot že rečeno, odvija v prostorih Tobačne tovarne. Tokratni kurator oziroma umetniški direktor osrednje bienalne predstavitve dr. Jure Mikuž, je razstavo zasnoval z osemnajsterico mednarodnih likovnih institucij iz Evrope, obeh Amerik, Afrike in Azije, ki so predstavile osemnajst različnih predstavitev ne le z namenom prikazati sodobno grafično prakso v posameznih državah ampak hkrati s tem odgovoriti tudi na vprašanje kaj pravzaprav je grafična umetnost oziroma umetnost v splošnem v sodobnem svetu.

Mikuž je izbral in povabil tiste institucije, ki so po svojem delovanju sorodne MGLC- ju, ki združuje muzejsko in galerijsko dejavnost in je hkrati tudi organizator take prireditve. Drugi kriterij je bil tudi že siceršnje dolgoletno sodelovanje z grafičnim bienalom v Ljubljani. Poleg omenjenih institucij, ki se po svojem delovanju navezujejo na MGLC, tako na primer  predstavniki bienalov oziroma trienalov iz Egipta, Finske, Poljske, Rusije, Bolgarije, Estonije, pa na razstavi sodelujejo tudi institucije, ki združujejo  več različnih funkcij. To so pariška Biblioteque nationale, madridska Calcografia Nacional akademije San Fernando in rimski Instituto nationale per la grafica.

Že kratek sprehod po veliki dvorani nam pove, da se grafični medij oziroma njegov značaj vse bolj spreminja. Grafika je vse bolj vpeta v širše območje ustvarjanja in zato so tradicionalne tehnike, ki zahtevajo na eni strani več obrtniškega znanja in potrpežljivosti vse bolj v ozadju, marsikateri avtor se jih sploh ne loteva več in raje poišče svoj izraz v novih virtualnih  in digitalnih tehnikah.

Marija Starič Jenko in Almira Sadar, ki sta predstavili svoj projekt z imenom »Versace« , sta izoblikovali postavitev s stropa visečih tunik, na katerih odsevajo različne podobe in modni vzorci izdelani v tehniki digitalne tiska in sitotiska, ki sta za svoj nosilec uporabila blago. Versace, postavitev , ki je svoj izvor poiskala v svetu modne industrije, je kljub nenavadnemu nosilcu, še vedno dokaj klasičen primer grafičnega oblikovanja z uporabo tehnike sitotiska, ki se povezuje z novim medijem- digitalnim tiskom, s čimer postavitev oziroma avtorici odgovarjata na osnovno vprašanje letošnjega grafičnega bienala- brezmejnost in popolna ustvarjalna in tehnična svoboda so tiste prvine, ki danes označujejo grafično dejavnost.

Zanimivo so na vprašanje o sodobni grafiki odgovorili tudi Finci, katere sta zastopali dve umetnici, ki sta sicer istočasno tudi udeleženki trienala Graphica creativa v Jyväskyli. Na eni strani gre za dokaj klasično predstavitev grafike umetnice Tuije Arminen, ki se predstavlja z dolgimi pasovi po katerih potekajo, ob menjavajočem se ritmu, dolge in kratke linije drevesnih debel v tehniki lesoreza, ki dajejo občutek rasti, podobe majhnega gaja v katerem sem in tja opazimo ptice. V nasprotju z Arminenovo pa druga predstavnica finskega dela, Hanna Oinonen, zavzema pozicijo postmodernega pogleda na grafiko. Z deloma  Dihanje in Odeja se loteva tiskanja oziroma odtiskovanja zapisov na plastiko oziroma tkanino, s čimer spregovori jezik, ki je značilen za že omenjeni predstavnici domačega predstavitelja.

Skozi tradicionalen dialog ustvarjalca in tehnike grafike govorijo tudi dela avtorjev , ki so predstavljena v okviru mednarodnega trienala v Sofiji. Dela zaznamujejo tako tradicionalne grafične tehnike kot tudi tradicionalna vsebina, ki se zdi, morda skupaj s predstavniki tajvanske moderne ljudske grafike, kar nekakšen dinozavrski odsev tega čemur pravimo sodobno.

Zanimivo se predstavljajo tudi tri , že poprej omenjene nacionalke. Oddelek za grafiko pariške Biblioteque nationale de France, ki se oblikuje že vse od davnega leta 1667, ko so pod svoje okrilje prevzeli kar 120 tisoč grafik in risb. Do danes je ta številka zrasla že na več kot 300.000 kosov okoli 5000 avtorjev. Kustosinja Marie –Cecile Miessner se je tokrat odločila, da svojo institucijo predstavi z avtorskimi knjigami, ki jih omenjena institucija zbira že od leta 1969. Avtorske knjige osmih francoskih umetnikov, ki delujejo na različnih poljih likovne ustvarjalnosti od čiste, prvobitne likovne umetnosti do multimedijske odzivnosti, prikazujejo stopnice, ki posameznike vodijo do končnih rezultatov, šele to pa je tisto, kar je na voljo širši javnosti.

Druga velika nacionalka, Calcografia Nacional iz Madrida, je bila ustanovljena v času Francisca de Goye, leta 1789. V svojih depojih hrani eno najprestižnejših zbirk grafičnih matric na svetu, skupaj okoli 8000 kosov. Kot institucija se zavzema za raziskovanje  in spodbujanje sodobnih alternativnih prijemov pri grafični produkciji in vsake tri leta pripravi tudi grafični bienale. Odmeven je pred dvemi leti  v Madridu predstavljen projekt Juana Alberta de Cubasa z naslovom Mesto/Interier, kjer je na upognjeni zunanji ploskvi posnetek nabito polne mestne ulice, na notranji strani pa je ta isti posnetek oziroma prostor povzet v abstraktni in vektorski perspektivi. Poleg tega je v španskem delu zanimiv tudi skupinski projekt Francisco de Goya, portret zavesti.

Zbirke Instituta Nazionale per la Grafica, ki ga sestavljata Kabinet risb in tiskov in Calcografia Nazionale, štejejo preko 22. 000 matric, ki datirajo od 16. stoletja pa vse do današnjih dni. Poleg tega ne gre pozabiti tudi na tisoče hranjenih grafik najrazličnejših italijanskih in drugih svetovno znanih avtorjev od 16. stoletja dalje. Institut se predstavlja z Massimom Bartolinijem, ki v zadnjem času ustvarja predvsem v prozornem pleksi steklu, kjer izpostavlja vrez v ploskev.

Odmevno mesto na razstavi zavzema tudi Brooklyn museum iz New Yorka, ki se na bienalu predstavlja z umetnico Devorah Sperber. Predstavlja se z najbolj rečeno, objekti, ki so  nekakšne reprodukcije da Vincijeve Zadnje večerje in Mona Lise. Ob pogledu na t.i. objekt nam postane jasno, da gre za podobo, ki je sestavljena iz stotine raznobarvnih tulcev sukanca. Sperberjeva tako povezuje umetnost s tehnologijo in ustvarja povezavo med subjektivno percepcijo in resničnostjo. Sperberjeva se ne poslužuje moderne digitalne tehnike na uveljavljen način. Nanizani na niti nam barvni tulci kažejo zrnasto podobo, ki izgine in se pretopi v čisto sliko ob pogledu skozi majhno poliakrilno kroglo.

Žirija letošnjega bienala v sestavi Hedwig Fijen, Katalin Neray, Vasif Kortun in Yongwoo Lee so letošnji Grand Prix podelili skupinskemu projektu grafičnega trienala iz Portorika. Elvis Fuentes Rodriguez je kot kurator uspel prepričati žirijo zaradi svoje inovativne uporabe tiskanja v prostorih namenjenih javni uporabi. Kot je zapisano v podelitveni obrazložitvi žirije, je kurator, poleg že omenjenega,  uspel istočasno združiti različne dialoge in pripovedi v različnih formah nasilja v podobah. Žirija je bila impresionirana tudi nad ekonomično porabo za postavitev San Juan Trienala, predvsem pa nad kolektivnim duhom, ki se je izrazil tako harmonično, da lahko posamezna dela povežemo v eno samo temo. Sama bi v nagradnem projektu izpostavila odtise stopal avtorjev Guillerna Calzadilla in Jennifer Allora. S projektom Landmark: Footprints sta pokazala na to, da v sodobnem času ni več potrebe po uporabi barve v grafiki in nenazadnje tudi na  nove dimenzije grafike kot take, ki v njunem primeru ne obstaja več , saj jo nadomesti fotografska tehnika, ki posname rezultat, ki je nastal na način lepljenja posameznih ploščic s sličicami in kasnejšim odtisom v zemlji. Njun način je le še spomin na grafično tehniko.

Po ogledu bienala se bo marsikomu zastavilo vprašanje razsežnosti pod katero kustosi in ustvarjalci danes razumejo grafiko  oziroma grafične tehnike kot take. Je grafika plakat, postavitev, majica, knjiga, fotografija? Zagotovo bo zanimivo pogledati naslednji bienale, kjer bomo morda lahko že bolj začutili v katero smer se razvija današnja grafična ustvarjalnost. Za to, da se spomnimo kaj je bila nekdaj grafika oziroma njen prvotni izraz, pa si lahko v prostorih MGLC-ja ogledamo izbor grafik zadnjih 50-ih let. Lahko bi rekli- za vsakogar nekaj. Da pa le ne gre vse kot bi moralo so poskrbeli prireditelji sami, saj v dobrem mesecu odkar že poteka bienale še vedno niso uspeli izdati kataloga. No, do konca razstave, ki bo 2. oktobra, jim bo to zagotovo uspelo.