V spremni besedi h knjigi, se je Andrej Blatnik lotil pisca Jonathana Franzena. Ko so Popravki izšli, ga je v svoj knjižni klub na televizijo povabila mama Oprah. Franzen je sprejel. Potem je obisk pri Oprah zavrnil. Ko je 14. novembra leta 1999 prejel nagrado National Book Award se je do Winfreyeve spet omehčal in se ji zahvalil za njen entuziazem in zagovarjanje romana.
Zakaj vsi ti opisi pregovarjanja pisatelja in ženske, ki je iz sebe naredila največjo medijsko zvezdo ameriških gospodinjstev? Pisateljev odnos do medijske pozornosti in popularne kulture je ponovljen pri protagonistih romana Popravki, ki so ga poslovenili pri Beletrini. Tudi oni nihajo med visokim in nizkim, popom in akademijo. Franzen se ne more odločiti za popularno kulturo branja, ki jo fura Oprah. Prav tako je ne more odkloniti. To, da te Oprah uvrsti v svoj knjižni klub, je namreč zagotovilo za nastanek bestsellerja.
Popravki so postali bestseller! Gotovo pa se v svoji strukturi umeščajo tudi med dela, ki gradijo kanon ameriške literature. Spadajo torej med dinozavrske ostanke tistega, čemur pravijo visoka kultura. Saga o sodobni ameriški družini je s svojimi 690-imi stranmi monumentalna že na prvi pogled. S svojo razdelano strukturo in nadrobnim popotovanjem po duševnostih in dejanjih petih družinskih članov, pa se roman Popravki zlahka postavi ob bok Kroniki družine Wapshot, Tolstoju, Buddenbrookovim ali Belemu šumu Dona DeLilla.
Roman opisuje očeta in mamo, upokojenca Enid in Alfreda pa njune tri odrasle otroke. Od Alzheimerja zmahani Alfred v začetku romana še zmore voditi boj proti svoji dolgoletni družici, ameriški gospodinji Enid. Kmalu ga bolezen spremeni v pasivca, ki le še ne trenutke smelo zagovarja svoje vrednote. Kakor on, pa so tudi te že dolgo pokopane. Ostarela Enid je vzorna ameriška gospodinja, ki pred sosedami le s težavo prikriva nepopolnost lastnih otrok. Zares zadovoljna je le tedaj, ko se na nekem križarjenju za ostarele pare dodobra nabaše aslan cruiserja, popolnoma nove droge proti depresiji.
Najmlajši sin Chip je propadli akademik. Iz predavalniških klopi so ga vrgli ker je ob velikih porcijah mehiških e-jev nečistoval s svojo študentko. Največja ironija je, da se tudi k seksu ni spravil sam. Dekle ga je moralo prositi in zadrogirati, da jo je pofukal. Ko Chipu Fucault, Benjamin in ostali marksisti ne pomagajo več, se vda pokvarjenemu kapitalizmu. Rešitve ni. Izbire ni! Prav tako ni izbire za njegovo sestro. Uspešna kuharica se spolno zadovoljuje s svojim šefom, hkrati pa spi in ljubi tudi njegovo ženo. Tretji otrok Garry se ne more odločiti ali je depresiven. Uspešnega v poslih, ga doma okrog prsta ovija njegova žena.
Osebe romana Popravki so družina. Funkcionalna družina, ki se zbere za božič. Kljub temu, da so med seboj povezani, pa živijo vsak v svojem svetu. Vsak je celica zase, nerazumljen in v svoj svet zaprt. Vsaka oseba živi v lastni resničnosti in je nezmožna razumeti tujo. Vsi so vstavljeni v medijsko, postkapitalistično, postindustrijsko ameriško sodobnost iz katere bega ni.
Kapitalizem, ki ga Amerika podpira in ki smo si ga pri nas menda dolgo želeli, ima svoja pravila igre. Ponuja proizvode za zadovoljitev vsake človeške potrebe. Hkrati današnja družbena ureditev človeka trga od drugih ljudi. Oddalji ga celo od lastnih prepričanj in ga spreminja v osamljenega mehaniziranega nadrogiranega monstruma, ki pa je še vedno zmožen čutiti. So Popravki sploh še možni?
Vse to in še več prinašajo Popravki. Nikar se ne prestrašite njihove debeline. Za platnicami, ki jih je spet oblikovala Špela Trobec, se skriva odlično branje.