Nedelja, 31. 7. 2005
MarioB
Radio Študent
Glasbena redakcija
Tolpa bumov, nedelja, 31. 7. 2005
Samo Šalamon Sextet – Ela's Dream (Splasc(H), 2005)
*Ko sem spodaj podpisani pred dobrima dvema letoma na teh valovih pripravil DJ Grafite o »mladem slovenskem jazzu«, nisem niti slutil, da bodo nekateri takrat obravnavani glasbeniki tako hitro napredovali in se tako hitro uveljavili, in to kar v mednarodnem merilu. Mariborski kitarist Samo Šalamon je očitno v svojem ustvarjalnem vzponu, v kar priča ne le odlična plošča Ornethology ter seveda album, ki se mu bomo bolj nadrobno posvetili čez nekaj minut, pač pa tudi še dva (!) pred kratkim posneta albuma z mednarodnima zasedbama v ZDA, ki še čakata na izid.
Album Ela's Dream je posnetek koncerta v Cankarjevem domu, z abonmaja Cankarjev jazz, vendar pa je veliko »več« kot koncertni album, saj je Šalamon na njem predstavil popolnoma nove skladbe ter okrog sebe zbral novo, izvrstno mednarodno zasedbo s pri nas že znanimi imeni in tudi kakšnim presenečenjem!
Poleg njega v sekstetu igrajo Kyle Gregory (trobenta), Dave Binney (altovski saksofon), Achille Succi (altovski saksofon, basovski klarinet), Paolino Dalla Porta (kontrabas) in Zlatko Kaučič (bobni). Šalamon je avtor vseh skladb na albumu, vendar na njem ne dominira kot kitarist oziroma solist. Po vzoru na principe harmolodike, da ima vsako glasbilo enak pomen in prispevek, se v skladbah izmenično vrstijo izvrstni solisti, katerih pasaže se prepletajo z zagreto skupinsko igro.
Album sestavlja pet skladb, od katerih je najkrajša dolga deset minut, dve pa se po minutaži približujeta dvajsetim, seštevek vseh skladb pa se približuje osemdesetim minutam! Takšen manevrski prostor je Šalamon imenitno izkoristil, kajti skladbe kar kipijo od idej, presunljivih solaž in krepkih nosilnih melodij. Takšne nenavadno dolge skladbe se slišijo kot večdelne kompleksne suite, sestavljene iz več nosilnih tem hkrati, ki se prekrivajo, tečejo vzporedno, druga drugi kontrirarjo. Vsi glasbeniki so dobili dovolj prostora za razdelane, premišljene sole, po drugi strani pa je ves čas prisotna ubrana skupinska spremljava, v kateri se spet posamični špilavci oddaljujejo od nosilne teme in/ali ritma.
S tako formo je Šalamon lahko razdelil vloge, »parte«, članom svojega seksteta, ki vsi po vrsti briljirajo. Tako se, na primer, skladba, ki jo slišite v ozadju, There's Still Dog Food Left In It (naslov nam je bolj jasen, če vemo, da je Ela iz naslova albuma Šalamonova psička), začne z basovskim solom, pravzaprav medigro med kontrabasom in trobento, ki traja kar osem minut; lep, liričen, zaobljen, topel zvok, ki kar enakomerno pelje in pelje, a ves čas poudarja (pričakovano) spremembo, zasuk, odhod ali nov zagon.
Takih primerov, ko se »osamljeni« solo vije in plete in ustvarja pričakovanje ter odpira prostor za poznejše dopolnitve, je še in še. Drug tak primer je naslovni komad s Kaučičevim melodičnim tolkalskim solom, ki tako »stoji« in »nese«, da ga lahko poslušaš kot samostojno skladbo. Pri takem skupinskem trudu in enakim vložkom vseh članov je jasno, da, kot že rečeno, Šalamonova kitara ni v ospredju, pač pa njegovo vešče in učinkovito, ravno prav odmerjeno igranje kitare deluje kot vez, spodbujevalka in usmerjevalka, ki se prilega zdaj temu, zdaj drugemu solistu, tretjič spet se poda v iskrivo fraziranje ali soliranje.
Šalamonov največji in občudovanja vreden dosežek je prej kot v domiselni, izpopolnjeni kitarski igri iskati v krasnem vodenju glasbenikov, v lepem, zaobljenem, polnem zvoku ter kajpak v množici inventivnih skladateljskih in aranžerskih idej, ki jih je sijajno izpeljal. Ela's Dream je plošča, o kakršni nemara sanjajo marsikateri starejši domači »jazzerji« in s katero je Šalamon vehementno dokazal, da je že zdaj, čeprav na začetku svoje glasbene poti, sposoben ustvariti zrelo in konkretno delo, s katerim ne bo zaznamoval le domače jazzovske scene, ampak ki mu bo gotovo tudi v mednarodnem prostoru prinesla zasluženo hvalo in veljavo! Čestitamo!
Mario Batelić
Komentarji
komentiraj >>