Radio Študent
Glasbena redakcija
RŠ recenzija
Torek, 9. 8. 2005
Sajeta 2005
*Pretekli teden, natančneje od 31. julija do 6. avgusta, je na Sotočju v Tolminu potekal kreativni tabor Sajeta. Gre za letni dogodek, ki predstavlja pravi antipod tako mestni morali kot tudi večini glasbenih festivalov. Pod krošnjami tminskih dreves se je namreč zbrala pisana druščina neuniformiranih ljudi, ki so na čudaški način burili svoje kreativne duhove. Pravzaprav ne gre za nobeno čudaštvo, gre le za sproščenost, ki se spretno izmika dobičkonosnim normativom, ki kakopak vsako poceni veselje okliče za usmiljenja vredno, čudaško ali celo nedopustno. Tako se je na Sajetinih delavnicah lahko ustvarjalo lesene skulpture, izdelovalo lutke in maske, pililo retorične in vokalne sposobnosti, snemalo film ali celo igralo v orkestru. Poleg omenjenih delavnic pa je šotorišče prevevala še razpuščena pasja radost ter zvoki raznih samooklicanih glasbenikov, kateri so s seboj prinesli inštrumente in tako dajali ritem šotorskim opravilom. Kdor pa s seboj ni imel nobenih rekvizitov, s katerimi bi lahko pokazal svojo umetniško naravo, pa se je lahko pridružil delavnici iz papirja in kartona, katera je kot kolektivna zavest vedrila nad celotnim dogajanjem. Ljudje so namreč množično v papir zavijali neke posušene rastline in jih kasneje veličastno uničevali z ognjem. Rezultat tega početja je bil bebav nasmešek in želja po ležernem preživljanju prostega časa, kar pa se je izkazalo kot odličen recept za preživetje festivala.
Uradni del festivala se je začel v ponedeljek, prvega avgusta. Nastopili so Tminski madrigalisti, Body hammer gangbang in Carlo Natoli, kateri je nadomestil žal nenadomestljivega Matthewa Bowerja. Ta večer so najbolj izstopali Body hammer gangbang. Gre za sintezo živih bobnov in elektronske glasbe. Slednja je bila delo dveh ljudi, in sicer Carla Natolija, ki je upravljal laptop, in Emiliana Cinquerruja, ki je namesto samplerja uporabljal cd player in efekte. Bobne je odigral obiskovalcem Sajete že znani človek, in sicer mediteranska seksapilnost – Francesco Cusa, kateri je vodil tudi delavnico The naked musicians. Trio je imel nekaj medlih trenutkov, vendar je spravil skupaj nekaj zavidljivih jamov, kateri so dosegli svoj vrhunec proti koncu koncerta.
Drugi dan je minil v pričakovanju koncerta Josepha Suchyja in pa seveda velikanov Thilges 3. Tokrat se je koncertno dogajanje za mnoge začelo že s tonsko vajo Thilges 3, ko so ob zahajajočem soncu na svojevrsten način gnetli in raztegovali komad Hijaz on D. Tolminka je v trenutku spremenila barvo, vendar je bilo treba za pravo Thilges izkušnjo počakati še nekaj uric. Na srečo je Suchy dobro opravil svoje delo, tako da se je neskončno čakanje spremenilo v več kot prijetno poslušanje njegovega koncerta. Z evfoničnim soliranjem čez zmutirane kitarske zvoke in entuziastičnim nastopom je verjetno marsikomu približal eksperimentalen pristop h kitari.
Za Josephom pa so na oder stopili težko pričakovani mojstri vijačenja. Ker so bila pričakovanja velika, je bila naloga zadovoljiti publiko še toliko težja. Vendar tega, kar so nam ponudili, verjetno ni pričakoval nihče. Začeli so z Izdiucz koncertom, med katerim so igrali komade z njihovega edinega EP-ja in pa verjetno prihajajočega albuma, kateri bo jeseni izšel na založbi Staubgold. Izdiucz je projekt omenjenega dunajskega tria, iraškega igralca ouda Asima Al Chalabija ter iranske pevke Zohreh Jooye. Vokalov iranske pevke med nastopom ni bilo slišati, igranje ouda pa so namesto Chalabija opravili kar digitalni posnetki. Noben komad seveda ni ostal v svoji prvotni obliki, saj Thilges 3 prisegajo na improvizacijo kot posledico okolja, v katerem igrajo. Ko so zaključili z igranjem, je navdušenje nad koncertom rahlo kvarilo dejstvo, da je v njihovem nastopu manjkalo avstrijske hladnosti in zvočnih viharjev. Vendar po slabi urici igranja avstrijski trio še ni odnehal. Nadaljevali so skupaj z Josephom Suchyjem in kombinacija je izpadla presenetljivo dobro. Ko je Suchy v zmagovalnem slogu in glasnem odzivu publike zapustil oder, trojica z Dunaja še vedno ni zaključila. Nadaljevali so globoko v jutro in v svojem 4- do 5-urnem nastopu obšli vse možne alternativne elektronske žanre. Kar smo lahko v prvi polovici koncerta pogrešali, smo v drugem delu dobili direkt v glavo. Trio je dobesedno zbombardiral plesišče s paleto kvalitetnih in večplastnih kompleksnih zvokov, se sprehodil med Autechre podobnimi beati, se nato prelevil v nekakšno podalpsko različico ameriških free folk psihadelikov, kasneje po industrialsko nabijal, žagal komade Metalycee in še bi lahko naštevali. V vsej tej impro godlji je seveda prišlo tudi do manjših napak in neusklajenosti med artisti, vendar so te majhne napake le poudarile pristnost njihovega spontanega razvoja med nastopom. Skratka, nepozaben in edinstven koncert, ki je v poslušalcu zabrisal razkol med živalsko potrebo po divjem norenju in miselno potrebo po kompleksnosti glasbe same.
Naslednji dan se je koncertno dogajanje začelo s kantavtorjem Etbinom Štefančičem. Z občutkom in zavidljivo tehniko igranja je preko kitare in petja v angleščini izražal svoje notranje tegobe in radosti. Njegov način izražanja pa je bil tak kot šale, katere je govoril med nastopom. Torej starinski in verjetno zanimivejši starejšemu krogu poslušalcev.
Za njim je bila na vrsti audio-vizualni preformance I negri volanti. Gre za člane Body hammer gangbang v kombinaciji s Stefanom Cardielom, kateri je med predstavo recitiral neko fatalistično novelo. Pri projektu I negri volanti ne gre več za poudarek na ritmih, kot pri Body hammer, temveč na psihadelični elektroniki. Franceskovi bobni so igrali le vlogo naključne ropotarnice, v free jazz stilu.
Po strašni dozi italijanske psihadelije so bili na vrsti The magic Carpathian project. Duet iz romunskih gora je rahlo razočaral, saj cenena elektronika ni bila kompatibilna z vrhunskim petjem Anne Nacher. Prav tako so pretenciozno izpadli tudi deli, kjer so se prepletala preprosta, skozi reverb in delay spuščena pihala in neka wannabe kompleksna elektronika.
V nadaljevanju festivala smo lahko slišali še nekaj kvalitetne in pa tudi manj kvalitetne glasbe. Slednje na žalost predvsem od domačih izvajalcev, kateri so se posluževali ali preveč svobodnjaškega pristopa h glasbi ali pa so grenili ozračje s pretirano osladnostjo. Pri tem je treba izpostaviti nekaj dobrih progresivno rokerskih delov Svetih krav in Snetih ptičkov.
Poleg italijanskih elektronkarjev, ki smo jih imeli v dvojni dozi priložnost slišati tudi v četrtek, pa je za pestrost programa poskrbel še malce drugačen francoski duet, imenovan po najvišji zgradbi sveta, Taipei 101. Francoza sta preko videoprojekcij kazala slike taiwanske potrošniške družbe in prikazovala zgradbo Taipei 101 kot simbol novodobnega vertikalnega vzpona kapitalizma. Pri tem pa sta opozarjala na temelje utopične države, kot sta filozofija in ljubezen. V ozadju pa je seveda bučala zelo zgovorna elektronska glasba, ki je s svojo elegantno agresijo izražala stališče do dotične situacije.
Zadnji dan je nastopil še orkester glasbene delavnice The naked musicians in pa italijanski progresivni world ansambel Compagnia d'arte drummatica. Ob predvajanju slik s prejšnjih taborov in z letošnje Sajete se je dogajanje na Sotočju zaključilo. Čakal nas je le še sladki embrionalni položaj v šotoru, nato pa vrnitev v rutino in obujanje lepih spominov.
Poleg koncertov, ki so se začenjali ob 10-ih zvečer, so se na platnu vrtele tudi številne projekcije in kratki filmi. Edino organizirano dogajanje čez dan so bile delavnice.
Organizacija festivala je bila brez večjih pomanjkljivosti. Odpoved koncerta Sunroof in Mathewa Bowerja je bila pravočasno objavljena na internetni strani. Moteči so bili edino kemični wc-ji, polni iztrebkov, in pa zamujanje s koncertnim dogajanjem. Vendar so ti minusi, ob vseh ugodnostih, ki jih je ponujal pretekli dogodek, zanemarljivi. Največji plus Sajete je prav gotovo normalno osebje, ki je bil pravo nasprotje softwarskemu načinu komunikacije, ki je značilen za vse prireditve. Ne boste verjeli, ampak ljudje na blagajni se celo razumeli pozabljivost ali denarno stisko, da ne omenjam izposojevalnice kanujev, katera je za ceno ene ure nudila skoraj poldnevne užitke. Poleg tega Sotočje ni bilo razdeljeno po vojaško na dve coni, saj se je vstopnina pobirala le zvečer, podnevi pa so se lahko tudi ljudje brez kart prosto sprehajali po prizorišču.
Sajeta je torej izpadla kot neverjetno sproščen festival, postavljen v prelepo hribovito in rečno okolje. Izkoristek teh naravnih atributov pa lahko deluje kot popolno zdravilo za moralnega mačka, ki se ponavadi pojavi kot posledica napornega preživljanja prostega časa, torej prekomernega udejstvovanja v papirnati delavnici. Skratka, čakamo naslednje poletje in Sajeto 2006.
Tadej
Komentarji
komentiraj >>