Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Četrtek, 18. 8 .´05, 19h: Susumu Yokota – Symbol (Lo recordings, 2005) (3337 bralcev)
Četrtek, 18. 8. 2005
goran



Radio Študent
Glasbena redakcija
Tolpa bumov, četrtek 18. avgust, 2005

Susumu Yokota – Symbol (Lo recordings, 2005)


*Bujna domišljija, izvrsten posluh in nedvomen talent so glavni atributi hiper ustvarjalnega Yokote. Sicer je glasbeno dejaven že vse od zgodnjih 80-ih, vendar pa je mednarodno prepoznaven postal šele z nastopom na Love Parade leta '93. Vzporedno s klubsko usmerjeno elektroniko, torej technom in houseom, že dobrih sedem let ustvarja tudi nekoliko zahtevnejšo glasbo in tudi 'Symbol', njegov 25. album, spada v to skupino. Žanrsko opredeljevati njegove kompozicije, je sila nehvaležno delo – osnova je bodisi ambientalna ali klasična glasba, ta pa je skoraj vedno podprta z zanimivimi ritmičnimi strukturami, najbolj pogosto v house in techno obliki, včasih pa tudi s hip-hopovsko osnovanimi beati. Največjega odobravanja je bil deležen z albumom 'Sakura', skorajda popolnim glasbenim manifestom, s katerim je osvojil tako kritike kot obče ljudstvo. Z novim izdelkom se vrača v izraz značilen za 'Sakuro' in njegovega naslednika 'Grinning cat', kar je nekoliko presenetljivo, saj do sedaj pri Yokoti nismo bili vajeni ponavljanja.

Osnovna ideja je tudi tokrat težnja po spajanju vzorcev klasične godbe in elektro-akustičnih loop-ov, prehodi med njimi pa so ponovno močno zabrisani in Yokota to stori tako mojstrsko, da ni povsem jasno kdaj se končajo vzorci in kdaj nadaljujejo na novo posnete komponente. Tokrat je vzorčil iz zapuščine skorajda vseh največjih klasičnih skladateljev: Čajkovskega, Debussya, Mahlerja, Rahmaninova, Paganinija, Brahmsa, Ravela, pa tudi Beethovna in Bacha. Izbral je najbolj znane odlomke njihovih del, tako da s prepoznavanjem le-teh ne bodo imeli težav niti tisti, ki niso najbolje podkovani v poznavanju klasične glasbe. Še posebno zato, ker je večino vzorcev pustil v neokrnjeni obliki. Utegne pa to zmotiti nekoliko manj laične poznavalce klasične glasbe, saj v nekaterih skladbah uporabi tudi po več vzorcev različnih avtorjev, kar povzroči prenasičenost s prepoznavnimi melodijami. Največ pozornosti je namenil dvema avantgardistoma: kontroverznemu skladatelju, Johnu Cageu, in njegovemu prirejenemu klavirju ter Meredith Monk, pri kateri si je izposodil vokale. Njuna prisotnost se pojavlja skozi cel album.

Skladbe je tudi tokrat dopolnil z vzhodnjaškimi tolkali, kotom, piščalmi in drugimi tradicionalnimi japonskimi inštrumenti, ki nas v vsej svoji lepoti popeljejo v cvetoče češnjeve vrtove. Izogiba se morbidnosti in se raje nagiba k bolj veselim in svetlim kompozicijam, ki pa jih v danih trenutkih že skorajda pokvarijo nekoliko preveč saharinske strunske eskapade in za nameček še marimbe, ki močno spominjajo na Steva Reicha. Večina skladb deluje pompozno in na trenutke morda preveč ambiciozno, vendar pa pri Yokoti naletimo na paradoks, da to ni nujno nekaj slabega, saj živi v nekem povsem svojem duhovnem svetu, kjer pač veljajo drugačna pravila. To velja tudi za njegov značilen izraz pri imenovanju posameznih kompozicij, ki bi pri marsikateremu tako uveljavljenemu glasbeniku sprožil posmeh, v Yokotovem okolju pa so naslovi v stilu 'Traveler In The Wonderland', 'The Plateau Which The Zephyr Of Flora Occupies' ali pa 'Fairy Dance Of Twinkle And Shadow' nekaj povsem običajnega. Yokota je najbolj prepričljiv kadar pri skladanju ne uporablja beatov in ko vso pozornost nameni melodijam. Tudi tokrat je obveljalo isto pravilo in najboljši sta nekoliko temačnejši ambientalni skladbi 'The Dying Black Swan' in 'Music From The Lake Surface' pri katerih je v ospredju ponovno tista navdihujoča subtilnost, preprostost v najbolj čisti formi.

Yokota ima zelo zvesto bazo fenov in z vsako novo kreacijo pridobi še mnogo novih privržencev, med katerimi so tudi ugledni glasbeniki kot so Philip Glass, Brian Eno in Thom Yorke, strah vzbujajoča imena, ki so odlična referenca za potrditev Yokotove nesporne kvalitete. Tudi 'Symbol' bo prav gotovo razširil krog njegovih fenov, ki jih čaka še veliko lepih trenutkov pri odkrivanju njegovih starejših stvaritev. Stare privržence pa bo album verjetno razdelil na dva pola; na tiste, ki ga bodo dojeli kot nov vrhunski dosežek, in tiste, ki se jim bo zdelo, da je tokrat v pompoznosti nekoliko pretiraval. Kakorkoli že, če vam pričujoči plošček ne bo ugajal, poskusite z njegovimi starejšimi albumi ali pa počakajte nekaj mesecev, saj sta napovedana že dva nova izdelka in sicer naj bi eden ugledal luč dneva še to jesen, drugi pa prihodnjo pomlad.

Yokota je album neskromno označil za svojo mojstrovino in tega mu ne gre oporekati, ker trenutno na obzorju ni videti drugega glasbenika, ki bi bil na tako prefinjen način sposoben združiti tako različne žanre kot so klasična, ambientalna, elektronska in world glasba. 'Symbol' vas bo z vsakim ponovnim poslušanjem popeljal globlje v Yokotovo dojemanje komponiranja in vsakič boste nekoliko bližje bistvu njegovega dosežka.

Skladbe: Long Long Silk Bridge, Purple Rose Minuet, Traveler In The Wonderland, Song Of The Sleeping Forest, The Plateau Which The Zephyr Of Flora Occupies, Fairy Dance Of Twinkle And Shadow, Flaming Love And Destiny, The Dying Black Swan, Blue Sky And Yellow Sunflower, Capriccio And The Innovative Composer, I Close The Door Upon Myself, Symbol Of Life, Love, And Aesthetics In Music From The Lake Surface.


Pripravil Goran.


Komentarji
komentiraj >>