'Boljše življenje, višji standardi in več možnosti za vse' so bile obljube domačih ter tujih politikov, ko so slovensko rajo dolga leta prepričevali, da nas v naročju Evropske unije čaka svetla prihodnost. Sedaj, ko so zaradi masovnih odpuščanj delavk ter delavcev ogrožene že cele regije, je marsikomu jasno, da iz vsega tega ne bo nič. Država je močno zadržana pri reševanju vse bolj kritične situacije in nekdanje obljube so nadomestile besede, kot so: razbremenitev gospodarstva, fleksibilizacija delovne sile in Lizbonska agenda. Na tem mestu velja izpostaviti še nekdanjega predsednika strateškega sveta za gospodarstvo in nepomembnega kolumnista pri časniku Finance Mića Mrkaića, ki je javno potarnal, da slovenskim kmetom še nihče ni stopil na goltanec. Lahko bi rekli, da živimo v zgovornih časih.
Brezposelnost v Sloveniji znaša že skoraj 10 odstotkov, pod pragom revščine živi 230.000 Slovencev, pa vendar minister za delo, družino in socialne zadeve Janez Drobnič še ne vidi razlogov za skrbi. Verjetno zato, ker s svojimi ministrskimi kolegi gleda v nasprotno smer. Prioriteta vladne ekipe je jasna: zagotoviti konkurenčnost domačega gospodarstva na evropskem trgu, kakor to narekuje Lizbonska agenda, in narediti Slovenijo privlačnejšo za tuje investicije.
Poglejmo si najprej širšo sliko. Lizbonska agenda, ki so jo marca 2000 v portugalski prestolnici potrdili evropski voditelji, določa ekonomske reforme, ki naj bi mlahavo Evropsko unijo do leta 2010 spremenile v najbolj dinamično ter konkurenčno gospodarsko velesilo na svetu. Lizbonsko agendo je zaznamovala brezkompromisna ofenziva korporativnih interesov zoper socialno državo ter delavske pravice. Baron Daniel Janssen, predstavnik najmočnejše lobistične institucije na stari celini 'European Roundtable of Industrialists', ki zastopa največje evropske korporacije, se je javno pohvalil, da je sodeloval pri organizaciji Lizbonskega vrha, in vsekakor ni edini. Evropski politiki in korporacijski lobisti so v portugalski prestolnici začrtali nadaljnjo privatizacijo javnih sektorjev, celo pokojninskega sistema, in pospešili krčenje pravic delavcev ter nezaposlenih. V Evropski uniji skorajda ni več delavskega protesta, ki na tak ali drugačen način ne bi bil usmerjen proti Lizbonski agendi.
Vlada je, kar zadeva razlaganje določil Lizbonske agende, evropsko previdna, vendar je iz njenega besednjaka že dalj časa jasno, da jo je povsem posvojila. Razčlenimo dve glavni neoliberalni frazi, ki ju naši oblastniki dnevno bruhajo iz sebe. 'Razbremenitev gospodarstva' prinaša predvsem davčne ugodnosti za velika podjetja. S tem naj bi se ustvarila ugodna klima za prihod tujih investitorjev, kar je smešno glede na to, da je že veliko podjetij zbežalo v tujino, ker naj bi bila tu delovna sila predraga. Zato pride tu na vrsto druga, tako imenovana 'liberalizacija trga delovne sile', kar pomeni lažje odpuščanje odvečnih delavcev, njihovo nenehno prezaposlovanje v nove panoge tudi po tridesetih letih istega dela in nasploh manj pravic. Tuje korporacije bi morale biti navdušene.
Vlada in njeni zapriseženi ekonomisti skeptike odganjajo s primerom Irske, ki je po izvedbi neoliberalnih reform v devetdesetih letih prejšnjega stoletja doživela gospodarski razcvet in velja za paradnega konja Evrope. Pa vendarle: irski sindikati ugotavljajo, da delavci od vsega tega niso imeli nič. Da bi privabila tuje investitorje, je država močno posodobila prometno infrastrukturo, kar so morali plačati državljani. Med letoma 1987 in 1997 so korporacijski zaslužki narasli za 267 odstotkov, medtem ko so plače najnižjih delavcev stagnirale ali celo upadle. Povprečne plače so se v desetih letih sicer dvignile za 100 odstotkov, vendar so njihovo vrednost povsem izničili naraščajoči življenjski stroški, kar je posledica privatizacije. Poleg tega tuje korporacije zadnja leta izsiljujejo irsko vlado za razne davčne in poslovne ugodnosti, sicer bi utegnile svojo proizvodnjo preseliti drugam. Slovenska vlada bi jih verjetno sprejela z odprtimi rokami.
Kakor drugod po Evropi se tudi v Sloveniji vidno povečuje prepad med bogatimi in revnimi, priviligiranimi ter zapostavljenimi. To skorajda ni moglo biti bolj očitno ta vikend v Velenju, ko je 50 brezposelnih delavk propadlega podjetja M Klub organiziralo protest ob VIP teniškem turnirju, na katerem se je zbrala politična in gospodarska smetana Slovenije. Na eni strani ograje so se kozarci šampanjca pogovarjali o liberalizaciji trga delovne sile, na drugi strani pa so lačna usta liberaliziranih delavk zahtevala izplačilo zaostalih plač ter odpravnin. Njihov dolžnik, podjetnik Marjan Gabršek, se ni hotel srečati z njimi. Prikazal se je le minister Drobnič, ki je delavke opozoril, da ulica ni kraj za pogovore, in se nato umaknil s skisanim nasmehom evnuha, kakršen tudi je.
Se še spominjate zaprtja Tobačne? Ko je novinarka Pop TV-ja eno izmed delavk pred vhodom v tovarno vprašala, koga krivi za izgubo svoje službe, ji je slednja odvrnila: »Vse tiste, ki so glasovali za Evropsko unijo!« Gospa se s tem ni nujno izrekla proti Uniji, povedala je le, da razume, zakaj je ob službo. Vlada in njeni sedanji ter bivši ekonomski svetovalci se lahko skrivajo za svojo aroganco in debelim izrazoslovljem, toda ne bodo za vekomaj brezskrbno pili svojega šampanjca. Kakor se ljudje množično in organizirano upirajo na Irskem, kakor se upirajo v celi Evropski uniji, tako se bodo začeli upirati tudi tukaj. Še dobro, da bo do takrat Mićo Mrkaić od tod že pobral svoja šila in kopita, da mu ne bi kakšen kmet ali delavec stopil na njegov tolsti goltanec.
Odpoved: Komentar je spisal po mnenju Mića Mrkaića nepomembni aktivist Radia Študent - Erik.
Komentarji
komentiraj >>