RADIO ŠTUDENT
Glasbena redakcija
Off recenzija
Sreda, 24. 8. '05, 15.30
Premiera glasbenega dokumentarca Harmonikarji na Trnfestu v torek, 23. 8.
*Včerajšnji Trnfest je, čeprav je bil na sporedu filmski dogodek, ponudil še kako zanimiv in pester glasbeni večer. Premierno so namreč zavrteli nov domači dokumentarec Harmonikarji, ki je v gibljive zvočne sličice ujel šest slovenskih raztegovalcev meha silno raznolikih žanrskih smernic - Lojzeta Slaka, Bratka Bibiča, Janeza Škofa, Draga Ivanušo, Minko Đonlić in Marka Hatlaka.
Šest zgodb o petih harmonikarjih in eni harmonikarici si v filmu sledijo druga za drugo, brez vmesnega prepletanja ali montažnih trikov, ki bi denimo namigovali na kakšne skrite povezave med njihovimi pristopi ali glasbami, ki bi jih avtorja filma, režiserja in scenarista, Dušan Moravec in Leon Matek, smatrala vredna poudarka.
Te zgodbe so torej ne le vsaka zase zaokrožena celota, pač pa jih od drugih loči tudi drugačen način snemanja oziroma podajanja zgodb vsakega posamičnega glasbenika. Tako so filmi o nekaterih meharjih bili videti kot nadvse domiselno posneti videospoti, pri katerih je glasba popolnoma prevzela glavno besedo in so bile besede v kakršnikoli obliki za samo zaokrožitev filma nepomembne.
Ali pa so besede kdaj drugič bile izrečene v prijateljskem klepetu obravnavanega muzičista z njegovimi kolegi, kar je spet posamičnim scenam enkrat dajalo pridih domačne spontanosti in dokumentarnosti, drugič pa so bile izgovorjene besede prevzete iz intimnega sveta protagonista in so bolj begale oziroma burkale domišljijo, kot pa da bi neposredno pojasnjevale recimo ustvarjalni postopek ali čredo filmanih harmonikarjev.
Takšen postopek je pri kar nekaj zgodbicah ustvaril vtis, da gledamo kakšen »šaljivi hišni video«, s čimer so ustvarjalci filma glasbeno pestrost razširili tudi na filmski jezik. Preseneča tudi, kako nekonvencionalno in domiselno so se lotili nekaterih glasbenikov, recimo Marka Hatlaka, ki je v širši javnosti najbolj znan po projektih Distango in pozneje Funtango, v katerih se posveča tangu Astorja Piazzolle.
In vendar se – če podpisanemu spomin ne peša – beseda tango v Hatlakovem prispevku sploh ni pojavila, pa tudi omenjenega glasbenika ni moč videti s tovrstnimi zasedbami, pač pa smo ga na platnu lahko uzrli v vlogi komornega klasičnega glasbenika.
Šest sijajnih miniatur se imenitno zlije v vizualno-glasbeno poslastico, ki se ravno zaradi neobičajnih prijemov lahko, po našem mnenju, gleda znova in znova – tako kot nenehno poslušamo kakšen priljubljeni album. Kajti glavno besedo v tem dokumentarcu, kot že povedano, nima beseda kot nosilka informacij in posledično zapisovalka, dokumentaristka dogodkov, pač pa glasba. Le to je v podobe enkratno ujel direktor fotografije in snemalec Žiga Koritnik, ki ga zato nedvomno lahko štejemo za soustvarjalca filma.
Film Harmonikarji zaradi omenjenih postopkov – dialogi, ki so interne narave, pomanjkanje kakršnegakoli pojasnjevanja, mešanje fikcije in »fakcije«, cinema veriteja in čistega dokumentarističnega pristopa – presega klasično razumevanje dokumentarnega filma. Zato bo morda tudi nekaterim neposvečenim, ki o kakem glasbeniku ne vedo veliko, marsikaj ostalo nejasnega ali le nakazanega. Po drugi strani pa bodo takšne gledalce/poslušalce, ravno ti na prvi pogled – nikakor ne na posluh! – »hermetični« deli nemara nagnali v raziskovanje njemu neznanih glasbenikov in glasb ter k vnovičnemu ogledu filma, ki bo po takem ekskurzu videti in slišati popolnoma drugače kot prvič.
Na Trnfestu je ob filmu Harmonikarji raztegoval možganske vijuge MarioB.
Komentarji
komentiraj >>