Irak je včeraj sporočil, da pristaja v brezpogojno vrnitev inšpektorjev Združenih narodov za nadzor razoroževanja v državo. Še več, ker se z novo svetovno vojno ni za šaliti, so se Združeni narodi in Bagdad včeraj na Dunaju dogovorili že tudi o tehničnih podrobnostih vrnitve Komisije Združenih narodov za nadzor, preverjanje in inšpekcijo Iraka. Inšpektorji bodo s svojim delom začeli, v bistvu pa bodo poskušali nadaljevati že na začeku 90-ih let prejšnjega stoletja začeto delo, 30. septembra. In ves svet bi si lahko oddahnil, saj se zdi, da je s tem, vsaj za nekaj časa, nevarnost nove svetovne vojne, spet malo bolj oddaljena.
Toda olajšanja, ki smo mu priča pri mirovniško razpoloženih državljanih sveta, si po vsem svetu vseeno ne delijo. Tako se je že oglasila prva figura ameriškega vojaškega stroja, ki mu tesno ob boku stojijo britanske oprode, George Bush mlajši. Predsednik države, ki pripravlja zakonodajo, po kateri bi lahko uporabili vsa potrebna sredstva, s katerimi bi Irak prisilili v razorožitev, se obnaša, kot da iraške pripravljenosti, da se ukloni sklepom Varnostnega sveta Združenih narodov in omogoči brezpogojno vrnitev inšpektorjev za nadzor razoroževanja v državo, sploh ne bi bilo.
Tudi po tem, ko so na Dunaju že urejali same tehnične podrobnosti vrnitve inšpektorjev Združenih narodov v državo, ostaja ameriško stališče do Iraka nespremenjeno. George Bush mlajši je tako le ponovil zhtevo, ki mu jo narekujejo njegovi republikanski lobisti, ki zastopajo interese ameriške orožarske in naftne industrije. Združene države Amerike tako ostajajo pri zahtevi, da Varnostni svet Združenih narodov o Iraku sprejme novo resolucijo. Toda glede na to, da je bolj malo verjetno, da bi mu to uspelo, saj ameriškemu razkazovanju vojaške moči v Varnostnem svetu nasprotujejo tudi nekatere njegove stalne članice, ki imajo pravico veta, je včeraj ponovljeno ameriško stališče tudi samo zase dovolj zgovorno.
Očitno namreč je, da Američani, oziroma njihova v edino svoj prav prepričana politično-korporacijska elita, le stežka priznava poraze. To nenazadnje pričajo tudi vojaški načrti za dokončanje na začetku devetdesetih začetega dela, ki se ga je lotil trenutni predsedniški ata – George Bush senior. Da gre za podedovano družinsko travmo politične dinastije Bush, priča tudi sama sestava trenutne ameriške administracije. Več kot dve tretjini jo namreč sestavljajo že stari, v zalivski vojni v devetdesetih pod atom Bushom dodobra preverjeni kadri. Besede juniorja se tako od seniorjevih iz začetka devetdesetih bistveno sploh ne razlikujejo. »V prid svobodi in pravičnosti za vse, mora Varnostni svet ukrepati, in sicer tako, da bo ta režim odgovarjal za svoja dejanja. Ne sme se pustiti, da ga vodijo za nos.«
Prav v teh besedah pa je bistvo ameriškega odnosa do Iraka. Zgodovinska travma Združenih držav Amerike in politične dinastijke Bush je, da so prepričani, da jih je Sadam Husein za nos potegnil že v Zalivski vojni na začetku devetdesetih. To pa je nekaj, kar v svoj lastni nezmotljivi prav in politično, gospodarsko in vojaško superiornost prepričana republikanska kasta, ne more kar tako požreti. Ne glede na morebitno figo v žepu, s katero je Bagdad naposled le tudi tokrat popustil mednarodnemu pritisku, pa utegne ameriška zamera do iraškega režima za sabo potegniti za svetovno prihodnost usodne posledice.
V državah nenaklonjenih nadaljnji militarizaciji sveta so se sicer lahko vsaj deklarativno oddahnili. Toda redno ameriško-britansko bombardiranje iraških protiletalskih obrambnih zmogljivosti, ki na obrobju svetovne medijske pozornosti traja že zadnjih par mesecev, načrtovani premiki takoimenovanih nevidnih ameriških bombnikov B-2 na britanski otok San Diego v severnem delu Indijskega oceana, vseeno kažejo, da nevarnost nove svetovne vojne še vedno ni odstranjena.
Nenazadnje so – opogumljeni z znakom dobre volje iraške diplomacije o privolitvi v brezpogojno vrnitev inšpektorjev Združenih narodov za nadzor razoroževanja – svoj glas v New Yorku povzdignili tudi ministri članic Arabske lige. Od vseh držav sveta – torej tudi Združenih držav Amerike in Velike Britanije – so tako zahtevali, da naj Iraku nehajo groziti z uporabo sile in da naj preučijo možnosti za odpravo embarga.
In kaj to pomeni? V prvi vrsti to, da se je na svojevrstni preizkušnji in na prepihu vojaških, gospodarskih, etničnih in še kakšnih interesov najmočnejših držav sveta spet enkrat znašla Organizacija združenih narodov - OZN. Prihodnost sveta pa je spet enkrat odvisna predvsem od tega, kdo vse in predvsem na kak način se bo odločil ukrepati v prid svobodi in pravičnosti za vse. Torej tudi v prid iraškega ljudstva.
ODPOVED:Tudi današnji N-euro moment s samosvojim dojemanjem svetovne varnosti in pravičnosti ameriško-britanske vojaške naveze v zobeh sem prispeval danes mirovniško razpoloženi Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>