Če nas že poletje ni nič kaj prida osrečilo, vsaj na našem koncu, pa so latinski ritmi, ki prihajajo iz Male galerije, navdušili Ksenijo. Odpravila se je na otvoritev razstave Saše Vrabiča z naslovom Obrigado meu Amor.

Ker naša ljubljanska mati še ni dokončala projekta vzpenjača, sva z Majo zagrizli kolena in se ta vikend vzpenjali in spuščali z grajskega Griča. V Arterijo prinašava še sveže novice o performansih in razstavi, ki sestavljajo projekt Kontinentalni zajtrk Ljubljana, Memory (W)hole.

SAŠO VRABIČ V MALI GALERIJI

Septembrska sobotna jutra so kot nalašč za obisk razstav, ki se odprejo ob večerih konec delovnega tedna. Bistrina sobotnega jutra je belo kocko Male galerije očistila otvoritvene gneče in hrupa. Pred nami se je v vseh širini razprostrla najnovejša slikarska razstava Saše Vrabiča: Obrigado meu amor. Preden pa se podrobneje posvetimo črno-belemu realizmu, bossa novi, portugalskemu jeziku in predvsem ljubezni, si nekoliko pobliže poglejmo, kdo je Sašo Vrabič.

Redni poslušalci Arterije ga zagotovo poznate iz številnih pregledov in recenzij sodobnega slovenskega slikarstva zadnjih petnajstih let. Sašo Vrabič ima za tako mladega avtorja zavidljivo biografijo, kar je še posebej danes, ko umetniki zelo redko dobijo možnosti razstavljanja, prava izjema. Skoraj ni minilo leto, da ne bi imel samostojne razstave, skupinskih razstav pa skorajda ne moremo prešteti.

Če naštejemo samo nekatere najpomembnejše razstave, lahko omenimo: Teritorije, identitete, mreže: slovenska umetnost 1995 - 2005, 7 grehov, Oko in njegova resnica, spektakel in resničnost v slovenski umetnosti 1984 – 2001, U3 v Moderni galeriji v Ljubljani.

Sodeloval je tudi na številnih mednarodnih prireditvah: (Re)traceable Choreography, Studio Gallery, Budimpešta; Central, New Art from New Europe, Kunstforum, Dunaj; Pilot:1, Limehouse Townhall, London Old habits die hard, Norwich Gallery, Norwich; Hamburger Bahnhof, Berlin; Platform Garanti Contemporary Art Center, Istanbul; Kunstnernes Hus, Oslo; Far away, Art Museum, Eskilstuna…

Po končani srednji šoli za oblikovanje in fotografijo je nadaljeval študij slikarstva na ljubljanski akademiji za likovno umetnost in ga leta  1997 tudi uspešno zaključil. Kasneje je na isti instituciji opravi tudi magisterij umetnosti s področja grafike in videa, kjer je svoje zaključno delo pokazal javnosti v letu 2001.

Vrabič je brez dvoma eden najbolj opaznih ustvarjalcev najmlajše generacije slikarjev in vizualnih umetnikov. Lahko ga prištevamo v generacijo razširjenega statusa vizualnega, ki v svoje delo vključuje tudi fotografije, elektronsko tehnologijo, ponovitve motivov…To slikarstvo bi lahko opredelili tudi skozi postmodernistično idejo semplanja, oz. ustvarjanja pastišev iz velikih zgodb.

Vrabič se deklarira kot avdio/vizualni umetnik. Njegova življenjska filozofija je: skušaj reči NE! Zgledno in zelo pregledno, a vendar ne dolgočasno je na svoji internetni strani www.vrabic.tk/ pripravil svoj elektronski portfolio. V njem najdemo njegova video in avdio dela, slike, grafike, fotografije in ozadja nekaterih zanimivih projektov. Zanimivo in nekoliko drugače od številnih internetnih strani umetnikov, Vrabič neposredno nagovarja obiskovalce, naj ga pokličejo, da jim v živo razloži kar pač počne, če niso razumeli, kaj je s svojim delom hotel povedati.

Tema s katero se Sašo Vrabič ukvarja zadnja leta je problematizacija zasebnega in izpostavljanja le-tega javnosti, javnemu pogledu. V svojem umetniškem delovanju uporablja in raziskuje različne medije, od klasičnega slikarskega platna, glasbe, videa, spletnih strani, računalniškega tiska. Tematsko ga najbolj privlači antropološko-socialno raziskovanje sodobnosti, skozi javno-privatno sfero ne glede na izbrani audio-vizualni medij.

Na tokratni razstavi v Mali galeriji predstavlja novo serijo slik; črno belo stensko poslikavo, štiri platna in zvočni zapis, narejen prav za to razstavo. Vrabič je navdih za razstavo dobil v filmu Wima Wendersa Zgodbe iz Lizbone. Film ga je tako fasciniral, da se je odločil za krajše potovanje po Portugalskem, kjer ga je fasciniralo praktično vse. Še največji vtis sta nanj pustila glasba in jezik, kar tudi v veliki meri opredeljuje razstavo.

Vrabič je nekoč nekje izjavil, da dela slike po načelu hitrega realizma, kar danes natančneje pomeni prevajanje digitalnih elektronskih podob v klasično slikarstvo. Tako je pred dobrimi desetimi leti začel prenašati digitalne podobe na platna s klasičnim načinom slikanja. Kot pravi sam, je »izbira tehnologije samo podaljšek ideje v kontekstih vsebin hitrega vsakdana.«

S klasičnim načinom slikanja Vrabič do določene mere upočasni sam proces zamrznitve podobe. Pri pozornem opazovanju motivov popevkarjev, ki se pojavljajo na štirih platnih, bi lahko celo rekli, da na njih lahko vidimo upodobljen izsek, fragment, podobo temporalizacije časa. Podoba ni enostavno zamrznjena, ampak je bolj vizualni fragment, do onemoglosti upočasnjen s tipko stop.

Na sliki začne teči čas znotraj nekega drugega časa. Predvsem pa odpre vrata v nov prostor, v katerega nas zelo spretno pod roko popelje zvočni zapis, ki spremlja razstavo.

Zvočni zapis deluje kot premišljeno sestavljena glasbena kulisa, ki daje razstavljenim delom svojevrsten ritem, da polno zaživijo.

Obiskovalec razstave lahko tako znotraj galerije v miru kontemplira, ločen od hrupnega zunanjega sveta na ulici. Mehurček oaze, v katerem se gledalec, ko se enkrat sooči tudi z veliko poslikavo naenkrat zave, da je pravzaprav na odru on sam, ko ga ob prepuščanju umetnosti zvedavo opazujejo mimoidoči.

Pa mimoidoči niso moteči element. Tisto, kar pri razstavi res moti in bode v oči je paznik, ki iznad velike poslikave kot nekakšen deus-ex-machina neprestano pogleduje in zre v redke obiskovalce. In kako naj potlej zvedavi, ritma in življenja polni obiskovalec tam zapleše, če nad njim tako grozeče trepeta vouyeristično oko?

Potem se pač povsem klasično usedeš na tla ali na radiator in poslušaš zanimive elektronske ritme, ki temeljijo na sambi in bossa novi. Nežne elektronske ritme dopolnjujejo eksperimentalni zvoki vseh delov govornega aparata in celo nekateri zvoki z ulice. Zelo pomirjujoča glasba, kot nalašč za spremljanje razstav, branje knjig, poležavanje na plaži ali samo sanjarjenje o poletju in daljnih morjih.

Sanje in intimno vzdušje razstave morda najbolj izpostavi prav osrednji element razstave, frontalna stena, ki jo je Vrabič poslikal prav posebej za to priložnost. In kako prav je imel, ko je v razstavnem katalogu izjavil, da bo s to sliko prostor postal urbano intimen.

Motiv poljuba znotraj galerijskega prostora skozi šipe pogleduje motive poljubov na gigant plakatih, ki so prav v tem času naselili naše ulice. In smo spet na tisti ciklični točki, nekakšni zaokrožitvi z zunanjostjo polja, ki je, kot pravi Sašo Vrabič, ključna za pojmovanje zaključka in konca.

Veliko je namreč drobnih fragmentov, ki se s časom združijo v idejno celoto. Morda bomo Vrabičeve slike po sprehodu skozi mesto gledali z drugačnimi, kot ob poljubu, rahlo priprtimi očmi.

KONTINENTALNI ZAJTRK V LJUBLJANI

V Ljubljano je 2. septembra pripotovala karavana Kontinentalnega zajtrka. Za njegovo ljubljansko izvedbo je poskrbel zavod Muzeum. Ne skrbite, Arterija se ni začela počutiti domače v kulinaričnih vodah. Kontinentalni zajtrk je seveda umetniški projekt. Bolje in bolj zapleteno: Kontinentalni zajtrk je mednarodni, sokuratorski in multidisciplinarni projekt posvečen najnovejšim predlogom v polju sodobne vizualne umetnosti, so se pohvalili na tiskovni konferenci.

Ideja za projekt, ki se vsake toliko zgodi v drugem evropskem mestu – od decembra do marca bo tako gostoval v bližnjem Mariboru – je nastala v Italiji. Leta 2003 je center Trieste Contemporanega predlagal, da bi raznolika mednarodna skupina umetnostnih institucij med leti 2004 in 2005 izpeljala vrsto bolj ali manj sočasnih razstav.

Kontinentalni zajtrk ima tudi svojo temo. Ta je ideja identitete in razumevanja drugega v in onkraj tistega dela Evrope, ki se je pred kratkim pridružil srečni skupini izbrancev v Uniji. Spet gre torej za ustvarjanje in potrjevanje ideje o vzhodnoevropski različici umetnostnega sveta, ki naj bi nastopal kot revnejša, zato pa nič manj zanimiva sestra svoje zahodnoevropske in ameriške prijateljice. K tej ideji je pred časom nemalo prispevala že skupina Irwin, pa nekateri slovenski in ruski teoretiki in likovni kritiki. Ali v tem trenutku še drži, da je umetnost vzhodne Evrope vsebinsko drugačna od ostalih umetnosti ostaja vprašanje. Gotovo pa je, da ima na voljo manj kapitala iz česar sledi, da je povezovanje inštitucij nujno za njen obstoj.

In zakaj se projekt sploh imenuje Kontinentalni zajtrk. Ker je ta zajtrk povsod enak, kakor McDonalds – kjerkoli ga naročite vedno vam bodo servirali kavo ali čaj, bolj ali manj zapečen toast pa kakšen kos masla in marmelade za povrh.

Kontinentalni zajtrk je mnogo manj obilen od tako imenovanega angleškega jutranjega obroka, kljub temu pa se organizatorji ljubljanskega zajtrka na to niso ozirali in naš urnik dodobra napolnili z različnimi dogodki.

Ljubljanska varianta kontinentalnega zajtrka pa si je nadela tudi posebno ime. Memory (W)hole. Ker je dvojni w pisan v oklepaju lahko naslov razumemo deljeno. Na eni strani gre za obnavljanje spomina kot celote, ki jo sestavljajo mnogi gradniki, na drugi pa za luknjo, ki se ohranja v našem spominu.

Na Gradu so te dni potekali performansi, konferenca, včeraj zvečer pa se je odprla tudi razstava. Vsak od sodelujočih kuratorjev je v Ljubljani predstavil enega ali dva umetnika. Direktorica Muzeuma Barbara Novakovič je ponudila Lelo B. Njatin in soustvarjalce Tomaža Gubenška, Primoža Jezo, Srečka Bajdo in Tomaža Štrucla s performansom Nisem hotel vedeti a izvedel sem. Dogodek je v Kazematah potekal v petek popoldne in zvečer. Ponavljal se je na vsako polno uro, saj je umetnica performans pripravila tako, da ga je naenkrat lahko doživelo le trinajst obiskovalcev.

Performans Lele B. Njatin Nisem hotel vedeti, a izvedel sem je obetavno odprl Kontinentalni zajtrk. Ko se nas je prva gručica osmih radovednežev nabrala pred vhodom v Kazemate, so nam ustvarjalci v roke potisnili list papirja. Nanj je bila, z nekaj tipkarskimi napakami, natisnjena zgodba, bolje uvod v zgodbo romana Javierja Mariasa Tako belo srce. Ključni dogodek, ki so ga opisovale vrstice na belini, samomor hčere in očetovo odkritje tega dogodka, je predstavljal izhodišče za nastanek močnega umetniškega dela.

Ko smo končali z branjem, nas je umetnica spustila skozi vrata. Znašli smo se v klavstrofobičnem ozkem prostoru. Korak nam je zaprla bela kopalnična stena – kopalnična pravim, ker je bila obložena z belimi keramičnimi ploščicami in ker se je tudi samomor zgodil v kopalnici. V steno je bila vrezana pravokotna luknja in na drugi strani nam je pogled vračal stoječi moški.

Stali smo v prostoru in ga opazovali. Najprej je njegova bližina in hkrati oddaljenost, ki jo je povzročala pregrada, v meni zbudila nelagodje. To pa se je hitro razblinilo, ko so performerjeve oči napolnile solze. Z minimalnimi gibi napenjanja in sproščanja obraznih mišic, je obraz pred nami spreminjal razpoloženje od opazovanja do krčevite bolečine. To je trajalo nekaj minut. Sprostila sem se in se ravnokar hotela pričeti dolgočasiti, ko je v nas nenandoma in hkrati prodrla močna, bleščeča svetloba, ki jo je spremljal oglušujoč pok. Zatem je vse prekrila tema.

Po nekaj sekundah je iz odprtine spet zasijala svetloba. Videli smo dolg hodnik Kazemat. Na njegovem koncu je obsijan s svetlobo stal performer, pred njim pa na tleh velikanski nedrček. Po trenutkih strašne agonije je oče slekel lastno oblačilo, se razgalil pred nami, da bi prekril hčerino goloto – njene bele prsi. In potem spet nepričakovano -  grozen zvok, hkrati pa padec ogledala, ki je naš pogled v daljavo zamenjalo s pogledom na odsev lastnih preplašenih podob. Z srci, ki so nam glasno razbijala, smo zapustili prostor dogodka.

Kljub temu, da je performans name močno vplival z šoki osvetlitev, ogledal in luči, pa nikakor nočem reči, da je bil šok edino, kar me je prevzelo. Deloval je le kot pomagalo ozaveščanja in občutenja bolečine estetskega, gledališkega dogodka. Tako nismo zgolj videli, ampak tudi čutili. Nismo le slutili bolečine drugega, ampak se je ta naselila tudi v nas, s pomočjo zvoka in svetlobe. Ogledalo nam je pomagalo videti naš lasten občutek groze. Vprašanje, ki se mi zastavlja je le, ali iz tega sledi, da lahko le tedaj, ko sem v enakem čustvenem položaju kot prizadeti, zares začutim se kaj mu dogaja. Ali vživljanje samo po sebi ne zmore pripeljati tako daleč? Verjetno ne.

Ogledala sem si le še en performans, delo Elžbiete Jabłonske iz Varšave, ki naj bi temeljilo na prikazovanju stereotipne vloge ženske gostiteljice, a me je ta pustil tako hladno, da se ga ne bom trudila opisovati. Nekaj performansov si je v soboto ogledala Maja in po krajšem predahu boste slišali, kako so se ji vtisnili v spomin:

Kontinentalni zajtrk se je nadaljeval v soboto na ljubljanskem gradu. Ob osmih zvečer je umetnica italijanskega rodu, Emanuela Marassi predstavila svetovno premiero Performansa for Memory (W)hole. Z njim je skozi izpoved, ki naj bi simbolizirala nezmožnost pristne komunikacije znotraj sodobne družbe posredovala svoje videnje identitete in percepcije »drugega« v današnjem svetu. Delo torej obravnava nezmožnost komunikacije med ljudmi. Ta je vedno prisotna v naših življenjih, v katerih smo tako subjekti kot akterji.

Skozi tematski okvir projekta Kontinentalni zajtrk, naj bi umetničino delo razkrilo vir nesposobnosti medčloveške komunikacije, ki izhaja iz zelo običajnega, neprijetnega obnašanja. To naj bi se po avtoričinem mnenju namreč odvijalo preko licemerskih kod, ki puščajo današnjega človeka nezmožnega avtentične komunikacije, karkoli že to pomeni.

Performance je bil oblikovan skozi starodavno simboliko. Z moko posuta tla v obliki spirale, ki jo glavna protagonistka v belem razprši in v katerega naposled vtre kri štirih vitezov v črnem, ki ji z dramatično gesto podarijo vsebino svoje notranjosti. Naposled se umaknejo, ženska v belem pa izusti dramatičen krik in pade v neke vrste trans, ki je poudarjen z efektom rdeče svetlobe.

Celotno zadevo je spremljalo patetično vzdušje ob spremljavi glasbenikov, pod vodstvom Puccia Migliaccia, ki pa mu ni uspelo pričarati polnokrvnega zvočnega efekta v ambientalnem prostoru Ljubljanskega gradu. Prav tako močna rdeča osvetljava je prej ustvarila efekt »red light districta« kot pa vzdušja pretresljive izpovednosti krize komunikacije med ljudmi. In končno, sama mizanscena performansa je bila, razen treh slovenskih igralcev, ki so svoje delo solidno opravili, izvedena skrajno infantilno in ilustrativno.

Po petinštiridesetih minutah smo dočakali naslednji performans madžarskega umetnika Balinta Syombathya z naslovom Abortus, ki je problematiziral to, v današnjem svetu vsepovsod prisotno tematiko. Umetnik je na lirično ilustrativen način prikazal ključni del postopka splava, ko je z nožem prerezoval melone in iz njih z žlico mehanično postrgal mehko sredico s koščicami. Ostanke melon je obešal na kavelj za seboj. Ta postopek je večkrat ponovil, kar je sicer ustvarjalo močan vtis, vendar pa se je ob spremljavi pesmi »What a wonderful world« vse skupaj vendarle izpostavilo kot vsepreveč patetično, kar se je še stopnjevalo v naslednji gesti.

Nadaljevanje performansa madžarskega umetnika se je izvršila v upodobitvi stilizirane ženske podobe na platnu, ki je bilo postavljeno med visečimi melonami. Umetnik jo je naslikal z vsebino izdolbenih sredic melone, ki jih je postrgane pred tem metal v vedro. Patetična gesta je dosegla vrhunec, ko smo na poslikanem platnu zagledali projekcijo človeškega zarodka, prijetno glasbo pa je zamenjal dojenčkov jok.

Balint Syombathy naj bi s to gesto ne nudil dokončnega odgovora, marveč le sprožil reakcijo publike in jo spodbudil k razmišljanju. Vendar pa mu s svojo naivno ilustrativnostjo ni uspelo vzpostaviti konstruktivnega diskurza na temo, ki je sicer tako politično, kot tudi na osebno intimni ravni vedno aktualna. Ta je bila namreč že tolikokrat izpostavljenna, da bi posameznika najverjetneje veliko bolj pretresla kot radikalno intimna izpoved nekega drugega posameznika. Tistega, ki te sooči s svojo osebno tragedijo in s tem ne spodbudi diskurza na neki generalni ravni.

Naslednja uprizoritev je bila delo Lorenza Missonija. Performerka je na oknu grajskega dvorišča skozi zaprto steklo uprizarjala svoje petje, ki se je potem gledalcem zvočno ponovilo. Ti so jo opazovali iz prostora grajskega dvorišča. Dotlej so jo videli le skozi zaprto okno gradu. S tem je avtor ustvaril nove zvočne izkušnje s pomočjo razcepljenja, predrugačenja in ponovnega sestavljanja zvoka, ki znotraj določenega prostora predstavlja čas. Tako smo lahko videli vizualno podobo človeka v neki akciji, v tem primeru petja, ki jo je izvajal v prostoru, ločenem od gledalčevega. Zvok smo slišali šele po koncu njene dejanske pevske izvedbe. Tako smo bili deležni istega časa znotraj dveh različnih prostorov, ki se je manifestiral z zamikom.

Na ta način ima glasba, kot predstavnica časovne dimenzije, ključno vlogo pri ustvarjanju osebne časovne dimenzije v gledalčevi percepciji. Zvok raztegne čas, ustvari napetost in spremeni proces raziskovanja podobe ter vodi pogled od ene sledi k drugi. Tako je v bistvu zvok tisti, ki postane glavni medij v gledalčevem dojemanju različnih dimenzij prostora.

S tem se je končal sobotni Kontinentalni zajtrk.  Namen projekta - ustvariti izhodišče za razvoj bodočih kulturnih mrež je sicer lepa gesta. Vendar pa bi ravno zato bilo v bodoče bolje prikazovati dela, ki obravnavajo kakršnokoli že problematiko bolj poglobljeno in ne kot reprodukcijo že tolikokrat prežvečenih idej, sporočil in form.

Na včerajšnji večer je sledila sklepna gesta Kontinentalnega zajtrka, ki sem ga preletela Petja. Razstava se je porazporedila v znanih a za vizualno umetnost žal mnogo premalokrat izkoriščenih sobanah in sobicah Ljubljanskega gradu. Na ogled bo do 25. septembra, poleg materialnih ostankov s performansov, pa ponuja nekaj zanimivih del.

Kakor že na IV. Manifesti, me je navdušil sociološko naravnani projekt Mansa Wrängeja, ki v značilni maniri dodelanega diagrama in večzaslonskega montiranega videa, predstavlja idejo o nastanku in razvoju dobre govorice. Njegovo delo kvalitetno izstopa od ostalih projektov predstavljenih v grajskih Kazematah.

Ogleda je vredna skoraj grafična instalacija fotografij Fabia Andree Sajiza v eni od grajskih celic, skoraj nemogoče pa se je izogniti instalaciji, ki obračunava z vero. Ta je vsebinsko odlično vkomponirana v grajsko kapelo. Makedonka Vana Uroševič grozljivo inštalacijo preizpraševanja verskih objektov, prekrije s posušenimi žuželkami, ki pa izsušenim podobam podarjajo novo, čeprav grozljivo življenje.

Razveselil me je tudi prazni neonski znak hrvaškega umetnika Igorja Eškina, ki ga gledalec napolni s svojo vsebino. Prisotnost gledalca zahteva tudi grozljivo humoren pogled v omaro Aleksandra Kujučeva. Notranjost omare predstavlja skrito vsebino vsakega izmed nas; tisto česar ne razkrivamo in je drugim skrito. Naš pogled v omaro se ujame v podobi drugega, ki je morda naš skrivni alter-ego?

Kontinentalni zajtrk je ponudil tudi konferenco, ki pa je bila medijsko slabo oglaševana, kar se zdi tudi težava celotnega projekta. Ponudil je nekatere zanimive projekte, vendar bi, razen redkih izjem o izrednih presežkih le težko govorili. Presežni del je gotovo predstavljal tridnevni maraton performansov, ki je ljubljanskemu občinstvu ponudil nekaj zanimivih trenutkov, vsaj meni pa bo v spominu ostalo delo Lele B. Njatin Nisem hotel vedeti, a izvedel sem.