Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Georgij Gospodinov - Naravni roman (3091 bralcev)
Sreda, 17. 8. 2005
Zala Dobovšek



˝Da bi napisal naravni roman, moraš nenehno buljiti v vidno. In odkrivati podobnosti.˝

Pri Beletrini je pred kratkim izšla knjiga izjemno zanimivega in pronicljivega sodobnega bolgarskega avtorja Georgija Gospodinova z naslovom Naravni roman. Gospodinov je predstavnik mlajše generacije bolgarskih literatov, ki je uspel prebiti oklep posledic nekdanjega zapletenega položaja bolgarske književnosti in prodreti v širšo Evropo.

Zgodovina razvoja bolgarske književnosti je zapleten splet njihove nekdanje politike in narodno-osebnega vpogleda v svetovni nazor. V obdobju avantgarde so bili na njihovem literarnem področju prisotne vse smeri. Od ekspresionizma, dadaizma do surrealizma. Žal pa je bolgarska komunistična družba zaradi svojih ozkih in umetnosti nenaklonjenih načel pretrgala možnost vzpona in emancipacije domačih piscev. Ti so zaradi svojih miselnosti stopili na žulj oblasti, ki jih je posledično obtožila in s tem za ničkoliko objavljenih književnih del prikrajšala ne samo avtorje, pač pa tudi bralce.

Bolgarska književnost je bila na Slovenskem v prelomu 19. stoletja in po drugi svetovni vojni precej prisotna in slovenskemu bralcu dostopna. Kmalu zatem pa je zaradi pomanjkanja prevajalcev začela usihati in tako sčasoma dosegla položaj neobdelane in nepoznane literature.

Prav zato je Gospodinov nadvse sveža in mamljiva noviteta na slovenskih knjižnih policah, ki s svojim tokratnim romanom presega pričakovanja in oznani, da je skrajni čas, da prisluhnemo tudi bolgarski književnosti in jo, tako kot nekoč, zopet vzamemo pod drobnogled.

Naravni roman je popotovanje, po katerem bralec udobno spolzi. Ne zaradi prazne lahkotnosti, ampak tenkočutnega krmarjenja pisca skozi besede. Avtor se v knjigi razdrobi na tri različne identitete. Kljub navidezni nepovezanosti med sledečimi poglavji, ne izgubimo ključne zgodbe in prioritet, ki označujejo ter opredeljujejo vsakega Georgija posebej. Vsa tri bitja nosijo v sebi nenavadne zgodbe in s široko odprtimi očmi stremijo k prikriti resnici sveta, ki se zanje lahko skriva tako v ljubljeni ženski kot v straniščni etiki ali pa nadležni muhi.

Torej Georgije zanima marsikaj in se jim dogaja marsikaj… Eden od Georgijev, ki se nam predstavi, je v postopku ločevanja s svojo ženo Emo. Trpko spoznanje, da prihajajoči otrok ni njegov, mu do zdaj še neodkrito občutljivost razpre skozi prikrit čustveni in miselni boj, ki ga bije v sebi. Tako ponoči sanja o letečih gramofonskih ploščah, ki režejo glave golobom, podnevi pa o vsem ostalem. Dostikrat zapade v vrtinec nekdanjih skupnih doživetij z ženo. Ob tem ga muči razpetost. Razpetost med podobo krepkega moškega in neutolažljive duše, ki ji zaradi osredotočenih čustev nepretrgoma podaja spomine iz otroštva, spomine na brezpogojno ljubezen. Ta Georgij nam nevsiljivo in presenetljivo razkriva enega od načinov, kako čustvuje in doživlja ločitev prevarani moški. Sentimentalni pristop še vedno obdan z moško razumnostjo in čustvenim prikrivanjem.

Nek drugi Georgij je urednik. Ta ima neskončno rad stranišča. Pravzaprav čisto vse, kar se le malo dotika te teme. Obseden je s straniščno kulturo in s časom, ki ga človek pusti sedeč na wc školjki. Ve vse o njegovi zgodovini in pojmovanju v različnih deželah. In o tem, da je med javnim in zasebnim wc-jem nepremostljiva psihična razlika. Svoja spoznanja opisuje pretkano in duhovito. Brezkompromisno pove resnico, da je to pač del slehernega človeka in da pred dejstvom, da smo na straniščni školjki vsi enaki, ne moremo nikoli ubežati.

Stranišče kot prostor vračanja k sebi, k razmišljanju. Če nisi sproščen na tem mestu, potem nisi nikjer. Prikrito nam sugerira, da tisti, ki o tem ne morejo in nočejo premišljevati, preprosto niso pomirjeni s seboj. Straniščna etika je zanj ena temeljnih in zato ključna za ničkoliko naših ˝izven-straniščnih˝ dejavnosti. Je naša podzavest. Kolektivna, a vseeno presneto osebna.

Tretji Georgij, ki se hkrati prepleta z drugim, pa je ljubitelj in biološko-psihoterapevtski privrženec muh. Muh ne dojema zgolj kot še eno izmed tečnih žuželk, po katerih človeška roka tako vztrajno udriha, ampak so zanj sveta, plemenita in sanjska bitja. Pravi, da je muha mediator sveta, angel in hudič v enem. V tem poosebljanju pa tudi on vidi odlično snov za roman. Hrepeneče jim zavida, ker toliko vidijo in slišijo. Tudi tiste skrivnosti, ki ostajajo le na najbolj zakotnih mestih. O pomisleku glede njihovih stalnih in oboževanih destinacij pa se morda nehote pomešamo s prejšnjim Georgijem – tistim, ki ima rad stranišča in te zadeve.

V knjigi nam prav tako vzbudijo nostalgijo seznami užitkov, ki jih avtor razporedi po desetletjih in nam s tem na svojevrsten način predstavi uživaštvo, s katerim se je nekoč razvajalo telo in duha. Ves čas prisotna avtorjeva želja po najdbi recepta, kako napisati naravni roman pa ne usahne do samega konca.

Kljub nekaterim potencialnim domislicam, da bi celoten naravni roman lahko bil sestavljen iz kosov začetkov nekih drugih romanov ali o muhi kot edini mogoči protagonistki, zagotovljenega odgovora ne najde. Ali pa ga pa enostavno ne vidi. Saj je prav to, kar je spisal na prejšnjih straneh, idealen primer naravnega romana – kakor koli bi že ta moral izgledati.

Recenzijo je spisala Zala Dobovšek.


Komentarji
komentiraj >>