RADIO ŠTUDENT na sporedu: 9.9.2005
TOLPA BUMOV petek ob 19.00
SEAN PRICE Monkey Barz (Duck Down, 2005)
*V sredini devetdesetih je na sceno z velikimi koraki vstopila veličastna mala založba »Duck Down«, ki sta jo vodila izjemno posrečena lika, ki sta slišala na ime Shaqie Duckie in Eddie Mashedy. »Ruster« založbe je bil, sploh skozi oči današnjega časa, res neverjeten in je hiphopu v drugi polovici devetdesetih ponudil kar nekaj odličnih plošč. Glavna prednost te založbe je bila vsekakor to, da je delovala v zaprtem krogu izvajalcev, katerih skupna točka je bila klika, imenovana Boot Camp. Ravno ti izvajalci, kot so recimo Smif-N-Wessun oz. kasneje Cocoa Brovaz, O.G.C. oz. s polnim imenom Originoo Gunn Clappaz ter Buckshot s svojimi Black Mooni, so skupaj z odtrganim dvojcem Heltah Skeltah tvorili celoto vase zaprte založbe Duck Down. Seveda pa Duck Down ni štartal popolnoma od začetka, saj je pred tem sodeloval z založbo Nervous Records. V drugi polovici devetdesetih so nam pri tej založbi ponudili kar nekaj klasičnih plošč, med imeni pa sta vsekakor prednjačila Ruck in Rock, ki sta skupaj tvorila dvojec Heltah Skeltah. Njun prvenec »Nocturnal« je s tipičnim Duck Down zvokom in odrezavimi, lepo podanimi besedili pomenil nekaj rahlo drugačnega in fanta sta bila nagrajena s tem, da ju je takrat najboljša in vodilna raperska revija »The Source« proglasila za najboljša nova izvajalca v letu 1996, ko je izšel njun prvenec. Dve leti zatem sta se fanta vrnila s ploščo »Magnum Force«, nato pa njunega skupnega dela nismo več opazili, se je pa takoj v začetku novega tisočletja slišalo, da naj bi Ruck slej ko prej izdal svojo solo ploščo. No, na to ploščo je bilo potrebno čakati kar pet let, vmes pa se je spremenilo še marsikaj. Recimo to, da dvojce Heltah Skeltah ni več in je najbrž tudi zaradi tega Ruck prevzel novo ime, na katero sedaj sliši že nekaj let – ime Sean Price.
V letošnjem letu come-backa založbe Duck Down, ko se bodo zvrstile kar tri nove plošče, se je tako prvi na policah s ploščami pojavil Sean Price. Za začetek je povzročil veliko govoric o tem, da to nikakor ne more biti tisti »dreadlockasti« poba iz Heltah Skeltah, saj so bili bujni dreadlocksi zaščitni znak omenjenjega dvojca, sedaj pa je fant popolnoma brez las. Tudi pomisleki o tem, da je bil Ruck pravzaprav veliko slabši in odrinjeni član, nekakšen Phife Dawg pri Heltah Skeltah, so na prihajajoči izdelek metali slabo luč, saj bi si skoraj vsi raje želeli solo izdelek njegovega partnerja. Vsem govoricam navkljub pa je sledil tudi odgovor v nepričakovano dobri plošči, imenovani »Monkey Barz«.
Začetek plošče je preprosto fascinanten in briljanten, saj »One Two Yall«, »Onion Head« ter »Heatburn« pomenijo tudi višek plošče. Težava se pojavi v tem, da izdelek na sredini postane prekleto monoton, neinspirativen in še kaj drugega, svojo začetno magičnost pa znova pridobi šele v zadnjih štirih kompozicijah. In kaj ob poslušanju sploh ugotovimo? Vsekakor to, da je Sean Price tu po vsej verjetnosti iz dveh razlogov: ker ima rad hiphop ter ker je popolnoma brez denarja. Tekstualno se drži nekaterih tem, od katerih ne odstopa preveč. V prvi vrsti bi lahko označili njegovo tekstualno blodenje kot humorni potep po New Yorku, ki ga uprizarja samozvani »Brokest Rapper you know«. Nadalje je svoje vstajenje in vstajenje založbe združil s prijetno interpretacijo tekstov ter poštenim in resničnim portretom newyorškega mc-ja, kjer vsi vidijo le najuspešnejše raperje z veliko denarja. Pot in težave, skozi katere se je očitno v času od obdobja slave Heltah Skeltah do izida te plošče peljal Sean Price, pa ni opisana kot »jamranje«, marveč so humorno, zanimivo in zabavno. Med vso tematiko tega najbolj odtrganega dela založbe pa se znajde tudi dobro interpretirana ljubezenska pesem. Kot značilnost velja omeniti vsaj še to, da se znotraj določenega komada večkrat zamenja razpoloženje, kjer od popolnega razvrednotenja sebe in tega, da meji že na blaznost, preide do samoironije in humorja.
Nadaljnje besedilsko popotovanje se skozi skoraj celotno ploščo nanaša na t.i. »fake gangsta raperje«, ki naj bi bili nekaj, kar niso, in borbo obubožanega raperja, kjer predaja in finančni zlom nimata svojega mesta. Produkcija se drži vseh karakteristik zvoka, ki so ga na izdelke Duck Downa bolj kot ne prinesli člani produkcijske ekipe Da Beatminerz. Preprosti »beati«, obdani s soul sampli in loopi ter močnimi basi, ki spominjajo na zlato dobo hiphopa, so skorajda popolna reciklaža beatov sredine devetdesetih. Kar pa vsekakor preseneča, je izjemno dolg spisek producentov, saj so se poleg uveljavljenih Khrysisa ter 9th Wonderja, legendarnega P.F. Cuttina ter Ayatollaha in Agallaha na plošči znašla nekatera popolnoma nova imena, kot so recimo Moss, Ty Deals, Edward Maximillion III. in drugi. Skupna točka skoraj vseh pa je, da so poiskušali ustvariti nekoliko zastarel zvok, ki je krasil nekdanje izdelke te založbe.
Več kot pet let je minilo, kar je skoraj cel svet pozabil poslušati zvok, ki ga je v hiphop pripeljala založba Duck Down ali skupina Heltah Skeltah, sedaj pa se je ta surovi, a preprosti zvok vrnil recikliran in na novo obdelan. Vrnili so se preprosti beati, smešni teksti ter prijetno in gladko podajanje tekstov, ki na trenutke meji na parodijo raperskega okolja in sveta. Srd nad rap igro, ki uničuje talente, hkrati pa povzdiguje mnoge povsem povprečne, da ne rečemo kar podpovprečne raperje in ki je polna nekakšnih ponarejenih gangsterskih tekstov, je očitno pri Seanu Pricu povzročila precej hudih besed. A prav ta fascinanca, ki jo hkrati uporablja na preprost in humoren način, na trenutke dobro vpeti in pametni »punchlini« ter klasična dobra liričnost so odlika plošče, ki pa je svojo kvaliteto izgubila zaradi najbolj tipičnega razloga – prevelikega števila komadov. Sredina albuma je res monotona, ponavljajoča in nam ne pove prav nič drugega kot to, kar slišimo tudi na prvem in zadnjem delu albuma, le da je v sredini celotna izrazna vrednost na veliko bolj povprečnem nivoju. Škoda. Sicer pa velja omeniti vsaj še eno tipično stvar založbe, saj se na plošči znajde vse polno gostov, med katerimi pa samo en ni član Boot Camp Clika, pa še njega najdemo v dodatnem bonus komadu, ki ga je Sean naredil za računalniško igro »Grand Theft Auto«. Med njimi pa najbolj presenečajo njegov partner iz Heltah Skeltah Rock ter Tek in Rustee Juxx, na katerega je potrebno vsekakor položiti veliko upov.
Poslušamo pa naslednje skladbe; uvodno »Peep My Words«, »One Two Yall«, »Onion Head« skupaj s Tekom iz Smif-N-Wessun, »Heartburn«, »Shake Down« s Starang Wondahom in Steelom, »Mad Mann«, »Brokest Rapper You Know«, I Love You (Bitch)«, ki nekako spominja na Biggijevo Me & My Bitch, »Spliff N Wessun« z Rustee Juxxom, »Jail Shit« z Rockom iz Heltah Skeltah, naslovno »Monkey Barz«, »Slap Boxing« z Rustee Juxxom ter Rockom in bonus komad »Rising To The Top« z Agallahom.
Tolpo je spisal Jizah
Komentarji
komentiraj >>