Žiga Kariž in Alen Ožbolt sta oba že predstavljala našo državico na beneškem bienalu, kar je gotovo garant za dvig cene umetniške osebnosti. Ožbolt je do leta 1995 sodeloval v tandemu z Janezom Jordanom – dve leti pred razpadom skupine sta v Benetkah predstavila projekt - prostorsko sliko Pogled v oči. Kariž je dosedaj razstavljal sam, vendar mnogokrat v sodelovanju in ob pomoči drugih umetnikov različnih zvrsti, kar je bilo nujno za izpeljavo zapletenih projektov npr. dela Terror-Dekor III. Prav različica projekta Terror – dekor je bila tista, ki ga je leta 2003 popeljala v Benetke.
Gneči na razstavi v ŠKUCU se torej nikakor ne gre čuditi, zato pa je toliko bolj zanimiva odločitev, za tandemsko razstavo tako raznolikih umetnikov. Če smo se pred vstopom v galerijski prostor še spraševali, kakšna je lahko razstava, ki poveže tako različna pristopa do umetniškega dela, pa je ogled razstave povsem razpršil naše dvome. V galeriji ŠKUC se namreč očem ponuja odlična razstava.
Umetnika se seveda nista odločila za skupno ustvarjanje umetniških del, njuni strategiji ustvarjanja sta morda zato vendarle preveč različni. Razdelila sta si prostore galerije in razstava je, prav zaradi njune raznolikosti, verjetno eden od must-see dogodkov na letošnji sceni vizualne umetnosti.
Ljubezen je bojno polje se glasi naslov razstave. Ta verjetno ne predstavlja zgolj boja med močnimi izraznostmi predstavljenih del, ampak posega tudi v zgodovino. Kakor je zapisala kustosinja Alenka Gregorič: "Konglomerat dveh predstavljenih ustvarjalcev ne prinaša le (pre)nasičenosti prostora temveč tudi zgodbo dveh konceptualno močnih oseb, ki s pomočjo zgodb preteklih trenutkov kreirata zgodbo današnjega časa."
Osebna in družbena zgodovina nastaja s prepletom in bojem mnogih drobcev, ki se ohranjajo in prepletajo v našem spominu. Vizualna umetnost, pa tudi miselno polje umetniškega uma ne delujeta nič drugače. Alen Ožbolt in Žiga Kariž sta z razstavo, njenim naslovom in slikovno zloženko, ustvarila odličen koncept, ki dodobra prikaže raznolikost soobstoja njunega ustvarjanja.
Še ena stvar je, ki poleg koncepta poveže oba umetnika. Njuna dela so dovršena tudi v čisto tehničnem smislu. Gledalcu je v veselje, da obišče razstavo, ki ne obstane zgolj pri estetskem, ampak ponudi delo tudi misli. Razveseli ga, da ni zanimiv zgolj koncept, obrtniško pa je razstava nedodelana. Tokratna razstava je polna, osmišljena konceptualno in vizualno ter opremljena s smiselnim naslovom in zloženko.
Ko vstopimo v ŠKUC, ne vstopimo v galerijo ampak v newyorško zbiralčevo dnevno sobo. Z veliko truda je Žiga Kariž poustvaril mnoge umetniške premete, kataloge in knjige, pa tudi zvok. Popolna scenografija kot da realnega, se zabava s kopijo kopije in preizprašuje svet umetnosti. Umetniški predmeti kot dekoracija v poblagovljeni kulturi zahoda stojijo v nasprotju druge Kariževe instalacije Video kluba (po Rodchenku). Sovjetska ideja delavčevega preživljanja prostega časa, je ironično poustvarjena v Kariževi instalaciji. Tu naj bi si v neudobnih identičnih stolih, delavski razredi, pravzaprav pa obiskovalci galerije, ogledovali trash akcijske filme in grozljivke iz 70-ih in 80-ih let.
Deli ponujata obilo materiala za razmislek. Postavljeni eno ob drugo ju lahko beremo kot prikaz zahodnega in vzhodnega umetniškega sveta. Razmislek o umetnosti kot potrošnji, umetnosti kot dekoraciji ponuja delo It's so simple and that's the way I like it. Scenografija zahodnega sveta, preko izbire filmov vdira tudi v vzhodni svet, v katerem je bilo umetniško delo, vsaj v Rodchenkovem času, še razumljeno kot odrešitev človeka.
Sociološki noti Kariževih del se ob rob postavijo Ožboltove serije predmetov. Krhke strukture, ki se ponekod zlivajo s steno, drugič pa so od nje ločene in postavljene v muzejski logiki vitrin, predstavljajo nadaljevanje in ponekod ponavljanje Ožboltovega dela. Ožbolt piše o celičnih oblikah, ki bivajo samozadostno. Pravi, da ljudje sem ne sodijo. Pa vendar so te oblike postavljene na ogled. Pogled seže do njih, pa vendar na nek način ostajajo tuje, svoje. Še ljubezensko pismo, tipični objekt približevanja, je za pleksi steklom nedostopen in ostaja zgolj vidni spomin čustev.
Menim, da je razstava Ljubezen je bojno polje tisto, kar si morate ogledati v razstavni seznoni 2004/2005. V galeriji ŠKUC je dostopna še do začetka oktobra.
V ŠKUCU je gledala Petja.