Sobota, 10. 9. 2005
goran
Radio Študent
Glasbena redakcija
Tolpa bumov, sobota, 10. september 2005
sanso-xtro – sentimentalist (Type recordings, 2005)
*Očitno krizo pri trenutni ponudbi indietronike so se pogumno odločili reševati pri založbi Type records, katere soustanovitelj je tudi John Twells, bolj znan pod psevdonimom Xela. V lanskem letu so na trg lansirali odličen prvenec čudežnega dečka, ki sliši na ime Khonnor, tokrat pa so prvenec založili Melissi Agate aka Sanso – Xtro.
Melissa v svetu glasbe ni začetnica, saj igra kitaro že od svojega desetega leta, za bobne se je prvič navdušila pri trinajstih in je kot najstnica sodelovala v različnih avstralskih bendih, vse dokler se za bobni ni ustalila pri avantrock zasedbi Sin Dog Jellyroll. Pozneje, po štirih albumih in mnogih turnejah, je bend razpadel in Melissa se je preselila v London, kjer si je postavila manjši studio in začela svojo samostojno pot. Ponovno je prijela za kitaro, močno razširila svojo zbirko inštrumentov, med katerimi je največ pozornosti namenila analognim sintetizatorjem, ki so ji bili že v otroštvu ljuba igrača, in po treh letih skladanj in snemanj se je rodil 'Sentimentalist'. Med ustvarjanjem prvenca je sodelovala tudi v odličnem triu Salt, v katerega jo je povabila Emma Stow, ustanoviteljica zasedbe, katere člani prihajajo iz zelo različnih glasbenih področij, zato eklektičnost v njihovem izrazu ni presenetljiva. Kakorkoli že, Melissa je v zasedbi prenehala sodelovati pred devetimi meseci in vso svojo energijo je usmerila v projekt Sanso – Xtro. Pri vplivih ne izpostavlja posameznikov, pove pa, da jo močno navdihujejo jazz iz 50-ih in 60-ih let, dub in reggae iz 60-ih in 70-ih, stari blues, folk- in avantrock, ter tudi novejša elektronska godba.
Sentimentalist ima izrazito osebno izpovedno noto, vendar je ime precej zavajajoče, saj na albumu ne boste slišali čustveno preobčutljivih skladb. Ravno nasprotno, kompozicije so težke, rezke, pogosto nelagodne, kar je predvsem opazno pri skladbah, kjer sta v ospredju akustična kitara ali kalimba. Med snemanjem se ji je začelo tožiti po domu in velik del albuma je nastal pod vplivom njenih spominov na rodno Avstralijo in njeno naravo: značilne rastline, insekte, ptice, morje, kar je v temačnih kompozicijah močno opazno. Kot osnova se pri vseh skladbah pojavljajo akustični inštrumenti. Poleg že omenjene akustične kitare in kalimbe slišimo tudi ukulele, zvonce in še mnogo drugih manjših inštrumentov, ki jih digitalno zmanipulira. Kot podlaga pri vseh skladbah so prisotne subtilne elektronske zvočne teksture, ki dajo glasbi nekoliko bolj topel prizvok. Za te je bržkone poskrbel Andreas Tilliander, priznani švedski producent, najbolj znan pod psevdonimom Mokira, ki je skladbe dokončno izpilil in te elektronske detajle naredil bolj slišne. Zvočne plasti se prekrivajo v zelo zanimivih vzorcih, posamezni zvoki pa so razvrščeni v nepričakovanih in neobičajnih kombinacijah, ki jih Melissa z izvrstnim občutkom za komponiranje sestavi v intrigantno celoto.
V uvodnih, bolj udarnih skladbah, se kažejo njene bobnarske avantrockovske in jazzovske korenine v obliki zanimivih, kompleksnih perkusivnih struktur in programiranja. Morda zaradi izrazito minimalističnega pristopa to ob prvem poslušanju ni tako opazno, vendar z zelo enostavnimi pogruntavščinami, kot je na primer povečevanje jakosti odmeva, doseže zelo prepričljiv učinek. Druga polovica albuma je nekoliko nežnejša, bolj intimna, vplive pa kaže iskati v Melissinem igranju kitare in njenem interesu za majhne inštrumente in njihovo tonalnost, zvočnost in harmoničnost.
Na sicer časovno nekoliko kratkem albumu, ki se ne ponavlja, ji uspe poslušalčevo pozornost obdržati na visoki ravni, kar je posledica prepletanja mučnih na eni in nostalgičnih elementov na drugi strani. Čeprav ima glasba precej elektronski prizvok, Melissa ni le še ena v vrsti lap-top umetnikov, saj je pred kratkim k sodelovanju povabila še dva multiinštrumentalista, in sicer Nika Tafro, ki je zadolžen za sintetizatorje, kitaro in perkusije, ter Enrica Glereana na kitari in efektih. Sama poskrbi za akustično kitaro, bobne, ukulele, kalimbo, sintetizatorje in, kot pravi, jo to mnogo bolj veseli od dolgočasnega ustvarjanja z lap-topom s katerim je ustvarjala do nedavnega. Kljub takojšni všečnosti, ki se morda ob nekoliko površnem poslušanju Sentimentalista lahko zazdi nekoliko enostavna, pa album skriva precej bolj prefinjen glasbeni izraz, ki se vas bo ob bolj poglobljenem poslušanju prav gotovo dotaknil. V poplavi nezanimivih, ponavljajočih albumov, ki jih kot po tekočem traku v naša ušesa tlačijo nekoč prva imena organske elektronike, je Sentimentalist prava osvežitev in z velikimi pričakovanji se oziramo k njegovemu nasledniku.
Pripravil Goran
Komentarji
komentiraj >>