Radio študent
glasbena redakcija
cigule migule
nedelja, 18.9.'05, 14.00
avizzo: MDGR - 77
Starost ljudskih pesmi
*Ljudska pesem in glasba sta bili vedno del žive družbene sedanjosti in sta to mogoče še sedaj, v sodobnih oblikah ljudskosti. V svoji aktualnosti je lahko ljudska pesem združevala oziroma prilagajala elemente starejšega, celo zelo starega in arhaičnega novim in sodobnim, saj je vedno v praktični, zatorej nujno tudi aktualni funkciji za človeka. Tako so se skozi desetletja in stoletja, skozi dinamične procese in spreminjanje ohranjale določene stare pesmi, njihovi deli ali zgolj nekatere oblikovne in vsebinske značilnosti.
Zelo zanimivo je tako opazovati neko ljudsko pesem, ki je lahko na prvi posluh in pogled izjemno preprosta, na svoji površini, po sporočilnosti in vsebini izjemno minimalistična, pa vendar nosi kopico elementov in detajlov, ki govore o njeni starosti, izvoru, družbenem kontekstu, o človeku, ki jo je ustvaril, pel in prenašal iz roda v rod.
Starost ljudskih pesmi lahko ugotavljamo po mnogih značilnostih. Starejše pesmi prepoznamo na primer po njihovi zgradbi in obsegu melodije, kjer se pojavlja pentatonika ali druge malotonske oblike v ožjem obsegu, v najnovejših pa pogostoma že pretirana umetelnost in razvejanost. Prepoznamo jih po značilnih verznih obrazcih (na primer zelo značilen, star slovanski obrazec je tridelni osmerec), po številu verzov v kitici - starejše pesmi so bile pogosto sestavljene zgolj iz enega verza na zvočno kitico. Metrično so za starejšo plast slovenskih ljudskih pesmi značilni različni nepravilni ritmi, od najbolj pogostega petdobnega do drugih, bolj kompleksnih. Starost pesmi se lahko prepoznava tudi po vsebinski plati, bodisi po jezikovnih značilnostih ali zgolj po posameznih besedah in zvezah. Seveda pa ni nujno, oziroma je skoraj nemogoče, da se vse značilnosti pojavijo v eni sami pesmi.
Omeniti imamo še najmanj dve značilnosti arhaičnosti v slovenskih ljudskih pesmih. To je obliko večglasnega petja ter sam način petja. Oboje pa bo ponazoril tudi zvočni primer, ki ga bomo zavrteli v današnji oddaji Cigule migule.
Posebna pet- in šestglasna oblika petja je bila včasih razširjena po celi Sloveniji, sedaj pa jo poznajo in gojijo zgolj še na Koroškem in v Lučah v Zgornji Savinjski dolini. Od umetnega večglasja se razlikuje pa drugačni strukturi in vodenju glasov (vodilno melodijo pri ljudskem petju na primer ne izvaja najvišji glas). Ta poseben način petja se imenuje "na tretjo" (ali tudi "na tretko") ali "na četrto". Prvi glas namreč izvaja melodijo, drugi poje v vzporednih tercah in se imenuje "na čez", tretji in četrti (na tretjo in na četrto) pa se nahajata že precej visoko in dodatno harmonizirata melodijo. Spodaj pa je seveda še bas, ponekod dvoglasen.
Druga značilnost in arhaičnost primera, ki ga bomo poslušali, pa je poseben, starodaven način petja, v grlu stisnjen, rezek in prodoren, ki je pri slovenskem tradicionalnem petju veljal kot estetska norma. Postopni vplivi bolj uglajenega načina petja, ki so prihajali prek prodora medijev ter s prakso pevskih zborov, so počasi izrinili starodavnejši način petja, ki pa se je še ohanil pri pevcih iz Velike Varnice na Štajerskem. Njih bomo namreč slišali na koncu oddaje, v pesmi Ko zjutraj gor stanem.
Nenazadnje pa tudi "petje naprej", kakor se imenuje način petja, pri katerem določen pevec vsako kitico začne in povêde sam, nato pa se mu večglasno pridružijo še ostali, pripada starejšemu sloju slovenske glasbene tradicije.
Pripravil David
Komentarji
komentiraj >>