“V Komisiji Pravičnost in mir in Komisiji za sredstva družbenega obveščanja pri Slovenski škofovski konferenci menimo, da je sedanja zakonska ureditev povzročila zastoj profesionalnosti in avtonomije na RTV Slovenija. Upamo, da bo novi Zakon o RTV prispeval k hitrejši posodobitvi našega najvplivnejšega javnega glasila, da bo odpravil zaostanke v demokratičnosti, pluralnosti in nepristranskosti, da bo prispeval k enakopravni odprtosti do vseh političnih in nazorskih smeri naših državljank in državljanov, pa tudi k smotrnejši rabi denarja, ki ga davkoplačevalci namenjamo za delovanje RTV Slovenija. Slovensko javnost zato pozivamo, naj da RTV priložnost za nadaljnji razvoj in zato novi zakon na referendumu podpre!”
Z navedenim citatom se je minulega 13. septembra v predreferendumsko debato tudi uradno – nadškof Uran je namreč tudi podpredsednik Slovenske škofovske konference - vključila rimokatoliška cerkev. Razlog za cerkveno agitacijo, ki ga navajajo božji zastopniki, poleg tega, da gre seveda za predmet najširšega družbenega interesa, je sledeč: Cerkev je najštevilnejša slovenska nevladna organizacija, ki ima kot takšna, pravico do svobodnega izražanja mnenj, kot so ga deležne njene ostale civilnodružbene, nevladne “sotrpinke”, v narekovaju.
Pravice do razpravljanja in javnega udejstvovanja Cerkvi ne bi smel oporekati nihče. Pod pogojem, da bi se zavedala lastne odgovornosti. Do naroda, do zakona, do verujočih, do same sebe. Cerkvena agitacija v polju nečesa, za kar je potreben najširši družbeni konsenz, bo vselej prežeta s pomisleki in podvržena seciranju teološko laične javnosti.
Lanskega 28. maja je z udeležbo bivšega premiera Ropa na avdienci pri pokojnem svetem očetu Pavlu drugem v veljevo stopil “Sporazum med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih”, tako imenovani Vatikanski sporazum. Drugi odstavek PRVEGA člena sporazuma, katerega ratifikacijo je Cerkev z navdušenjem pozdravila pravi, da “Katoliška cerkev v Republiki Sloveniji deluje svobodno po kanonskem pravu,” in dalje, dikcija navaja, da cerkev to počne “v skladu s pravnim redom Republike Slovenije.” Sedmi člen Ustave te države pa cerkev od nje ločuje.
Problem je večplasten. V dosedanji razpravi o predlogu zakona, ki bo to nedeljo po koncu maš prestajal ultimativni preskus pred obličjem javnosti, sta bili civilna in strokovna javnost, bodisi s strani političnih zagovornikov ali pa predlagateljev RTV zakona, s političnim žigosanjem vzajemno odpravljani. Zakaj bi bila torej Cerkev izjema?? Res je, da nacionalkina publika ni homogena. Toda - ali je homogena tudi slovenska katoliška populacija??? Ki je katoliška tudi zato, ker so njene pripadnice in pripadniki še nepolnoletni prejemali zakramente. Ali bili na zadnjem popisu prebivalstva, zaradi nepravice mladoletnih do izrekanja verske pripadnosti, uvrščeni prav vanjo. In še vedno je bil odstotek bogaboječih katoličanov za 15 odstotkov manjši, kot leta 92.
Samo Vatikanski sporazum kot klavzula na statutarno “civilnost” slovenske rimokatoliške cerkve - če sistem njenega financiranja, davčenja, vračanje premoženje in tudi splošno vpetost v družbo pustimo ob strani – je simptom njene priviligiranosti v odnosu do ostalih civilnodružbenih, tudi verskih, skupin. Zato se njena odgovornost - ki pa jo bremeni le, kadar to ustreza njenim interesom - ne prične, niti ne konča s sufliranjem odgovorov na volilnih lističih. Katoliška cerkev bi morala delovati na način, kot si želimo, da bi deloval nacionalni RTV servis.
Komentarji
komentiraj >>