Dramsko besedilo režiser razvije do točke, kjer ga lahko nudi gledalcu v umevanje, hkrati pa mora biti pozoren, da se besedilo ne izteče v polno dramsko interpretacijo, ampak da se bere. Tak način lahko ustvari drami abstraktno podstat, besedilu samemu pa se preveri moč izraza.
Reykjavik. Nisem prepričan, a dovolil si bom, da se začne s ponavljajočim videospotom islandskih žagarjev, KOTITEOLLISUUS. Ponavljanje, kot uvod dvanajstim sekvencam branja, ali kot predzgodba, moderna islandska saga, ki poje o grobem nočnem življenju v Reykjaviku. Začetno ponavljanje nas vpelje v monotonijo ljubkega pristanišča. Zakaj kri na snegu izgleda tako kruto? Je čas, ko so noči v Reykjaviku dolge. Zgodba je: od - krat oklepaj, od - plus - od, zaklepaj, je od - krat dva - od, je dva - od na kvadrat. Gre za odziv na odtujenost in odnose med ljudmi. Aktualna je, ker predstavi odtujenost kot dejstvo v življenju ujetega zavedanja. Naslonjena na to, zgodba preizkusi ostaline odnosov, kot so nekoč nemški romantični slikarji upodabljali ruševine Miken in Korinta, in skuša v njih obuditi nekdanji sijaj. Bi lahko bila "zaman" slovenska beseda za absurd?
Zgodba se vije med tremi fanti in eno punco. Temeljni odnos zgodbe je srečanje starih znancev, Severina in Mitje. Družila ju je mladost, nato je Severin odšel. On je šel, šel iz majhnega, pozabljenega mesta v Reykjavik, postal poslovnež in izobraženec. Mitja je medtem zabijal čas z načrti, ki bi osmislili njegovo življenje. Razšel se je z dekletom. Sobo, ki jo je prej oddajal Severinu, zdaj oddaja Vikiju, lahkoživcu, športniku pred televizijo, s katerim ne more razviti globljega odnosa. Mitjo v osnovi razburi, da ne more sprejeti spremenjenega Severina, za katerega se kasneje izkaže, da je že prej živel v svojem svetu, pravzaprav v bolestno nesmiselnih blodnjah.
V starem mestu uspeh na tujem ni razlog, ki bi Severina odvezoval vozla lastnega bitja. On je nula! Spor se stopnjuje povezan z Mitjevimi načrti, življenjskimi spremembami, za katere pa Severin nima posluha. On živi in ima mir in vse ostalo v Reykjaviku. V epohalni dramski bitki med vztrajanjem in spreminjanjem je zanimiva vloga Vikija, ki vztraja v spreminjanju, nenehnem navduševanju nad športnimi prenosi, akcijskimi filmi in sodobnimi mobilci.
V nadaljevanju se Severin naključno spozna z Marino, samotarko, potrebno pozornosti, čustev, polno rdečih razpok. Marina kliče po predaji, in s Severinom občujeta kot neznanca. Ko se Marina pridruži družbi, dobi njena vloga simbolni nagovor dekleta v moškem svetu, nagovor samega v svetu drugačnih. Nezadovoljena nato snubi še Vikija, a ta ob njeni nepotešenosti postane zadržan. Medtem se v odnosu med Mitjo in Severinom zgodi zanimiv prehod. Ko vztrajata vsak na svojem, premikata svoje bojne položaje vedno bližje. Spet si postajata blizu. Sledi obrat. Severin gre nazaj na železniško postajo, tja daleč med železniške tire žvižgat. Ostali so spet samo ostaline. Skupaj sedijo za mizo in govorijo drug mimo drugega.
Prostor drame vzpostavi zaprto okolje, daleč od globalnih logističnih veletokov, proti kateremu Severin, ta ki je odšel na sever, vedno nasprotuje z Reykjavikom, kot svetlo upajočo kroglo Ingolfurja Arnarsona. A ravno hermetično okolje bi lahko bilo Reykjavik. Potem se začne. Reykjavik proti Reykjaviku. Dobro proti slabemu. Človek proti človeku. Človek sam ustvari človeka: drugačnega, tujega, mimobežnega. Kaj je bilo to, kar so danes samo neme ostaline civilizacije. Reykjavik proti Reykjaviku? Najbrž težko.Vsako mesto na tem planetu je neponovljivo. Vsako mesto ima svoje zvoke in svojo jutranjo svetlobo. Nekatera mesta imajo vsak dan, dan in noč. Druga imajo včasih vse dneve temo, a pride čas, ko na njih sije sonce vse dni.
Delo je režiral Dejan Sarič, kot Mitja je nastopal Gaber Trseglav; kot Severin, Matija Vastl; kot Viki, Jan Bučar; kot Marina pa Katarina Stegnar.