Torek, 27. 9. 2005
MarioB
Radio Študent
Glasbena redakcija
Tolpa Bumov, torek 27. 09. 2005
Klaus Paier Trio - Tiempo (PAO Records, distribucija Spletna jazz in blues ploščarna, 2005)
*Harmonikarska godba se zahvaljujoč številnim meharskim junakom, ki smo jih dokaj redno gostili na naših odrih ter tudi zaradi dveh filmov, ki sta pred kratkim osvetlila projekcijske ekrane – švicarski Accordion Tribe in domači Harmonikarji – v naših krajih gotovo nič kaj nujno ne povezuje z domačijsko hojladrija mentaliteto. Da se s harmoniko da početi razburljiva, muzikalično izpopolnjena, domišljena, domišljijska, drzna in vseskozi zabavna godba dokazuje vse več harmonikarjev, ki se jim je v naši zavesti pred kratkim pridružil avstrijski mehar, Klaus Paier.
Paier je sicer akademsko izobražen, a ga njegova zanimanja za živo godbo peljejo daleč čez toga ali ozkogleda obzorja. Sicer sam priznava, kar je razvidno tudi iz njegove diskografije, da je imel tango nuevo Astorja Piazzolle in pozneje Dina Saluzzija, nanj velik vpliv. Navsezadnje je svoj prvi album iz leta 1997, še solo povrhu, preprosto naslovil Tango, na njemu pa je igral samo Piazollo. In vpliv Piazzole je še kako slišen v Paierjevem igranju, saj je marsikateri njegov komad zasukan v tangoidnost. Enkrat je le-ta plesna, drugič bolj tuhtajoča, melanholično meandrirana. A Piazzolov tango nuevo še zdaleč ni edina opora, edina vodilna luč v igranju tega odličnega avstrijskega harmonikarja.
Paier s svojim izkušenim triom, ki diha kot eno, enakopravno v svoj glasbeni izraz vpleta francosko mussette ter delčke evropskih in orientalskih tradicionalnih godb. Tudi slednje so zaigrane na prepoznaven način, z ogromnim občutkom za ritmiko, za razprostiranje nosilne teme, njeno poglabljanje, drobljenje, analiziranje, dekonstrukcijo. Pri tem si obilno pomaga z jazzovsko improvizacijo, ko poleg Paierja za svoja glasbila pošteno potegneta še njegova kompanjona, kontrabasist Stefan Gferer in bobnar Roman Werni.
Ko se ta improvizacijski princip najbolj razpotegne, zazvenijo nekatere skladbe kot pravcate mini simfonije, ki, čeprav po dolžini nikakor ne bi sodile med simfonična dela, vsebujejo številne zasuke, nepričakovane spremembe ritmov ali nosilne teme, presunljive pasaže z lokom na kontrabasu ali pretanjeno bobnarsko drobljenje ritmov.
Tiempo je album s popolnoma avtorsko glasbo, torej se tokrat Paier ni odločil za predelave kakšnih standardov, kot je to počel prej, denimo znane tango komade Piazzole ali jazzovske standarde Charlesa Mingusa, Davea Brubecka. A njegovi avtorski izdelki nič ne zaostajajo po domiselnosti in učinkovitosti. Posebej je zabavno poslušati, kako pretanjeno vnaša Paier tudi v komade, ki prihajajo iz drugih kultur, denimo orientalski komad Turkish, prvine zapletene perkusivnosti tanga, ter v bistvu z načinom igranja iz ene kulture odigra komad iz popolnoma drugačne.
Paier je na tem albumu odlično ujel ravnovesje med nosilno vlogo harmonike in navdihnjeno skupinsko igro ter improvizacijo, ki te kar v hipu potegne noter, da bi te že pri naslednjem komadu, ki denimo ne temelji toliko na improvizaciji, »vrgel na finto« in te zasanjal s kakšnim melanholičnim komadom, ki »vleče« na francosko ali italijansko godbo. Posebna odlika Paierjeva godbe je dramatičnost, dinamika, ki je podobna kakšni odrski ali filmski glasbi, saj se ti zdi, da za vsako skladbo tiči kakšna neverjetna življenjska ali namišljena zgodba. Po poslušanju njegovih prejšnjih koncertnih albumov ne dvomimo, da bodo omenjene značilnosti še bolj prišle na dan v živi igri tega iskrivega terceta, v kar se bomo lahko prepričali že jutri.
Klaus Paier se namreč jutri, v sredo, 28. 9. s svojim triom oglasi v ljubljanskem Kudu in dan pozneje v mariborskem Satchmu.
Tolpo je pripravil Mario Batelić
Komentarji
komentiraj >>