Četrtek, 29. 9. 2005
mcolner
Radio Študent
Glasbena redakcija
Oddaja Tolpa bumov
Četrtek, 29.09. 2005
Biohazard: Means To An End (SPV, 2005)
*Težko bi rekli, da se Biohazard po dveh letih vračajo, saj niso dejansko nikoli izginili s scene. Od leta 1990, ko so poslušalcem ponudili svojo prvo istoimensko ploščo, so stalnica med tako imenovano New York Hard Core ponudbo, kjer veljajo tudi za predstavnike drugačne struje, ki za razliko od bandov stare šole v svojo glasbo vključujejo nekatere drugačne žanrske vplive. Tako so skupine iz Big Appla v začetku devetdesetih postale pravcata mainstream atrakcija. V tem času je namreč vzklilo veliko podobnih bandov, ki pa so danes bodisi pozabljeni bodisi oddaljeni od nekdaj skupne etikete. Kdo se ne spomni velikih Dog Eat Dog, pa Life of Agony, Downset, Madball itn. Biohazard, morda najuspešnejši med vsemi, pa ostajajo zvesti svoji preizkušeni liniji. Vseskozi namreč ne popuščajo v svoji direktnosti in kritičnosti, vsekakor pa je tudi trenutni čas in specifika njihovega doma temu naklonjena.
Brooklynski fantje res niso več tako splošno priljubljeni kot pred dobrimi desetimi leti, ko je izšla njihova najodmevnejša in najbolj prodajana plošča “State of the World Adress”, katere glasba se je občasno spogledovala z metalom in hip hopom. Trenutno so nekakšen pol podzemni band, mnogo manjši od tistega, ki je sredi prejšnjega desetletja napolnil ljubljanske Križanke ter na takrat verjetno največjem evropskem festivalu Dynamo zaigral kot nosilec sobotnega večera pred skoraj 150.000 glavo množico.
Album, ki je izšel pred točno mesecem dni, pomeni nov list v delovanju zasedbe, tudi zaradi prestopa k nemški založbi SPV. Prav tako so zopet izvedli zamenjavo prvega kitarista, v vlogi katerega se tokrat pojavlja Scott Roberts. To je očitno postal že pereč problem, saj se po odhodu ustanovnega člana Bobbyja Hambla, nikakor niso mogli več najti v stalnejši postavi.
“Means To An End” je ponovno zelo močna plošča, ki pa ne prekaša surove predhodnjice “Kill or Be Killed”. Zasedba nekako postaja vedno bolj metalska, vsaj zvokovno, medtem ko sama struktura komadov še vedno precej niha med različnimi opredelitvami. Vokalne dolžnosti si od zmeraj deli legendarni duet Evan in Billy, ki se že skoraj nezaznavno izmenjuje, saj sta njuna glasova iz albuma v album bolj podobna in brutalnejša. Na številki ena, kot je v navadi, se nahaja najmočnejši komad “My Life, My Way”, ki ob zvokih siren pripelje do odrezavih kitarskih rifov. V nadaljevenju pa se razvije v skrajno udarno biohazardovsko godbo s čudovitimi prehodi in menjavami ritma. V nadaljevanju pa tudi ostale pesmi prinašajo tako izpiljene obrazce kot tudi kakšno presenečenje. Tako je na primer drugačen kitarski zvok, posebno med solažami, kar je seveda jasna posledica zamenjave na tem položaju. Morda je ravno to recept za izogib ponavljanja po osmih studijskih ploščah. Kljub temu pa komadi, med katerimi do konca še najbolj izstopa prav zadnji “Set Me Free”, izpadejo malce monotono in ponavljajoče.
Tekstovno ostajajo kritiki lastne družbe, socialnih razlik in namišljene demokracije. Že sami naslovi posameznih komadov povedo, da se jeza in gnev še nista umirila, ampak prej okrepila.
Biohazard pač ostajajo zvesti sebi in zastopajo svoj prepoznavni slog, ne glede na to, v katero smer že krenejo na vsaki naslednji plošči. Kakšna uspe bolj, druga manj, kam sodi letošnji izdelek, pa ob poslušanju celote presodite sami.
Miha Colner
Re: Četrtek, 29.9.´05, 19h: Biohazard: Means To An End (SPV, 2005)
LukaZ [29/09/2005]
Mogoce bi bilo treba stavek ´´Tekstovno ostajajo kritiki lastne družbe, socialnih razlik in namišljene demokracije.´´ malce bolj pretehtati, ce se spomnimo, da so Biohazard na samem zacetku kariere izreazali izrazita nacionalisticna stalisca in da danes Evan s pokoncnim ticem drajsa po porno industriji ...
odgovori >>
Re: Četrtek, 29.9.´05, 19h: Biohazard: Means To An End (SPV, 2005)
mcolner [03/10/2005]
Stavek stoji ne glede na ocitke, saj njihov nacionalizem ne zanika nobene od nastetih izjav, po drugi strani pa mislim, da je obtozba prenepihnjena in sodi nekje ob bok situaciji, ko so se npr. Slayer (komad Angel of Death) ali pa se bolj banalno Type O Negative (katerih frontman je zidovskega rodu) znasli na tapeti zaradi "nacizma"... Verjetno je se najvec prahu dvignil komad z naslovom "Blue Blood" iz prve plosce Biohazard (1990), ki pa govori predvsem o ohranjanju delevstva, plavih ovratnikov (dobesedno working class)... so pa nasprotno veckrat zavrgli... npr. sodelovanje s temnopoltimi Cypress Hill in Onyx... pa npr. ko septembra 2001 niso panicno zapustili turneje s Slayer, kot so to storili trije ameriski bandi, med njimi Pantera, in sli moralno branit napadeno domovino.
drugi ocitek pa mi ni bil toliko jasen, vendar sem ugotovil, da je Evan Seinfeld intimni prijatelj pornodive Tare Patrick... kaj naj recem, banalno, ampak ljubezen ne pozna meja. mc
odgovori >>