Koncept razstave je zastavljen zelo na široko na kar opozarja že naslov. Po imenom Živeti se lahko skriva skoraj karkoli. Če sem ob naslovu razstave ostala skeptična, pa so me povsem prepričala razstavljena dela, ki jih je izbrala skupina desetih selektorjev. Njihovi raznoliki pogledi na svet se zrcalijo v izbiri mednarodnih fotografskih del predstavljenih na razstavi.
Potrebno je opozoriti, da sintagma "pogled na svet" seveda potrebuje razlago "Čigav pogled?" Že sami kustosi so se ob pregledu povabljenih umetnikov zavedli, da gre za večinoma evropski pogled, le tu in tam začinjen z pogledi drugih kultur. Seveda o takšni odločitvi nič slabega. Še posebej zato, ker je razstava pokazala, da tudi v naši neposredni bližini ostaja še obilica neraziskanih, posebej antropoloških in socialnih tem, s katerimi se zna spopasti fotografovo izučeno oko.
Spremni teksti k razstavi namigujejo na fotografsko razstavo, ki bo najbolj posvečena aktualnim dogodkom, vojni in nasilju. A tista dela, ki med razstavljenimi najbolj izstopajo, so v vsebini zelo raznolika.
Vrhunec razstave je zame tako pomenil pogled na fotografski cikel Erike Bialowons, ki je v arhaične prostore posadila kostumirano hčer. Povsem socialna tematika vzhodnoevropske družine, ki se je preselila v Glückstadt – Srečno mesto hkrati z dodelanim konceptom deluje tudi estetsko prepričljivo. Stapljanje drobnih vzorcev, presenetljivi pogledi na srečni in nesrečni svet, ki se odpira s premestitvijo subjekta – adolescentne deklice – gledalcu ponudijo čudovit pogled v svet o katerem je že slišal, a ga tako prepričljivo še ni ugledal.
Presunila, ali bolje požgečkala me je tudi serija fotografij Borisa Mikhailova s preprostim naslovom Družina. Fotograf je v seriji uprizoril portret lastne družine in se v avtoportretih razgalil pred gledalci. Vsakdanji prizori tistih dejanj, ki jih ponavadi ne kažemo niti sosedom, kaj šele naključnim pasantom, tiho namigujejo na vsemogoče: družinske nežnosti, starost in probleme, ki jih ta prinaša, pedofilijo. V eni sami seriji se združijo lepo in grdo, gnus in užitek, včeraj in danes.
Za konec opozarjam še na delo Barbare Caveng, ki se poigrava z bibličnim naslovom Zadnje večerje. S čim se je ob zadnjem obroku sladkal Jeus mi ni znano, zato pa zdaj vem, kaj so pred usmrtitvami naročali nekateri zaporniki. Umetnica je ustvarila zanimivo serijo objektov, na katerih se v lajtboxih šopirijo ozaljšane fotografije jedil. Ob raziskovanju objekta ugotovimo, da iz njegove stranice lahko izvlečemo tablo iz katere izvemo ime, starost in spol obsojenca. Lahko si ogledamo njegovo fotografijo, preberemo kakšen zločin je storil in končno preberemo še njegov spisek želja za večerjo pred izvršitvijo obsodbe. Iz enega izmed objektov štrlijo slušalke, ki nam ponudijo še obsojenčev glas in izpoved pred odhodom na oni svet.
Postavitev projekta Zadnja večerja je izjemna. V zaprtem prostoru edino svetlobo ponujajo lajtboxi z aranžmaji poslednjih večerij. Ko si nataknemo slušalke in se posadimo na stol za poslušanje, smo primorani, da ob zgodbah obsojencev zremo v golo steno. To ustvarja nekakšen občutek praznega zrenja, občutek celice, ki je še stopnjevan zaradi razkošja, ki je bilo našim očem ponujeno prej.
Projekt Barbare Caveng je večplasten. Gledalcu je Cavengova pripravila prvovrsten šok. Najprej mu je ponujen pogled na slastne jedi, šele nato pa jih poveže z idejo smrti. Iz projekta lahko razbiramo socialno problematiko – zločinci so večinoma nebelci, umorjene pa so ponavadi belke. Očem ponuja estetski kič, popolnoma v nasprotju z idejo smrti, ki je glavna tema projekta. Povezava hrane in pričakovanja smrti je pravzaprav grozna perverzija. Zadnji vnosi gonilne sile za življenje, popolni nesmisel, ko pa vemo, da življenjske sile zapornik ne bo mogel uporabiti. Čez nekaj trenutkov se bo cvrl na električnem stolu ali pa zvijal ob strupu, ki ga bo inekcijska igla spustila v njegovo arterijo.
Slovenjegraška razstava 2live ponuja mnogo prvovrstnih fotografskih stvaritev, pohvali pa se lahko tudi s superzvezdami fotografske industrije – agencijo Magnum in verjetno njihovim najbolj znanim portretom Afganistanske begunke. A superzvezde le bledo utripajo ob ostalih projektih, ki jih laže povežemo s seboj in zdaj – tistim, s čimer sta fotografija in film, med vsemi umetniškimi tehnikami, najbolj povezana.
V Slovenj gradcu je čutno in miselno uživala Petja.
Komentarji
komentiraj >>