Petek, 30. 9. 2005
Zala Dobovšek
Tematike in idejna sporočila, ki so jih v zavesti občinstva puščali videni dogodki, so obsegali širok spekter spoznavanja načinov, kako podirati takšne in drugačne ločnice. Tiste, osebne in dejansko oprijemljive, še večkrat pa takšne, ki so zgolj kolektivno zasidrane v naši zavesti. Mediji, globalizacija, intimnost, manipulacija, religija, politika … Kje se nahajajo meje, ki ločujejo te pojme? Ali sploh obstajajo? In če, da jih sploh razpoznavamo in nam je zanje mar? Kot posamezniki skorajda več ne dohitevamo lastnih pogubnih taktik postavljanja mejnikov pri odločanju, kaj šele, da bi se zanimali za tuje.
Ex Ponto je tokrat gostil raznolike mednarodne zasedbe. Njihova geografska lega se je razlegala od Rusije, Srbije in Črne gore, Slovaške,Makedonije, Irana, Hrvaške in Turčije. Program je seveda obogatila tudi slovenska produkcija. Ta se nam ni predstavila le z gledališkimi predstavami, ampak tudi vizualno umetnostjo. Poleg premiernih uprizoritev Che Guevare v Slovenskem mladinskem gledališču, poučne Gledališke ure v Mestnem gledališču ljubljanskem in Fužinskem bluzu v ljubljanski Drami, se je v tem času zgodilo tudi nekaj otvoritev razstav, ki so zajemale slikarstvo, fotografijo in postavitev plakatov.
Festivalski dogodki gostujočih skupin iz tujine so bili letos zopet relevanten pokazatelj raznolikosti in narodnostne tujosti. Ob kakšni turški, makedonski ali ruski izvedbi smo na lasten jezik lahko okusili in spoznali razpon meja, ki so se nahajajo med nami in njimi. Stimulacijo za to je bilo najti marsikje: v jeziku, kostumu, načinu interakcije z občinstvom in navsezadnje splošni gledališki poetiki. Vse je začinil še segment različnih nacionalnih zavesti in mentalitete, ki sta bila včasih razumljena, včasih pa sta postala še večja uganka kot prej. Odrski preplet mnogih evropskih kultur letošnjega Ex Ponta je festival napolnil z heterogeno in kompleksno zmesjo, ki je učinkovito vplivala k razvoju naše svobodomiselnosti in odprtosti vsaj do odrskega ustvarjanja, če že ne ravno do socialno-političnega problematike.
Moskovčani so nas tokrat v Sanjah izgnanstva povabili, da se sprehodimo skozi zgodbo slikarja Marca Chagalla in se skupaj z njim soočamo z neusmiljenim preganjanjem židovstva.
Iransko gledališče nam je z Nemo, ki je sanjala pokazalo ˝nemogočo˝ in nepredstavljivo situacijo male deklice, ki je s svojo nemostjo, gluhostjo in slepoto ob pomoči učiteljice premagala eno večjih mej v tokratnem festivalskem programu.
Kljub navidezni nepremagljivosti tragične kombinacije usod, ki so jo zadele, je presegla nadčloveške zmožnosti. Ista gledališka skupina je zatem s predstavo Grenek kot med potegnila nadaljevanje z neštetimi psihofizičnimi vprašanji, ki so izhajali in se nanašali prav na prejšnjo gluho in slepo deklico. Njena nepredstavljiva tesnoba, obup, togota ter končna radostna in opojna zmaga so jim bili zametki za brskanje po človeku kot ujetniku med stenami lastnega telesa.
Turki so nam z Ojdipom v eksilu s preciznimi gibi in izbrušenim dramaturškim pristopom svetlobnih efektov staro antično zgodbo dodobra pahnili skozi meje običajnega. Prav tako so za velik kulturni preskok poskrbeli Makedonci z uprizoritvijo Shakespearjevega Viharja, v kateri so nas zvabili v zgodbo širnega morja z muslimanskimi pokrivali. Z omenjeno kostumografijo in tudi, z nam nadvse eksotičnim, jezikom so vsekakor opozorili na nejasno brezno med našo in njihovo kulturo.
Strniševe Žabe, ki so nastale v koprodukciji slovenskih in srbsko-črnogorskih gledališčnikov, so sestavile meje, ki ločujejo koreografijo, komičnost, grotesknost in folkloro ter jih spojile v svojevrstno estetiko gledališkega odra. V Slovenskem mladinskem gledališču smo strumno pozdravili Che Guevaro, ki so nam ga ustvarjalci uprizoritve želeli predstaviti zgolj kot pop ikono v stiku z današnjo mladino in ne kot zgodovinsko osebnost, za katero se skriva marsikaj nam prikritega in zamolčanega.
Festival se bo sklenil v vzajemnem vzdušju Fužinskega bluza in norway.today-a. Prvi bo s pikrim, dialektično bogatim in nam vsem blizu jezikom postregel z vpogledom v ljubljanske Fužine in nas zapletel v sestavljanko življenj štirih tamkajšnjih protagonistov. Julie in August pa bosta v norway.today-u prestopala mejo med virtualnim in realnim. Odpravila se bosta na vrh fjorda in tam vzneseno, a obenem prestrašeno razglabljala o tistih nekaj vmesnih trenutkih, ko se življenje konča in smrt začne.
V četrtek se nam je v Stari elektrarni predstavilo špansko gledališča La Carniceria Teatro iz Madrida s predstavo ˝Zgodovina klovna Ronalda McDonalda˝. Že sam naslov nam je vzbujal asociacije, ki so se kasneje pokazale za pravilne. Spet smo si lahko obetali nekaj o neprizanesljivi kritiki današnje globalizacije. Slutnja, da se bo v predstavi zopet po dolgem in širokem pljuvalo po vsem, čemur smo kot členki civilizacije podlegli, se je uresničila.
Rodrigo Garcia, konceptualni vodja La Carniceria Teatra, po naše Mesarskega gledališča, režiser tokratne uprizoritve, s svojimi neposrednimi pristopi in skrajno radikalnimi postavitvami gledaliških predstav uveljavlja svoj avtorski status ne le v Španiji, ampak po širšem evropskem prostoru. La Carniceria Teatro za svoje izražanje prioritetno uporablja gib in gestikulacijo nemega telesa. To je za zamisli in sporočila, ki jih Garcia želi podati občinstvu, dosti bolj primerno, saj se pogosto dotika tem, ki jih je verbalno težko učinkovito razložiti.
Predstava Zgodovina klovna Ronalda McDonalda je trd in neusmiljen prikaz gnilobe današnje globalizacije, ki je kot nasičena tvorba sestavljena iz manipulativnega marketinga, instant zabave, malovredne hrane in patetičnega ponosa človeka, ki vse to nepremišljeno jemlje v zakup. Da sta kulturna primitivnost in duhovna praznost te družbe še zmeraj zasidrana globoko v samem jedru družbe, je predstava z mešanico odrskih slogov efektivno naselila v gledalčev razum.
Ko so se trije performerji uvodno s konkretnim udarjanjem svojih teles v trda tla dodobra prepojili z litri mleka in sangrije, je krvoločnost izražanja skozi dogajanje le še naraščala. A kljub krutim fizičnim prizadejanjem, ki so ga doživljali, se zdi, da je ravno moč lažne globalizacije tista, ki je skozi leta poskrbela za ˝trdi kožo˝. Čutimo in obsojamo udarce sočloveka, medtem ko se tepežu medijev nastavljamo in še celo neumno muzamo.
Ker je v naslovu vendarle prisotna prepoznavna figura najbolj razširjene franšize s hitro prehrano, je le-ta vsem trem preformerjem ključni vodilni subjekt v pripovedovanju spominov na trenutke, ko jim je zlati ˝m˝ predstavljal tolažbo, zavetje in neskončno otroško srečo. Hamburger namesto človeškega nasmeha, ocvrt krompirček namesto tolažbe in kokakola namesto solz.
Celotno uprizoritev so ves čas spremljali specifični zvočni efekti, ki so zmeraj potekali v močnem kontekstu z zgodbo in njeno jakostjo vpliva na gledalca. Tako je ob trenutkih predvidenih za največjo tesnobo iz zvočnikov prihajala skrajno glasna in topa glasba. Ta je občinstvo skupaj s šokantnim dogajanjem na odru potegnila v prav poseben, a nič kaj prijeten vrtinec nelagodja in osuplosti. Da pristnejše in bolj avtentično občutiš skorajšnje umiranje zlate ribice in dojameš pogled na človeka, ki mu iz trebuha vlečejo improvizirana čreva, so noro glasni zvočni efekti in neprepoznaven ritem melodije zagotovo efektiven nameček.
Sicer pa se tokrat v segmentu raznih nacionalnosti ni grajalo samo čez neizbežne Američane, ampak smo tudi Slovenci slišali marsikaj. Da smo brez strasti, da nam primanjkuje volje, smo brez perspektive in sploh ˝nič od nič˝. To se je izkazalo kot odlična provokacija, ki pa pušča za seboj dvom in predvsem bojazen, da so morda imeli prav.
Skozi improvizirane žige svetovno znanih blagovnih znamk, ki so si jih igralci podajali s telesa na telo, so nas ozavestili, da je prav vsak od nas nevidno etiketiran. Naša telesa so pokrita z neštetimi prikritimi tetovažami, ki s pretiranim umivanjem in manično skrbjo za brezhibnost telesa zaradi obilice lepotnih pripomočkov drsimo drug mimo drugega. Skozi kozmetično industrijo smo postali kot jegulje, ki ne premorejo trdega stiska rok, prepričljivega objema in učinkovito strastnega koitusa.
Za ponazoritev, da hrana ne pada z neba, se je z višine na oder usulo cel kup potrošniškega blaga. Padalo je vse: od moke, jajc, toaletnega papirja, zmrznjenih piščancev, hlebcev kruha, mleka, jogurtov, solate in še bi se našlo marsikaj. Po končanem hranljivem dežju so se performerji še pošteno okopali v njegovih lužah in takoj zatem malo za hec tekali med publiko.
Kakšni so bili vonji od samega začetka, ko so se mešale ogromne količine mleka in sangrije, pa vse do konca, ko je bila čez oder razlita ogromna omaka kot mešanica pralnega praška, sardin, paradižnikove mezge, cockte in še česa, bi bilo nadvse težko artikulirati. Zaradi trepeta in čakanja, kdaj bomo na glavo dobili kakšen paket moke, testenin ali konzervo fižola, ni bilo lahko razmišljati zgolj o sporočilu in namembnosti predstave. Če ne prej, nas je ob odhajanju iz dvorane prešinilo, da je vsa ta brozga na tleh in vse tiste bitke, ki so se maloprej dogajale tu, pravzaprav poosebljena notranjost želodca in ostanki spranih možganov dandanašnjega človeka.
Zgodovina klovna Ronalda McDonalda je k nam pristopila pikantno, kontroverzno, mično in obenem odvratno. S seboj so Španci vzeli dobršen delež naših začudenj, smeha, zaprepadenosti in zmedenosti. Mi pa z njihovo pomočjo morda sklepno misel in trpko spoznanje, da navkljub neizmerni nelagodnosti ob nekaterih trenutkih, resnica je in ostaja ena sama: Mi dejansko živimo v takšni svinjariji. Družbeni, medijski, prehranjevalni in intimni.
Obmetavanju z odra se je ognila Zala Dobovšek.
Komentarji
komentiraj >>