Ponedeljek, 3. 10. 2005
Erik
Najbrž ni veliko ljudi verjelo venezuelskemu predsedniku, zavzetemu levičarju v pravem pomenu te besede, Hugu Chavezu, ko se je pred dobrima dvema tednoma javno zavezal, da bo s subvencioniranjem nafte pomagal revnim prebivalcem sicer bogatih Združenih držav Amerike preživeti prihajajočo zimo. Obljuba, ki jo je Chavez oznanil v ameriških medijih, je bila v veliki meri interpretirana kot populistična floskula, izrečena v trenutku zanosa ob slavnostnem zasedanju Združenih narodov, ki so ravnokar praznovali svojih manj slavnih 60 let. V Bushevi administraciji so komaj pozabili na najnovejšo Chavezovo grožnjo – drugače njegovih besed niso niti mogli razumeti – ko se je že izkazalo, da je človek mislil povsem resno. Venezuela bo ameriške reveže reševala v eni izmed največjih humanitarnih akcij v zgodovini Združenih držav Amerike.
Chavez je že od njenega začetka trn v peti Busheve administracije zaradi ostrega nasprotovanja unilateralizmu ter želji po dominaciji nad zahodno hemisfero, ki jo Washington uveljavlja z raznimi, tako imenovanimi prosto-trgovinskimi sporazumi in rednim vmešavanjem v notranjepolitično dogajanje latinskoameriških držav. V Beli hiši Chaveza redno zmerjajo z diktatorjem, kljub temu, da je dvakrat prepričljivo zmagal na demokratičnih volitvah. Aprila 2002 so v ovalni pisarni ploskali ob državnem udaru, ki ga je spodnesel z oblasti, in se nato le pičlih 48 ur zatem ponovno zgražali, ko ga je odločno ljudstvo postavilo nazaj na njegov predsedniški stolček. Do zadnje zaostritve odnosov med Venezuelo in ZDA je prišlo pred mesecem dni, ko je ameriški verski fundamentalist s svojim lastnim televizijskim kanalom Pat Roberston pozval k umoru Chaveza.
Vsakomur je bilo jasno, da bo Chavez svoj govor pred Združenimi narodi izkoristil za poravnavo računov. Za govorniškim odrom je dobesedno raztrgal vojno v Iraku ter Bushevo doktrino preventivnega napada zoper katero koli državo, ki bi po mnenju washingtonskih jastrebov ogrožala ameriške interese. Belo hišo je obtožil, da se ga poskuša odkrižati na vse mogoče načine, zato da bi se polastila venezuelske nafte. Nedvomno pa je najbolj razjezil Busha s tem, ko je Združenim državam pred celim svetom vnovič ponudil pomoč pri obnovi New Orleansa. Opozoril je, da so naravne katastrofe, kakršna je bila Katrina, posledica globalnega segrevanja planeta in pri tem izpostavil dejstvo, da Američani predstavljajo zgolj 5 odstotkov svetovne populacije, porabijo pa četrtino vseh zalog nafte. Ko je odvihral z govorniškega odra, so v Beli hiši verjetno mislili, da je Chavezovih pet minut mimo. Toda igra se je šele začela.
Chavez je obiskal newyorški Bronx, pretežno naseljen z revnimi črnci ter latinosi, kjer je bil po pričevanju novinarjev sprejet kot zvezdnik. Dan kasneje je javno obelodanil svoj humanitarni načrt subvencioniranja nafte manj srečnim prebivalcem ZDA. Predvidoma bo štirinajstega tega meseca Venezuela začela dobavljati nafto za ogrevanje ter dizelsko gorivo globoko izpod tržne cene revni latinski skupnosti v Chicagu. Humanitarna pomoč ne bo namenjena samo gospodinjstvom, temveč tudi šolam in neprofitnim organizacijam. Če bo akcija stekla uspešno, jo bodo že novembra razširili na južni Bronx ter siromašne predele Bostona.
Seveda si ne gre predstavljati, da bo Chavezova vlada v Združene države pošiljala tankerje. Venezuelski energijski koncern, katerega gospodar je država, ima v lasti podjetje Citgo Petroleum Corporation, ki ima v ZDA štirinajst tisoč bencinskih črpalk in osem rafinerij. Tiskovni predstavnik podjetja, Fernando Garay, je napovedal, da bo Citgo za humanitarno akcijo namenil 10 odstotkov od 800.000 sodov nafte, ki jih dnevno pridelajo rafinerije te korporacije. Akcija bo še kako potrebna, saj je kongres pred kratkim velik kos zalog zimske naftne pomoči za revne Američane preusmeril v ognjišča prebivalcev območij, ki jih je prizadela Katrina.
Chavez je s svojo brilijantno potezo proti svojim sovražnikom v Beli hiši uporabil najmočnejše orožje, ki ga ima na voljo – nafto. Venezuela je četrti največji dobavitelj črnega zlata Združenim državam. V Beli hiši nad vsem skupaj negodujejo. Državna sekretarka Condoleezza Rice je komentirala, češ da je problem v zvezi z Venezuelo ta, da Chavez uporablja profit od nafte za sponzoriranje, navajamo: »svojega lastnega videnja sveta.«
In kakšno je Chavezovo videnje sveta? O tem pričajo njegova dejanja. Venezuelska vlada redno subvencionira nafto kar trinajstim revnim karibskim državam, vključno s Kubo, ki v zameno za poceni nafto Venezueli dobavlja zdravnike. Chavez je presežke od prodaje nafte vložil tudi v odplačevanje argentinskega zunanjega dolga. Njegovo videnje sveta torej očitno temelji na solidarnosti ter vzajemni pomoči. Da, v Beli hiši so lahko upravičeno zaskrbljeni.
Hugo Chavez si tovrstne humanitarne akcije lahko privošči brez večjih problemov. Ko je pred sedmimi leti prišel na oblast, je cena za sod nafte znašala deset dolarjev, danes pa je zanj potrebno odšteti več kot šestdeset zelencev. Če bo Chavezova akcija uspela ali ne, bomo še videli, toda svoje je venezuelski predsednik že dosegel. Bush in njegovi sodelavci radi povedo, da kapitalistična globalizacija, ki s seboj prinaša tako imenovano prosto trgovino in pa tudi vse višje cene nafte, nima alternative. Chavez jo je našel in jim jo vrgel v obraz.
Če bo Bush venezuelski humanitarni načrt spodkopal, bo svojim revnim državljanom dolžan pojasniti, zakaj je to storil. Če pa ga bo dopustil, bo moral odgovoriti, zakaj za reveže v ZDA skrbi zlobni venezuelski diktator. Chavez tako te dni spominja na tistega malega dečka iz znane Andersonove pravljice, ki je med zasanjano množico zavpil: »Cesar nima oblačil!« Bravo, Hugo.
Komentarji
komentiraj >>