Radio Študent
Glasbena redakcija
RŠ recenzija koncerta John Schooley and His One Man Band + Guilty Hearts Orto bar, Petek, 30.9.'05
Ponedeljek, 3.10.'05, ob 15.30
John Schooley and His One Man Banda ter Guilty Hearts, v petek v Ortu
*V Orto baru so se v petek na svoji prvi evropski turneji ustavili zanimivi varovanci švicarske založbe Voodoo Rhythm, ki nas zadnja leta zalaga z odštekanimi izdajami underground rocka, rock'a'billyja, bluesa in tudi countryja. Osrednja osebnost petkovega dogodka naj bi bil odbiti Teksačan John Schooley and His One Man Band, vendar so sveži garažni rockerji The Guilty Hearts iz L.A.-ja poskrbeli za nekoliko drugačen končni vtis.
John Scholey je pred leti sicer že obiskal Ljubljano z zasedbo The Relevators. Po razpadu razvpitih punk rockerjev, ki so za Crypt Records izdali album »We Told You Not To Cross Us« je v Teksasu ustanovil The Hard Feelings. Izdali so dva albuma in kar nekaj singlov. Tudi ta bend se ni dolgo obdržal. Schooley se je odločil, da se povrne k svojim prvinskim izhodiščem iz mladosti, ko je kot »one man band« začel udrihati po bobnih, drgniti po kitari in pihati v orglice. Rezultat reformiranega »one man banda« je zabeležen tudi na prvencu John Schooley and His One Man Band, ki je izšel pri že omenjeni založbi Voodoo Rhythm. Umazana, minimalistična bluesovska godba se napaja pri velikih imenih bluesovske zgodovine, hkrati pa veliko dolguje tudi Schooleyevi rockovski preteklosti in značilnemu rock'a'billy pečatu.
V Orto baru se je po deseti uri zvečer počasi začela zbirati zvesta skupinica oboževalcev underground rockovskih zvokov, ki jih lahko pogosto srečate na tovrstnih koncertih. Na začetku je bilo moč slutiti, da ne bo veliko publike, ko pa so se na odru pojavili Guilty Hearts, se je koncertno prizorišče dostojno napolnilo. Trio prihaja iz španske četrti Los Angelesa. Sestavljajo ga kitarist, vokalist in orgličar Leon Zalez, drugi kitarist in vokalist Edgar Rodriguez ter odlični bobnar Herman Senge. Slednji je bil med ustanovnimi člani benda Blood on The Saddle. Oba kitarista sta se pred Guilty Hearts kalila v punk bendu The Rippers.
Guilty Hearts so rutinirano pričeli s predstavljanjem svojega istoimenskega prvenca, ki je prav tako kot Schooleyev izšel za omenjeno švicarsko založbo. Po uvodnih dveh komadih se je bend dodobra razživel. Sodobna različica garažnega rocka s primesmi bluesa je razvnela publiko, ki se je bučno odzvala na dogajanje na odru. Takoj je bilo začutiti, da je prav bobnar Herman Senge gonilna sila zasedbe. S svojim suverenim obvladovanjem osnovnega bobnarskega kompleta je vzpostavljal odlično ritmično podlago za značilno medigro obeh kitaristov. Senge z domiselnim kombiniranjem bas bobna in »kotla« povsem nadomesti pomankanje bas kitare, tako da je bil zvok dovolj ritmično nasičen in melodično dovršen. Edgar Rodriguez svojo kitaro plemeniti z značilnim garažno rockovskim pripomočkom, fuzz efektom, in preizkušena formula je za zvočno celoto zelo učinkovita. Solo kitarist in pevec Leon Zalez je prav tako dokazal, da obvladuje svoj inštrument. Blues mu je zelo blizu in kaj hitro je pričel tudi z uporabo »slide« tehnike igranja. Ko mu je Senge z voditeljsko gesto namignil, naj vendar že pograbi orglice, Leon ni okleval, tako da so zvoki garažnega rocka postajali vse bolj bluesovski. Leonu je počila struna, a bend se ob tem ni prav nič zmedel. Bobnar je z bas nogo in »hi-hatom« vzpostavil ritmično osnovo, pograbil orglice in skupaj z drugim kitaristom sta pričela z blues vložkom. Sledil je nekoliko daljši in mirnejši blues z naslovom »Ghost In My Room«, ki je nekako prevesil celoten tok dogajanja. Guilty Hearts so namreč s tem nekoliko predolgim komadom nekako umirili vrhunec, ki so ga do tistega trenutka uspeli ustvariti. Kljub temu jim je do konca svojega nastopa ponovno uspelo razživeti publiko. Svoj redni del so zaključili s priredbo Jack On Fire, kultnega benda Gun Club.
Guilty Hearts so zadovoljno publiko nagradili s še enim komadom in odlično pripravili teren za odštekanega Johna Schooleya. Če potegnemo črto pod njihovim nastopom, lahko ugotovimo, da smo imeli priliko videti in slišati zanimiv in uigran bend. Morda bi lahko fantje v svoj nastop vključili še več »back« vokalov in tako bi bil glasbeni presežek zagotovljen. Kljub temu smo bili priče dobri različici sodobnega garažnega rocka.
John Schooley je kaj kmalu po nastopu Guilty Hearts pričel pripravljati svoje inštrumente in tolkalske pripomočke. Poleg malega bobna in bas bobna so se znašle činele, ki so bile med seboj zelo domiselno prepletene, ter številna druga tolkala, deska za pranje, kitara in ojačevalec. Schooley je bil oborožen tudi s kompletom orglic in dokler ni pričel igrati, si je bilo prav težko predstavljati, kako lahko en človek hkrati igra vse te inštrumente in poleg tega še poje. Koncert je otvoril z avtorskim komadom »Drive You Faster«. Kitara je bila na začetku precej pretiha. Na pomoč mu je iz občinstva priskočil Leon Zalez, omenjeni kitarist The Guilty Hearts, in pojačal zvok ojačevalca. Sledilo je preigravanje bluesovskih mojstrov. Slišali smo komade starih mačkov kot so Blind Lemon Jeferson, Jimmy Reed, Doctor Ross, Rufus Thomas, Lazy Lester in ob koncu tudi zanimivo izvedbo Bo Diddleya. Večino obdelav je moč najti tudi na Schooleyevem prvencu, ki premore vsega skupaj pet avtorskih komadov. Umazani trash bluesovski zvoki, začinjeni s punk rock etiko, so napolnili dvorano. A vendarle se Schooleyev One Man Band ni izkazal kot prepričljiva glasbena celota. To je bilo moč opaziti tudi med publiko, ki se je odzivala čedalje bolj mlačno. Kar nekaj obiskovalcev je tudi zapustilo prizorišče. No, priznati je treba, da je Schooley pravi garač. Solidno obvlada značilne bluesovske tehnike igranja kitare od prstnega igranja do »slidea«, bobnarski ritem poganja s svojima nogama, orglice na svojem nastavku menja kot za šalo in pri vsem tem tudi poje. Njegov glas ni tako prepričljiv, kot bi se spodobilo za njegovo čaščenje bluesovskih velikanov. Kar nekako se porazgubi ob vsem hrupu, ki ga zganja. Kljub vsemu ga je bilo kar zabavno opazovati ob njegovi minimalistični interpretaciji. Občinstvo je bilo najbolj navdušeno nad njegovo zanimivo verzijo Bo Diddleya. Dejstvo pa je, da fantu trenutno še primankuje pravega avtorskega potenciala. Preigravanje zgodovinskih blues standardov vendarle ni do konca zadovoljilo vseh navzočih. Ob koncu koncerta je Johnu počila tudi struna in vidno utrujen je po dobrih 45-ih minutah igranja počasi tudi sklenil svoj nastop. Končni vtisi so bili med občinstvom mešani. Morda bi bilo bolj smiselno, da bi Schooley pripravil teren za bolj prodorne in prepričljivejše Guilty Hearts, ki so s svojim koncertom pozitivno presenetili. Na koncu lahko vseeno sklenemo, da je bil petkov večer v Ortu zanimiv in upamo lahko na še več podobnih koncertov v prihodnosti.
RŠ recenzijo je pripravil: Bruc
Komentarji
komentiraj >>